Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Trnovski gozd


 



 



Stare poti Trnovskega gozda po
iztrebkih sodeč radi uporabljajo
tudi medvedi.


Prvi priseljenci so krčili gozdove
in očistili  površine kamenja. Tako
so si pridobili njive in travnike.
 

Pogled iz Trnovskega gozda proti
Nanosu.


Rob nad Deželo, kjer poteka SPP,
zadaj Nanos.


Smrekova draga - tipično
mrazišče.


Še vedno si tu sam, zadaj Poldanovec.


Srednji in Mali Golak z Velikega.


Razburkan Dinarski gozd.


Zasneženi Snežnik.


Razgledni balkon - Kucelj - z
Velikega Golaka.


Severni razgledni balkon
- Poldanovec - z Mrzle Rupe.


Poldanovčeva panorama Julijcev.


Trnovska zima z zástavo, ki se čez
Rob zliva na Deželo.


Triglavi Triglav.


Krn, Batognica, Vrh nad Peski.

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki



 

četrtek, 22. december 2011, ob 05:30, Anka Vončina, ogledov: 5988

Gozd za vse.Iskanje Prekmandlca: Združeni narodi so leto 2011 razglasili za mednarodno leto gozdov. Gozdovi pokrivajo tretjino kopnega na zemlji. Od njih je odvisna kakovost našega zraka, zaloge pitne vode, so ogromni pivniki toplogrednih plinov, ...

Naj zaokrožim letošnje popotovanje z glavnim slavljencem iztekajočega se leta. Združeni narodi so ga razglasili za mednarodno leto gozdov. Gozdovi pokrivajo tretjino kopnega na zemlji. A le nekaj več kot tretjino te tretjine so še naravni in neokrnjeni. V tej so tudi vsi svetovni pragozdovi. To so biotsko najbolj bogata okolja, od njih je odvisna kakovost našega zraka, zaloge pitne vode, so ogromni pivniki toplogrednih plinov. Prav ti gozdovi pa najhitreje izginjajo. Nepredstavljivo je, a vsako leto se njihova površina zmanjša za 13 milijonov hektarjev, kar predstavlja površino dvanajstih Slovenij.

Še vedno naraven in neokrnjen.

Za Švedsko in Finsko je Slovenija tretja dežela s skoraj 60 odstotno gozdnatostjo (v EU le 42 %). Njegova vrstna pestrost je izredna zaradi raznolikosti geoloških razmer, razgibanega reliefa in dejstva, da se tu mešajo celinsko, alpsko in sredozemsko podnebje. Strnjen nudi dom ogroženim velikim zverem; medvedu, volku in risu. Še zlasti je njegov prostor pomemben za dvoživke in žuželke, kar 80 odstotkov slednjih je vezanih na gozdove. Nudijo pa tudi zavetje ogroženim pticam.

Skozi režo nevihtnih oblakov se v soncu nastavljajo Briceljk, Bavški Grintavec, Mangrt in Jalovec. Fotografirano z Velikega Golaka.

Ob mnogih obširnih slovenskih gozdovih kot so Snežniški, Pokljuški, Kočevski, ..., je meni najbližji Trnovski gozd. Na srečo je še vedno v tisti tretjini naravnih in neokrnjenih. Je najbolj severni in zahodni del obsežnega Dinarskega gorovja. Razgibana kraška planota med Vipavsko dolino in Idrijco je brez tekoče vode na površju. Popijejo jo globeli, vrtače, ledenice, mrazišča, jame, brezna. Velike količine padavin poleg naštetega ustvarjajo še škraplje, žlebiče, škavnice, ... To so izjemni površinski in podzemni geološki, kraški in drugi geomorfološki pojavi.
Različne klimatske in geološke razmere pripomorejo tudi k raznovrstnemu rastlinstvu. Tu najdemo povsem alpske kot tudi submediteranske (toploljubne). Planike (Leontopodium alpinum) celo na južnih obrobjih, Zoisove zvončice (Campanula zoysii) na njegovem severu, alpska vrba in še mnoge druge alpinke, so se tu ohranile kot ostanki rastlinja preteklih ledenih dob.

