Nedelo, 10.09.06 - Jana Zupančič: Par sto kilometrov kolesarjenja, veslanja, spuščanja po vrvi...
Nedelo, nedelja, 10. septembra 2006
Konec tedna
Do 50 ur brez spanja še gre, nato ... odklop
Par sto kilometrov kolesarjenja, veslanja, spuščanja po vrvi, trekinga, pogosto v neobljudenih območjih. Podnevi in ponoči, v megli ali žgočem soncu – A pustolovskih tekmovalcev ne ustavi nič, razen morda polomljeno kolo ali huda poškodba
Povprečnemu človeku, ki se morda enkrat v življenju povzpne na Triglav, se kdaj med nabiranjem gob izgubi in ne prekolesari več kot 20 kilometrov v kosu, se zdi kot najhujša mora – da ga z druščino največ štirih sotrpinov prepustijo na milost in nemilost vremenu, gozdovom, goram, jezerom, previsnim stenam, in to ponavadi v neznanem okolju in celo ponoči, do udobja domačega kavča pa je tudi več sto kilometrov, ki jih je treba premagati s hojo, kolesom, tekom, kanujem, vrvjo ... Za nameček je tu vsak trenutek tveganje, da skupina zaide, saj si sme pomagati le z zemljevidom in kompasom. A za pustolovskega tekmovalca (adventure racer) je to kljub garaškim treningom in (pogosto) neodobravanju okolice preizkušnja, za katero je vredno živeti.
Ah, ne, današnji trening je bil zaradi obveznosti precej kratek,« je povedal po »kratkem«, približno 20-kilometrskem teku še zardeli Matevž Slapničar, ki se od 16. leta ukvarja z vzdržljivostnimi športi. Za seboj ima osem triatlonov ironman, deset maratonov, v zadnjem času pa drugo za drugo niza še pustolovske tekme različnih dolžin. In vse to ob redni službi in dveh otrocih. A se je minule tedne le stežka posvetil družinskim obveznostim, ker je bil z mislimi že pri svetovnem prvenstvu X-Raid Adventure, sedemdnevnem tekmovanju v konkurenci z najboljšimi svetovnimi ekipami, ki se je ta konec tedna začelo v kanadski divjini. Tam se ena najboljših slovenskih pustolovskih ekip, Adventureteam.si, v kateri so poleg Matevža še »po profesiji« alpinistka Andreja Jagodic, nekdanji triatlonec Rajko Kračun in vsestransko športno nadarjeni Tilen Potočnik, poteguje za čim višjo uvrstitev, čeprav sta Matevž in Andreja skromno zagotavljala, da bo uspeh že, če se bodo prebili do cilja.
Ko možgani odtavajo
»O progi ne vemo nič konkretnega, domnevam pa, da nas čaka kakšnih 150 kilometrov v kajaku, 250 do 300 kilometrov hoje oziroma teka, kakšen spust z vrvjo ter 500 do 600 kilometrov kolesarjenja,« je pred dnevi razlagal Matevž, ponavadi glavni navigator na dirkah. »Trenutno tudi meni ni lahko razmišljati o tisočih kilometrih, ki jih bo treba "oddelati", a že drugi dan dirke je vse popolnoma drugače; čas mineva drugače, možgani odtavajo po svoje, čeprav si v bistvu vseskozi pri sebi. Tudi stotine kilometrov dobijo druge razsežnosti – si rečeš: "Le še dva dni, pa bom na cilju!"« v smehu pojasnjuje Matevž, Andreja pa ga dopolni, da je vse skupaj nekako tako, kot bi šel človek na tedenski dopust. »Sama ga porabim v glavnem za dirke in plezanje,« razloži Andreja, zaposlena v mestni upravi, kjer med sodelavci ne uživa ravno velikega razumevanja.
»Pravijo, da je vse to nespanje slabo za možgane in stresno. Odgovarjam jim, da je delo v pisarni večkrat bolj stresno,« razloži Cerkljanka, ki ji je končno uspelo prepričati tudi domače, da tak način življenja preprosto obožuje. »Po službi grem takoj bodisi na kolo bodisi v hribe za par ur, čez vikend seveda na še daljše ture.« Matevž trenira malo manj, vendar, poudarja, je pri tako svojevrstnem športu, kot so pustolovske dirke, zelo pomembno, da si moč in izkušnje nabiraš več let. »Šele potem imaš tisto potrebno vzdržljivost. Zaradi izkušenj lahko glavo pripraviš na večdnevno dirko; tisti, ki še nikoli ni tekmoval več kot 24 ur skupaj, sploh ne ve, kako je to, zato lahko hitro pregori. Med tekmovalci, ki začnejo na vso moč, po 15 urah pa doživijo popoln kolaps sistema, je tudi precej žensk. Tekmovalec se mora zavedati meje, do katere lahko potiska, da bo lahko na progi še tretji dan,« razloži Matevž. Z Andrejo, ki se ji še ni zgodilo, da bi pregorela, se spogledata ob spominu na junijsko dirko na Poljskem. »To je bila dobra šola. Predvsem smo ugotovili, da brez spanja ne gre. Ker smo hoteli priti čim prej na cilj, nismo spali kar tri dni. Do 50 ur brez spanca telo še nekako funkcionira, nato nastopi odklop – ne veš več, kaj se dogaja, kaj je res, kaj ne, le sem ter tja se pojavi kak utrinek razuma,« zmajuje z glavo 37-letnik. »Takrat je lahko zares nevarno. Ko lezeš v hrib, še gre, med kakšnimi spusti s kolesom pa bi utegnil celo zaspati,« ga dopolni Andreja. Od takrat prvo noč spijo 15 minut, naslednjo dvakrat po 15 in tako naprej.
