Novi glas, V gore z glavo! - Jernej Šček: ... s podnaslovom Vertikala s Tromeje na Zahodnih Karavankah do vznožja tržaškega Krasa (Ztt, 1975), ...
... pozdravlja bralca s temi uvodnimi besedami: “Ob 30-letnici osvoboditve izpod fašističnega jarma in 29-letnici povojne obnovitve svojega delovanja posveča Slovensko planinsko društvo Trst svojo pot spominu mož, ki so gore in zemljo, po katerih “vertikala” poteka, vzorno ljubili; obenem želi, da bi bila vsem vabilo in priložnost, da se primerno seznanijo z ozemljem, na katerem živimo Slovenci v Italiji”. Kratko, jedrnato in tako naše, da bolj ne more biti.
Kratko in v “zastarelo” zeleno odeto knjižico sem dolgo brskal po starinarnah in boljših sejmih in jo vendarle našel ter slano preplačal. V prodaji je že dolgo pošla, na srečo pa jo hranijo slovenske knjižnice, tako da lahko še vedno stopimo v njen objem. Vodnik je sicer le knjižna materializacija pomembnega planinskega in kulturnega projekta, ki so ga izvedli veliki ljubitelji in poznavalci našega območja v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Velik organizacijski zalogaj, kar se tiče izbire poti in markacij, a tudi vsebinske oplemenitve vsakega posameznega koraka, ki je opisan ne samo z orientacijskega, temveč tudi kulturnega, zgodovinskega in geomorfološkega vidika.
Markirana pot se začenja na Tromeji med Italijo, Slovenijo (nekdanjo Jugoslavijo) in Avstrijo. Simbolna moč tega prostora, ki povezuje tri dežele, v katerih živimo Slovenci, je morda s “padcem meja” manj razvidna, takrat pa je vsekakor pomenila veliko. Več sto kilometrov dolga pot, ki naj bi znašala teoretično skupnih 112 ur in 40 minut hoda, se konča pri spominski plošči trem pionirjem slovenskega alpinizma na Tržaškem, Justu in Dolfu Blažini ter Tezeju Šavronu, nad cerkvico Matere Božje na Pečeh na vrhu Počivence v dolini Glinščice pri Trstu. Pot vertikale pa je dolga, naporna in bogata, saj po njej prehodimo vso zahodno mejo slovenskega narodnega prostora, preko najvišjih vrhov Zahodnih Julijcev do Jadranskega morja.
Ideatorji so jo zato razdelili na pet samostojnih enot, posvečenih pomembnim možem za slovensko stvarnost. Prvi odsek je poimenovam po dr. Alojzu Dolharju, zdravniku in planincu, ki je bil med obema vojnama steber in buditelj narodne zavesti med Slovenci v Kanalski dolini. Upravičeno so ob njegovi smrti zapisali, da za Julijem Kugyjem ni nihče drug tako globoko občutil ta svet kot prav on. Druga je pot dr. Henrika Tume, pot politika in hribolazca, prvega načrtnega pobudnika slovenskega planinstva in alpinizma. Po njej prehodimo dolino Rezije ter dospemo do tretjega odseka, poimenovanega po Antonu Cuffolu. Beneškoslovenski duhovnik, ki ga je France Bevk vzel za vzor za svojega Kaplana Martina Čedermaca, je pokončni predstavnik domačih dušnih pastirjev, ki so ščitili pravice svojih ljudi. Preko Benečije se prebijemo do poti dr. Klementa Juga, planinca in filozofa, ki je bil s svojimi članki v Planinskem vestniku najvidnejši ideolog moderne alpinistične miselnosti med Slovenci. Njegova pot nas od Stare Gore čez Goriško, Sovodenjsko in Doberdobsko popelje na vrh Grmade, kjer se začne peti in zadnji del naše vertikale. Čez apnenčasti tržaški Kras in Kraški rob, ki že kaže prve zaplate fliša, vse do prelepe doline Glinščice se spominjamo Zorka Jelinčiča, ki je kot kulturni delavec, publicist in alpinist glavni zaslužnik za organizirano planinstvo na Primorskem.
Vodnik po planinski poti SPD Trst je temeljni informacijski, a tudi duhovni smerokaz slovenskega planinstva na tem koncu. Kot trdna vertikala, ki se od gornjega roba zemljevida premika proti tlom, nas opominja na bogastvo naše kulture in kot po svileni poti varno vodi po najpomembnejših točkah, po najbistrejših kotičkih, med najbolj pristnimi slovenskimi ljudmi.
Jernej Šček