Trnovska alpinka - Zoisova zvončica. Dinarska vrsta -  Scopolijev repnjak -  ima v Trnovskem gozdu najsevernejša rastišča. Travnolistna vrčica, najsevernejši primerek.

Tipični toploljubni predstavniki so Jacquinov ranjak (Anthyllis jacquinii), jesenček (Dictamnus alba), navadna potonika (Paeonia officinalis), ... Najbolj posebna, dinarsko razširjena predstavnika sta Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana) in travnolistna vrčica (Edraianthus graminifolius), ki ju tu najdemo najseverneje na svetu. Obogatila ga je, ne le mednarodna, celo medcelinska izmenjava; med prvo svetovno vojno je bilo s seneno krmo sem zanešeno par posebnic, med drugimi bermudski modri meček (Sisyrinchium bermudiana), Najbolj pomembna zelena Slovenka - rebrinčevolistna hladnikia.Planike si s Kuclja ogledujejo trto v Vipavski dolini. katerega že ime pove, da prihaja z druge celine. V Trnovskem gozdu in nikjer drugje, raste edini slovenski rodovni endemit, rebrinčevolistna hladnikia (Hladnikia pastinacifolia), lahko bi rekli najpomembnejša zelena Slovenka.
Visokokraška planota je na jugu, zahodu in severu odlomljena in njena pobočja padajo do rek Vipave, Soče, Idrijce in Trebušice. Iz Vipavske doline se nam kažejo njegova sončna pobočja od Cola do Predmeje. Enak rob, le za stopnico višji in z malo ven štrlečo Malo goro se nadaljuje na goriško. Kar trideset kilometrov je vsega skupaj. Proti Soči se spušča blažje. Reši se gozdnega pokrivala in v mnogih hribčkih, dolinicah in obronkih Banjšic valovi proti bistri vodi. Povsem drugačen pa je njegov severni, senčni rob. Divji, razbrazdan, z grebeni in grapami presekan. Le proti vzhodu, tja proti glavnemu mestu se pohlevno, čez Col in Hrušico, ob že starodavnem prehodu »Ad Pirium« pripenja na nanoško planoto. Preko nje in Snežniških gozdov se navezuje k ostalemu dinarskemu svetu, ki teče vzdolž jadranskega morja in se zaključi tam nekje ob Durmitorju.
Že kar petsto let je tega, kar je gozd s svojim bogastvom na svoja obrobja privabil tudi prebivalce. Prvi so bili na njegovi zahodni strani, Trnovem. Oglarili so in krčili gozd za prve njive in pašnike. Leta 1601 si je prvo kočo na Predmeji postavil gozdar Bizjak. Kako iznajdljivi in kleni so morali biti ti ljudje. In enako kleni, iznajdljivi in preizkušeni so današnji.Poti Trnovskega gozda. Poti Trnovskega gozda pod belo odejo.
O njegovih poteh smo že katero rekli, mnogo njih je podrobno opisanih na mnogih mestih. Poti so bile zanj vedno zelo pomembne, pa ne zanj, za njegove izkoriščevalce. Že za tovorjenje oglja niso bile dovolj le steze. Tako je bilo enako pomembno kot sečnja, tudi nadelava poti. Trnovski gozd je bil za idrijski rudnik nepogrešljiv. Brez velikih količin lesa bi peči ugasnile, rovi bi se podirali, ... Gozdni delavci so za tretjino dosegali število rudarjev, da so uspeli v zadostni meri zadovoljevati njegove potrebe. Ta odvisnost je rodila gospodarjenje z gozdovi, prvo v Evropi. In se je obneslo! Dodobra ga je s cestami prečrtal tudi Napoleon. Seveda ne on, ampak lakomnost njegovega budžeta. Enakim tempom so sledile naslednje vlade. Prilagajanje »sodobnim« potrebam je bilo vedno sprotno. Koliko povezav je bilo zgrajenih v nepotrebni prvi svetovni vojni, koliko gorja je videl v drugi?

Trnovski gozd z Nanosa. Golaki so pod Montažem in Višem.

Danes mu je mogoče nekoliko lažje. Številne njegove naravne znamenitosti varujeta dva naravna rezervata: Paradana z Veliko ledeno jamo in Golaki s Smrekovo drago. Tu je še naravni spomenik Smrečje in pragozd Bukov vrh. Med mnogimi ledenicami je Velika ledena jama svetovno znana zaradi klasičnega rastlinskega in temperaturnega obrata. V globelih se led kopiči že tisoče let, z njim so se hladili celo v Egiptu. Smrekova draga je največje mrazišče, ki se nam na ogled postavi kar s ceste. V Smrečju se kljub ujmam, vetrolomu in kasneje lubadarju prepušča gospodarjenje naravi in skupaj s pragozdom Bukov vrh ostaja nedotaknjen.

Mali (najvišji), Srednji in Veliki (najnižji) Golak z Modrasovca.

Vsa petstoletna urbanizacija nam ga v dobršni meri približa. Najprikladnejše je s kolesom s karto Nanos (1:50.000) v žepu. Vabi vas celo Paradana Strasse. Trnovski gozd je lahko dostopen s Cola, Ajdovščine, Nove Gorice, obsoških krajev, ... Seveda pa je poleg sproščujočih gozdnih potepanj mikavno se peš povzpeti tudi na svetlo, na trnovske vrhove. Kar nekaj jih presega višino 1400 metrov, glavni so seveda nekoč goli Golaki. Razgledi so božanski. Zelo prikladni, predvsem za hitro potešitev želje, biti nekje nad in zreti še višje, so obrobni balkončki, kot je južni Kucelj, severni Poldanovec in še mnogi drugi. Lahko na hitro, lahko pa njihov obisk raztegnemo na celodnevno turo in pridelamo cel kilometer višine.

Trnovska panorama Julijcev.

Najpomembnejša pot, ki ga prekriža, je Slovenska planinska pot. Večjo merico gozda dobi ravno v tem delu. Vanj vstopi takoj za mestom Idrijo, ravno za malenkost pokuka iz njega nad Deželo (Vipavsko dolino) in ga skoraj ne zapusti do Nanosa. Preko Vojskega, Mrzle Rupe in Hudega polja se dvigne na Škrbino in še višje do Golakov. Mimo Iztokove koče pod njimi, preko vrtač in čez grebene mimo Modrasovca doseže kočo na Čavnu. Tu se obrne proti vzhodu, se spusti za stopnico nižje na Predmejo (nekdaj Dol) in nadaljuje po vedno razglednem, največkrat prepihanem robu do Cola. Na Golake so označene tudi poti z Lokvi, Male Lazne in Predmeje. Z njimi so prepredena strma južna pobočja, za razliko od severnih, kjer ostaja divjina Govcev.
Kljub mnogim cestam ga ne podcenjujmo, levo in desno je nepregleden in neprehoden. Znane so zgodbe domačinov, ki kljub življenju preživetem v njem, niso našli prave poti.

Strnjen Dinarski gozd se čez Nanos navezuje na Snežniške prostranosti.

Počasi, obotavljajoče se mi odpira, počasi, previdno sestavljam puzle njegove biti. Blag in dobrohoten je z menoj, kot bi me imel rad. In kaj sem zanj naredila v tem njegovem letu? Previdno sem ga tipala, da bi ga bolje poznala, da bi ga bolje razumela. S prijateljicama sem spet stopila v njegov najskritejši in najobčutljivejši kotiček, kot vsako leto, le enkrat, na romanje. In že nam je dal nov namig, odprl nova vrata v novo delo. Pokazati nam želi, kaj še vse skriva. Naj vam ga predstavim, mi je naročil, v preprosti luči. Obiščimo ga v prihajajočih prazničnih dneh z dobrimi nameni. S potepom nazdravimo njegovemu zdravemu gozdu!
 Srečno 2012!

Anka Vončina

eXTReMe Tracker