Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m)

 
Očak v beli preobleki

Zagotovo se vsi dobro spomnite, s katerimi besedami je dohtar Janez Presečnikovi Meti želel dopovedati, da so njeni lasje zaklad in ne nekakšna grda, lisičji barvi podobna griva, kakor so jo zmerjali – in jezili obenem – navihani vaški otročaji. Če malo sfriziram Tavčarjev stavek in ga prestavim k enemu od simbolov slovenstva, bi zapisal takole: Povejte mi, k(e)daj je naš Triglav najlepši? Ali ne tedaj, kadar ga prekrije debela snežna odeja? Takrat, ko belina okrasi njegova strma pobočja in ko si narava skuša odpočiti od vseh človeških domislic, ki jih je očak deležen na višku hribovske sezone. Če bi znal govoriti, bi nam verjetno rad povedal, da velikokrat zares pretiravamo. A za kralje, pravijo, se spodobi nekaj milosti. Triglav je ima zvrhano mero, saj je z mnogimi »grebensko-stenskimi« preureditvami in obilo udobja v postojankah pod njim postal dostopen vsakemu količkaj pripravljenemu planincu. Vendar je tako samo v kopnem. Ko zapade sneg, gora ne pozna šale, vzpon nanjo pa postane zelo zahteven, zato je obisk – vsaj v primerjavi s poletno gnečo – precej manjši.

Tríglav ali Trigláv?
Ste kdaj pozorni na to, kako izgovarjate ime našega velikana? Vsi Tríglav ali vendarle kdo tudi Trigláv? Vilko Mazi, prvi slovenski logoped, sicer pa tudi navdušen kartograf, planinski pisec in še marsikaj (med drugim je narisal tudi razgled s Triglava, ki si ga lahko ogledate na zemljevidu Planinske založbe), se je zelo zavzemal, da bi ga naglaševali na »a«, toda očitno tudi njegovo dolgo, skoraj stoletno življenje ni pomagalo, da bi se Trigláv »prijel«, čeravno naj bi bilo to precej bližje izgovorjavi domačino (trguóu). Poleg Mazija sta se za to zavzemala tudi Rudolf Badjura in Tine Orel. Brez uspeha. Izvor imena ni popolnoma pojasnjen. Večinoma se piše in govori o dveh različicah, ki bi jim po domače lahko rekli božanska in oblikovna. Pomorjansko božanstvo Trigelawus po nekaterih teorijah nima nič skupnega z našo najvišjo goro, drugi ga povezujejo s praslovanskim ali celo keltskim bogom. Kdo bi vedel … Zagotovo pa drži, da je veliki večini Slovencev sveta gora … Druga teorija je bolj priljudna in domača, četudi moramo za to, da vidimo tri glave, »vklopiti« precej domišljije ali pa se potruditi na katerega od bližnjih južnih razglednikov, med katerimi nosi štafetno palico debelušasti Tosc. Leva glava je Rjavec (2568 m), najvišja seveda glavni vrh, desna pa Mali Triglav (2725 m). Nadmorski višini obeh sosedov sta dovolj zgovorni, da podobe s slovenskega grba ne bomo uzrli. Zanimivo je tudi razmišljanje Stanka Klinarja, ki domneva, da ne gre za boga s tremi glavami, temveč za njegovo hudobno različico, ki ljudem tre (velelnik treti) glave ... Kakorkoli, Triglav je torej, vsaj v imenoslovnem smislu, ohranil tančico skrivnosti.

Aljaževa pot od doma do doma
Spominska gorniška pot od doma Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno goro do Aljaževega doma v Vratih povezuje kraje in vrhove, kjer je véliki Slovenec pustil svojo sled. Pot se sprva vije po Gorenjski ravni, nato pa v silovitem »crescendu« skoči na Storžič. Z njega sestopi na Kriško goro, skozi Tržič doseže Brezje, nato pa zopet krene v visokogorje, na grebene in vrhove Karavank: Begunjščico, Stol, Golico in Dovško Babo. S slednje se pot nadaljuje na Dovje, skozi dolino Kot doseže Staničev dom, Kredarico in Triglav, ki je seveda najvišji vrh spominske poti. Cilj je Aljažev dom v Vratih, s katerim resnično poveže dva doma Jakoba Aljaža. Pot ni označena s posebnimi markacijami, gornike pa na spominskih točkah pozdravijo ploščice s podobo triglavskega župnika, imenom in nadmorsko višino ter zaporedno številko spominske točke. Triglav je enaindvajseta oziroma predzadnja točka Aljaževe poti. Več o tem si lahko preberete v vodniku, ki ga je leta 2000 izdal Gorniški klub Jakob Aljaž iz Medvod.