»Preprosto se uležeš na tla. S čelado in nahrbtnikom. Če je mraz, si podložiš kakšno folijo, a ponavadi ne. Čez četrt ure te zbudi telefon. Nato ... naprej.« Kljub kratkemu, a kakor zagotovita sogovornika, kakovostnemu spancu se že drugi dan dirke začnejo pojavljati prividi. »Kup ljudi štopa ob stezi,« smeje Andreja. »Skale se spreminjajo v hiše, ampak takrat je še vse pod kontrolo,« prida Matevž. Podobno dobro premagujejo krize. »Kar doleti te,« pove še vedno aktivna alpinistka. »Ravno tako, kot se pojavi, tudi mine. Kot bolečina. A dokler samo boli, je vse obvladljivo,« pove poklicni bančnik in se prime za razbolelo stopalo. Po vseh prehojenih in pretečenih kilometrih čez drn in strn so ena najpogostejših nadlog krvavi žulji, a ti ljudje, ki nikakor ne priznajo, da so kaj drugačni od povprečja, še naprej tečejo, skačejo, z gorskimi kolesi premagujejo brezštevilne klance, se z večkilogramskimi nahrbtniki po vrvi spuščajo čez prepade ter pozabljajo na vse – na bolečine, utrujenost, službo ... »Ker zadoščenje zagotovo je; že to, da greš na dirko, ki te popolnoma potegne vase. Po nekajdnevni tekmi imaš občutek, da si se odklopil za tri tedne,« se svoje izkušnje iz Francije spominja Matevž. Je pa dolgotrajno tudi »okrevanje«.
»Glava začne delovati že po dobro prespani noči, telo pa ... Po letošnji velenjski avanturi sem bil popolnoma polomljen. Dva dni sem komaj hodil, ves teden pa bi najraje hodil spat skupaj z otroki,« je zgovoren Matevž, čeprav z Andrejo zatrjujeta, da drugače nista ravno klepetava. »Tudi med dirko ne komuniciramo kaj dosti. Na začetku že malo, nato vedno manj, saj tudi energije nimamo. No, če je kdo bolj pri močeh, reče kakšno spodbudno, sicer pa v glavnem molčimo.« Glavna posvetovanja opravijo pred začetkom tekmovanja, ko v roke dobijo karte z označenim začetkom in ciljem ter kontrolnimi točkami, do katerih je treba priti do časa, ki ga določi organizator, sicer sledi diskvalifikacija. »Nato začrtaš pot, pripraviš opremo, si označiš menjalne točke, na katerih npr. opremo za tek zamenjaš s kolesarsko, nato to s plezalno ali tisto za čoln.«
Tek kot letenje
Poleg dirk s podporo – ko ima ekipa s seboj še člana, ki od menjalnih točk s kombijem prevaža opremo in skrbi za občasne tople obroke – obstajajo še ponavadi krajše dirke brez podpore. Pri teh ima tekmovalec na voljo 100-litrski zaboj, ki ga na točke vozi organizator, tekmovalec pa si iz njega vzame opremo in hrano za naslednjih 24 ur. S sabo nosijo nahrbtnik z obvezno opremo, ki je odvisna od zahtevnosti tekmovanja. Za kanadsko preizkušnjo bodo poleg toplih in nepremočljivih oblačil potrebovali šotor, kuhalnik, priročno orodje ter tehnologijo GPS, ki bo vsako uro pošiljala podatke o tem, kje je skupina in kje poteka proga. »Upam, da se nam gledalci, ki bodo vse lahko spremljali tudi on-line, ne bodo preveč smejali,« se smeji Matevž, ki ne more pozabiti, da so ravno zaradi napake pri navigaciji na Adventure Race Slovenija v Velenju izgubili tri ure. Na tej dirki so bili kljub temu tretji, medtem ko so na letošnji velenjski mestni avanturi zmagali, tako kot na Imo Adventure na Hrvaškem. Na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Franciji so osvojili 18. mesto in si tako zagotovili nastop v Kanadi. »V Kanadi je obvezen tudi satelitski telefon, kot pomoč, če se popolnoma izgubiš,« pove nekdanji orientacijski tekmovalec. »Ponoči ali ko te ujame kakšna megla, je zares bolje, da ne skreneš s poti. S tega, orientacijskega vidika je Slovenija precej preprosta, ker prej ali slej prideš do kakšne poti, zato pa odločajo drugi dejavniki – utrujenost, neizkušenost ...«
Z Andrejo se strinjata, da so pustolovske dirke v Sloveniji vzorno organizirane. Poleg mestnih, ponavadi enodnevnih avantur, ki jih pripravljajo predvsem v Velenju, Mariboru in Kranju, obstajajo tudi daljša tekmovanja. Prejšnji teden je bilo tako v Bohinju. »A BAR 2006 (Bohinjska adventure race) smo žal izpustili, ker si pred Kanado ne moremo privoščiti nespanja, žuljev in preutrujenosti.« Kljub temu Matevž, ki se namerava, potem ko se bo »upokojil« kot pustolovec, vrniti v triatlon, trdi, da pri vsem skupaj ne gre za (nečloveški) napor. »Saj je človek pripravljen na to,« zatrjuje in poudarja, da zaradi napora na dirkah doslej ni umrl še nihče. »Lani je na Primal Questu – enem izmed treh največjih pustolovskih tekmovanj – sicer pod kamnitim plazom umrl eden od tekmovalcev.« Je pa res, priznava Kranjčan, da dirke od leta 1985, ko so jih začeli uvajati po svetu, pri nas pa so postale priljubljene sredi 90. let, postajajo vse hitrejše in daljše. »Tempo je vedno večji, in ko spremljaš te ultramaratonce po televiziji, se ti zdi, da letijo, ne tečejo ...«
Jana Zupančič