Iskanja - Stane Škrjanec: Po nagruščenih žlebičih dosežem prostrano vršno ravnico. Kako silovit preobrat! Kot bi violini počila struna in bi do konca koncerta na stran položena sproščena uži(va)la vsak koktejlni nihaj …
Z obiski brezpotnih Martuljških gora s severne strani sem dolgo odlašal. Čemu, ne vidim razloga. Drzne robe so se mi ob vsakršni jutranji vožnji skozi Gozd Martuljek zdele nekako temačne in nepristopne. Iskrenega občutja ni zmogla preseči niti nezemska lepota, ki se je med sončnim popoldanskim povratkom zgrnila nadme. Trmasto prepričan sem namreč bil, da sem enostavno precagav za vstop v ta svet. Obenem pa sem se v podzavesti zelo dobro zavedal, da mi hrepeneča globina slej ko prej ne bo dopustila le švigniti mimo z zatesnjenimi očmi, temveč bo hotela potipati. Možnost za očiščenje greha me je dosegla pred kratkim.
Letošnje poletje nas je dolgo razvajalo z visokimi temperaturami v visokogorju. V zadnjem takšnem vikendu (koncem septembra!) se mi je v sanje prikradel deklič, ki sliši na ime Visoka Martuljška Ponca. Klicu sem se z veseljem odzval.
V prekrasnem nedeljskem jutru jo s prijateljem mahneva iz Krnice proti Špiku. Markirani poti odrečeva gostoljubje v bližini Gruntovnice – širokega grabna, po katerega robu naju potegne skromna stezica. Le ta se nedaleč čez grapo prebije v lažji svet, kjer kraljuje kosmatje. Skozenj naju po liniji najmanjšega upora, nekakšnem strmem in drsečem skalnatem žlebu, vodi naravnost navzgor. Ko se nama pri večjem balvanu naposled razširi obzorje naju mogočno severno ostenje Škrlatice preusmeri v levo. Možicev v pomoč ne primanjkuje. Čaroben in skoraj zlovešč pogled na zatrep Velike Dnine naju pritisne k počitku. Že od daleč zapaziva v steno pripeto majceno gnezdece (bivak I), ki resnobno okolje navdihne s pridihom romantike. Nad njim le slutiva vrh navidez neukrotljive mlade navihanke in v žepih živčno mečkava vabili. Bližje ko sva, bolj v naju vrta črv dvoma; sva iz pravega testa?
Nekje na polovici zatrepa Velike Dnine z leve zazeva naravni prehod. Vanj me pošilja trojica, namerjena proti Oltarju. Počakam prijatelja, ki me preseneti s slabo novico. Težave mu povzroča koleno.
V hudo nagruščeni žleb vstopim s strahospoštovanjem. Že s spodnjega melišča uvidim, da so težave strnjene v zgornjem delu žleba. Tam naletim na dva krajša skoka (II), pred izstopom zaman iščem klin za kasnejši varnejši spust ob vrvi. Preden nadaljujem pomaham prijatelju.
Znajdem se na prostranem vmesnem platoju, nad katerim kraljuje stenska zapora pod vrhom. Odločim se, da ne bom dlakocepil. Uhojena sled me pripelje k možicu pod steno. Navzgor me vabi strma zareza, bolj žleb kot kamin. Bom zmogel? V popolni zbranosti pričnem s plezarijo. Skala se mi zdi več kot solidna. Ko strmina nekje na sredini naraste, naletim na prvo sidrišče. Z užitkom plezam naprej. Kaj kmalu me vznesenost zanese in brez vsakršnega razveda plezam naravnost navzgor. Sam izstop iz žleba se mi zazdi še najtežji, saj so oprimki in stopi kot smirkov papir (dobri za trenje, a prav tako majhni). Ko že skoraj dosežem skalno poklino, ki drži v levo, se končno razgledam. Z desnega roba nad grapo mi mežikne lepo urejeno sidrišče. Po krajšem premisleku prestavim v vzvratno …
Izstop iz žleba se mi zazdi ključni detajl pristopa na Veliko Martuljško Ponco po tej smeri. Do sidrišča mi sicer pomaga ozka polička, ki prijazno omili težave, a se na robu kljub temu ne morem znebiti občutka, da tokratna dvojka mestoma prede drugače (III). Po nagruščenih žlebičih dosežem prostrano vršno ravnico. Kako silovit preobrat! Kot bi violini počila struna in bi do konca koncerta na stran položena sproščena uži(va)la vsak koktejlni nihaj … Ob možica na vrhu naslonim nahrbtnik. V istem hipu me prežame spoznanje, da mi je resnično uspelo. Neskončno hvaležen se Ponci priklonim v pozdrav.
Majhen kot miška se čudim mogočnemu južnemu zidu, ki me zaziba k razmisleku … Šibim se pod težo gorniških poti, ki so me je od tresočih kolen na Planjavi dostavile na osamljeno teme Ponce. Pomislim na malo Lucijo, ki se še zaveda ne, kje vse atija nosi gorniški korak. Za hip se prestrašim, da sem zapadel v stanje slabosti. Je dobro (ne)varno) po resnem vzponu kovati družinski predznak? Napeto ozračje razelektrim s človeško samopodobo. Naj mi srček, brez katerega tudi moje srce ne bi znalo več biti, odpusti, če se mi v robeh kdaj kaj resnega primeri. Ko se bo bitjece nekoč razcvetelo, bo morda razumelo (srž starega kozla) …
Pred sestopom sem bil hvaležen domači preudarnosti o nošnji potrebne opreme. Brez spusta ob vrvi bi namreč le stežka zmogel povratek v žleb! Z vrvjo je šlo do vmesnega platoja kot po maslu, spodnja, nagruščena reč pa mi je znova povzročila nekaj preglavic. S prijateljem sva se nato spustila do bivaka, kjer sva si privoščila zasluženo malico. Mogočni ambient je skrbel za dodatno začimbo. Med spustom v Krnico naju je dohitela drobcena ploha. Pivo pri koči za končno crkljanje. Med vožnjo domov pa mi je proti Ponci odneslo drugačen pogled. Takisti, kot ga bo vedno odslej. Topel, domač in prepoln hvaležnosti.
Lep gorniški pozdrav in srečno.