Pristopi na Triglav
Toliko jih je, da bi lahko vsakemu posvetil svojo objavo. Z Biserko sva na očaku stala že pred mnogimi leti, precej kasneje po najlažji smeri splezala čez Steno, vmes pa še velikokrat zahajala v njegovo kraljestvo. Zdi se mi prav, da v zadnji objavi pozornost še enkrat namenim Njemu. Tokrat prostopu iz Krme, ki je pozimi zagotovo najbolj obljuden, ker pa se velika večina povzpne do Triglavskega doma na Kredarici, bom rajši zavil »korak« vstran in opisal pot mimo Doma Planika. Južno pod Triglavom, na visoki planoti Ledine, so pobudniki za ustanovitev društva Triglavski prijatelji prvo kočo postavili že leta 1871 in ji nadeli zelo slikovito ime: Triglavski tempelj. Prva planinska koča v naših gorah je že čez štiri leta propadla. Pred prvo svetovno vojno je avstrijski Turistovski klub zgradil Dom Marije Terezije, ki pa je po plesu orožja dobil od novih gospodarjev tudi nov naziv: Aleksandrov dom. Po drugi vojni je postojanka dobila današnje lepo ime, ki bi zelo težko komu ne bilo všeč.

Kako daleč se bomo lahko v zimskem času pripeljali v Krmo, je odvisno od višine snega, pridnosti »oračev«, zgodnje ure, ekološke zavesti, vrste vozila in njegove obutve, vztrajnosti in (nes)pameti šoferja ter verjetno še česa. Čez Plešo dosežemo ravnico Vrtača, stopnico višje pa še večjo kotanjo Malega polja. Nad njo se povzpnemo do velikega pastirskega stanu na planini Zgornja Krma. Nato smo kmalu pri studencu in razpotju, kjer krenemo levo in se po desni strani izrazitega pomola, Kurica imenovanega, povzpnemo na Konjsko sedlo, kjer se priključimo stezi od Vodnikovega doma. Desno se odcepita poti na Kredarico in k Staničevemu domu, mi pa nadaljujemo v zahodni smeri. Ko se pot obrne proti severu, se lahko s sedelca ob njej povzpnemo na bližnjo Mokro skalo (2262 m). Zemljevidi ji zelo dolgo niso namenjali pozornosti. »Usmilili« so se je šele v zadnjih letih. Ime lahko kakopak najdemo v Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp.

Do Planike ni več daleč, nad njo pa se svet kmalu postavi precej bolj pokonci. Že res, da je v kopnem planikin pristop na Mali Triglav na glasu kot lažji od onega s Kredarice, vendar je, če drugega ne, precej manj obljuden. Drugače povedano, možnosti, da bomo naleteli na gaz, je precej manj kot od vedno odprtega Triglavskega doma. Z Ledin se sprva rahlo spustimo, nato pa zagrizemo v strmino. Povzpnemo se do strmega žlebu, ki ga lahko imenujemo tudi Triglavska vrata, nad njim pa čez odprto pobočje dosežemo Mali Triglav. »Ograjeni« grebenski del poti je seveda skupen, kdor ima kakšne posebne želje in za stranpoti tudi dovolj izkušenj, pa mu lahko Triglav ponudi obilo možnosti, tudi (ali predvsem) v zimskem obdobju.

Za konec
Če nadaljujem misel iz prvega odstavka, bi lahko dodal, da je bil Triglav za naju najlepši takrat, ko sva bila sama na gori. V tistem čudovitem dnevu – ob koncu novembra je bilo – je bil Triglav, patetično rečeno, samo najin. V »steno« nad Planiko sva vstopila prva. Sledi ni bilo. Tudi z Malega Triglava proti vrhu sva sama »orala ledino«. Čeprav snega ni bilo ravno v izobilju, je veliko markacij in varoval uživalo pol leta dolge počitnice. Vreme nama je odlično služilo. Videlo se je tako daleč, kot ob najinih obiskih na očaku še nikoli. Na začetku zime dnevi niso ravno najdaljši. Večino sestopa nama bi brez svetilk, kljub romantičnim zvezdam na nebu, ne bilo lahko.

Sonce se je poslovilo, ko sva bila še visoko nad Konjskim sedlom, poslavljajo pa se tudi Gorniška potepanja. To je bilo zadnje, dvestoto nadaljevanje. Najlepše se zahvaljujem vsem, brez katerih Gorniških potepanj zagotovo ne bi bilo. Ne bi rad našteval, ker bom zagotovo koga pozabil. Še enkrat iskrena hvala! Ustvarjalcem spletne strani Gore-ljudje želim pri nadaljnjem delu veliko uspeha, vsem skupaj pa, da bi v gorah doživeli še mnogo lepega.

Srečno!

Gorazd Gorišek