Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Rabeljske špice / Cinque punte


Ko jih prvič ugledam


Koča Cinque punte


Obhod. Ni šlo ...


Z grebena


V. Grintavec - Skutnik


Pogled z vrha v dolino


Ram(p)a


Preden se svet prelomi


Nobene steze? ...


Nad Remšendolom ... 

torek, 6. december 2011, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 4485

Iskanja - Stane Škrjanec: Pred dobrim tednom se znajdem v samotni dolinici Remšendol. Po markirani poti se s ceste usmerim v desno pobočje. Stezica po strmem svetu ubira lepe prehode. Višje ko sem, bolj je toplo ...

Rabeljske špice (Cinque punte) v Zahodnih Julijcih so neverjetna naravna stvaritev. Še dobro pomnim davnega dne, ko sem z druščino prvič obiskal prekrasne gore nad Belim potokom. Takrat smo se proti domu vračali po smeri prihoda skozi Rabelj (Cave del Predil), kjer me je tik pred prihodom v zaselek zadelo kot strela z jasnega: »Uaaau! Kaj pa je to?« Skupka rahlo kosmatih ostric, samostojno izraslih iz blagega gozda, sem se sprva dobesedno prestrašil. Tudi hip zakasnelo pregrešno misel na morebiten vzpon je mogočni prizor že v kali zatrl. Skozi gorniška leta pa je do mene prodrl podatek, da se na eno teh nosvojivih ostric vendarle da – z nasprotne strani. Kaj več od mamljivega korenčka mi ni priletelo v uho. Nato sem na vse skupaj kratko malo pozabil. Vse do pred kratkim, ko sva se s prijateljem vračala z jesenskega obiska sosednjega V. Grintavca …

Pred dobrim tednom se znajdem v samotni dolinici Remšendol. Po markirani poti se s ceste usmerim v desno pobočje. Stezica po strmem svetu ubira lepe prehode. Višje ko sem, bolj je toplo. Za neizrazitim desnim ovinkom ugledam široki zatrep, nad katerim se pno prvič videne stene. Kot v janku in Metki se po mehki stezici sprehodim do koče Cinque punte (Pet špic). Med krajšim oddihom iščem smer nadaljevanja. V oko mi sili široko poraslo pobočje, ki se nad meliščem nad kočo potegne proti zgornjemu robu. Rečem si: »Naj me brcne koklja, če ne gre tam najlažji pristop«! In res …

Dokaj natančno vrisan pristop. Zgoraj gre zadaj ...

Pogled na pričetek vzpona z melišča ...

Izpostavljena prečnica po sestopu ...

Z uravnave pred kočo po skromni stezici pridem na meli, kjer me pričaka prvi možic. Pri večjem na zgornjem robu melišča dvoma ni več. Tu se zaključi špancir. Za markantno skalnato lusko pričnem z resnejšim vzponom. V strmini sledim skromne sledi predhodnikov, ko me naenkrat preseneti močno izpostavljena prečnica. Neogret (pre)dolgo kolebam ter naposled obrnem. Odpravim se v iskanje obhoda. Poizkusim na levi, kjer je nedvomno težje. Nato se spustim daleč v desno, kjer naletim na ozek žleb. Palici pustim pri vznožju in zaplezam. Do vrha. Dvakrat poizkusim s prečenjem v levo, a je prenevarno. Višje pod steno, po lomastu čez gromozanske rušnate veje, z upanjem naletim celo na stečino, ki pa se izteče v prepadno grapo. Z glave snamem čelado v priklon in se znova obrnem. Sestopim po hudo zaraslem žlebu še bolj na desni, kar pa me privede daleč od palic. Ker po gorah res ne maram smetiti, se vnovič napotim v breg. Ti šment, kako visoko sem jih odložil! Znova sestopim in spet pod začetek. Pred izpostavljeno prečnico me tokrat ne stiska. Mirno se prestopim preko, jo nad njo na kratko urežem v levo, nato pa brezkompromisno naravnost navzgor (zelo strmo, vse skupaj trentarska II). Po prelomu strmine mi občutek težavnosti omili ob straneh oblazinjeni skalnati žleb s prekrasno kompaktno skalo. Pred iztekom me možic zvabi v levo. Po prehodih med rušjem in lažjim poplezom pohodim greben, ki ga na desni zaljša skulptura z mogočnim stolpom. Z grebena se smer prevesi na severno stran. Nezgrešljiva in dokaj lahko (I) prehodna ram(p)a me dostavi v zaraščen vogal pod vrhom. Od kratke poseke do temena je le še fračni streljaj.

Uresničena dolgoletna želja ...

Na Punta primi se mi je med drugim orosilo oko. Pogled na iznakaženi Rabelj (rudnik) menda ni nikomur prijeten. Meni se je milo storilo za vse trpke usode, ki so se tamkaj odvile in med sestopom sem bil prepričan le v eno – da mi ni prav nič hudega.

P.s.: Tura na Punta primo Rabeljskih špic zahteva dokajšnjo kilometrino gibanja po brezpotjih. Največje težave so strnjene v prvi tretjini (močno izpostavljena prečnica z odlično skalo (II), nad njo zgledna strmina, preko katere so nam sicer v pomoč rušnate veje, a večinoma dvomljive kakovosti – previdno v sestopu!). Orientacijo v veliki meri kroji četa dobrohotnih možicev, če le teh ne bi bilo …

Lep gorniški pozdrav!

Stane Škrjanec 

Komentiraj (2):

Matej Kucler, nedelja, 3. junij 2018, ob 22:47

Mi smo šli včeraj na Rabeljske špice, danes pa mal prebiram stare zapise. Zasledil sem tudi o prečenju celotnega grebena, ki pa je še za alpiniste zelo zahteven.

Igor Pavlič, ponedeljek, 4. junij 2018, ob 10:33

Baje je priporočljivo začeti na "zadnji" špici (Punta Quinta, 1844 m) in "končati" na prvi (Punta Prima, 1909 m). Sam jih prečil nisem nikdar! https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=1513

eXTReMe Tracker