Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kako so se letni časi prepirali med seboj

Mlado jutro (1931): Nekoč so se letni časi sprli med seboj. Vsak je hotel biti kralj leta in zapovedovati ostalim. Pomlad je rekla: »Jaz zbujam cvetje in zelenje ter pokličem sonce, da greje svet. Zato mi gre čast kralja vas vseh.«

Tedaj je reklo poletje: »Jaz pomagam žitu, da dozori, in vam tako pomagam do kruha. Meni gre, da postanem kralj.«
Jesen se je okrasila z grozdjem in zapela: »Kdo drugi vam daje toliko slasti kakor jaz? Vina vam dajem in sadje dozori za časa mojega kraljevanja. Jaz sem vaš kralj!«
Zima je jezno udarila s pestjo po mizi: »Kaj pomaga sonce pomladi, kaj pomaga žitu zrno, kaj pomaga trti grozd! Ko pridem jaz, zmrzne vse in vso zemljo pokrijem s snegom. Kralj mora biti krut in strog, zato gre čast kralja le meni!«
Tako so se prepirali, dokler se niso naposled odločili, da pojdejo k gorskemu učenjaku po svet. Našli so ga sedečega na skali. Prijazno jih je sprejel in dejal: »Pokažite, kaj znate!«
Pomlad je priletela in takoj je zadišalo po sveži, rjavi zemlji. Zaplesala je in zdajci sta zrasli trava in cvetje. Sonce je zasijalo in ptički so zapeli svojo pesem.
»To si dobro napravila,« je rekel gorski učenjak. »Zdaj naj poletje pokaže svoje znanje.«
Poletje se je zagledalo v sonce in sonce je začelo pripekati. Ptički so si zgradili gnezda in valili nov rod. Dnevi so bili dolgi, noči kratke in polne vonjav.
»Kako ti ugaja moja vlada?« je vprašalo poletje. »Ali niso vsi ljudje srečni, kadar pridem k njim?«
»Lep je tvoj svet,« je rekel gorski učenjak. »Zdaj naj pokaže jesen svojo učenost!«
Zamahnila je z roko in takoj je stalo okoli njega vse polno vinskih trt. Rdeča jabolka z zlatim listjem so ležala pred njenimi nogami. Iz vseh vinogradov sta se glasili veselo petje in vriskanje, zakaj jeseni je čas trgatve.
»No, ali ni to pravo kraljestvo?« je vprašala jesen. »Poglej mojo zlato obleko! Ali ni kakor nalašč za kralja?«
»Naj še zima pokaže, kaj zna!« je menil gorski učenjak.
Pa je prišla zima. Zažvižgala je in na mah so bila vsa drevesa brez listja in vse livade brez cveta in zelenja. Ptički so odleteli na jug in z neba so padale goste snežinke.
»No, ti bi bil prav žalosten kralj!« so se norčevali ostali trije letni časi. »Vse
veselje je ubil in vse cvetlice je pomoril. Če bo zima kralj, tedaj bo ves svet izumrl.«
Zima ni ničesar odgovorila. Počasi si je odpela plašč in izpod njega se je po kazala zelena smreka. Segla je v žep in položila pred gorskega učenjaka zlata jabolka in zlate orehe. Počasi jih je začela razobešati na zeleno smreko in naposled je prižgala še bele svečice. Pod drevo pa je postavila vse polno darov. »Za časa moje vlade praznuje svet največji praznik. Kdo more reči, da to ni res?!«
Gorski učenjak si je pogladil belo brado in počasi dejal: »Vsi ste kralji, vsak v svojem času
Jaz ljubim zemljo, kadar jo boža pomlad, ljubim jo, kadar jo obseva vroče sonce in vabi vsa njena bogastva na dan, ljubim jo, kadar osuje svoj sad pred noge človeka, in ljubim jo, kadar jo pokriva sneg. Vsakemu izmed vas naj bo kralj, toda vsak ob svojem času. Kadar bo prišlo poletje, tedaj naj pomlad zbeži. Poletje naj se umakne jeseni in jesen zimi. Tako boste prišli vsi na vrsto in nihče ne bo prikrajšan.«
Letni časi so bili s tem zadovoljni. Razdelili so si leto na štiri dele in zdaj kraljujejo vsak v svojem času.

Mlado Jutro, 29. november 1931

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti