Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Grebenu

Iz časa - Simon Robič s svojim gorskim vodnikom na Kalškem grebenu daljnjega leta 1873 - z dodanimi fotografijami, komentarji, primerjavami ...

Prav presenetljivo je, da so že daleč v preteklosti, ko so bili izobrazba in viri mnogo težje dosegljivi kot danes, nekateri navdušeni naravoslovci naravo tako dobro poznali in uživali na pohodih v planine. Eden takih je bil tudi Simon Robič, rojen pred 188 leti. Januarja 1877 je v Novicah objavil članek o pohodu na Kalški Greben leta 1873, ko je bil star 49 let. Vanj sem dodala nekaj svojih opomb in slovenskih imen (zelena pisava) glede poimenovanja rastlin ter ga popestrila s svojimi fotografijami rož, ki jih je pred 139 leti občudoval zaslužni Slovenec.

     
  Kalški greben z Velike planine  
     
    Kalška gora in Kalški greben z JV grebena Grintovca  

Ozir po domovini
Spomini na planine

Na goro, na goro,
Na strme vrhe.
Me kliče, me miče,
Me vabi srce.

Vilhar.

 

     
  Črnikasti rman
(Achillea atrata)
 
     
  Planinski pelin
(Achillea clavenae)
 

Pet in dvajseti dan meseca avgusta leta 1873. Je bil jako lep in prijeten. Nebo je bilo jasno kot ribje oko in dobrodejna sapica je pihljala od zapada obetajoča lepo vreme tudi za prihodnji dan. Tu mi šine misel v glavo stopiti na Greben, ki je nad Kokro proti severo-izhodu najviši vrhunec v predgorji Kamniških planin.
Po obedu snamem svojo botaniško škatljo s kljuke, naložim vanjo nekaterih stvari, potrebnih za suho grlo in prazni želodec, jo zadenem tako napolnjeno na hrbet, na stran pa torbico in dvignivši peté jo mahnem samši iz Viševka skozi ložo proti Štefanovi vasi. Prišedši iz lože na zvišeno planjavo naletim na žensko, katero vprašam, ali grem po pravem poti v omenjeno vas in v kateri hiši naj ondi iščem gospodarja, ki ga so mi nekateri izvrstnega hribolazca hvalili. Oni, po katerem poprašujete — mi prijazno odgovori — je menda tam-le na njivi; ako se ne motim, repo okopava; stopite samo čez uno ograjo in boste takoj pri njem. In zaisto! Nekaj korakov in skok čez ograjo in bila sva skup.
Bog daj srečo dragi prijatelj! Bi li ne bila vas volja, spremljevati me na Greben? Zakaj ne, samo počakati boste morali nekoliko, da se za pot napravim, potem pa kamor je vam ljubo, in če hočete tudi na Grintovec. Izgovorivši te besede zadene matiko na rame ter me vodi v vas do svoje hiše.

     
  Repičasta preobjeda
(Aconitum napellus)
 
V kratkem je bil za odhod napravljen in založivši mojo škatlo na svoje pleči korakava polagoma navkreber naprej. Ura je kazala blizo pet čez poludan, ko se iz Štefanove vasi vzdigneva.
Nad Otavevcem pri znamenji, kjer se vije stezica v Kokro in se v gorenjo Kokrško dolino lep razgled odpre, sva se prvikrat nekoliko odpočila. Tačas sem nabiral okoli mlakuž »Clausilia badia«. Po kratkem oddihljeji jo odrineva ter stopava polagoma ob robu naprej, vodnik pred menoj, jaz pa za njim. Meni gredočemu so se večkrat vkradle oči na kako z mahom obraščeno hibo (v Kranjski gori in tudi drugod v dolini imenujejo »Fagus sylvestris« hiba, katero imé se mi boljše dozdeva od »bukve«, ker le preveč smrdi po nemški besedi »buche«) in zapazile kako »Clausilia dubia« ali kako »Cl. Fimbriata« čepeti na njem, katere sem pridno pobiral v svojo škatlico.

     
  Kuštravi oklep
(Androsace villosa)
 

Ko je večerno solnce goram vrhove zlatilo, bila sva že na Krvavcu, ki ima kakih 1850 metrov nadmorske visočine. Da si je že mračilo se, jo vlijeva od tod po melinah navzdol v »Dolge njive« pod Greben in z nočjo sva bila pri pastirski koči, kjer se je mali pesek oglasil in najin prihod izdal. Ravno sta pastirja otepala žgance na mleku za večerjo, ko midva stopiva v kočo. Hvaljen Bog, dober večer! Je bil moj pozdrav njima; kaj ne, draga prijatelja, da bodeva smela tudi midva nocoj tu pri vama prenočiti? O zakaj ne, odgovori stareji pastir, samo malo na tesnem bomo. Nič ne de, da sva le pod streho in pa pri ognjišči, drugo se eno noč že prestane. Izgovorivši te besede se stegnem po hlodu poleg ognjišča ter ga za to noč v posest si vzamem.

     
  Alpski pečnik
(Armeria alpina)
 
Ta pastirska koča je zaisto primitivna. Misli si, dragi čitatelj! Štiri iz kamenja zložene in s mahom zapažene kaka dva metra visoke stene, ki objemajo 3 metre dolg in 2 metra širok prostor; pri eni teh sten obtesan hlod, pri drugi pa pastirsko posteljo, ali veliko več korito, v gornjem konci iz kamnatih plošč zloženo majhno ognjišče, pri vrhu sten okoli police: vse to zdaj pokrito z deskami obteženimi s kamni in tu imaš naslikano vso planinsko palačo.
Ko pastirja odvečerjata, rečem tovarišu: no, najinima želodcema bo treba tudi kaj večerje, in sicer najprej kaj gorkega za podlogo drugim stvarem. Zato vprašam pastirja, je li ima kaj mleka odveč. Nimava ga ravno obilo, a za večerjo se ga bo že še dobilo, je bil odgovor. Hej fant, stopi vèn v ogrado in primi kozo za bedro; toliko boš že še namolzil, da si bosta svoja želodca pogrela. Kmalu je bil dečko z mlekom tukaj, ga precedi v ponev ter zavre na ognji. Jaz podrobim potem kruha vanj in večerjica je bila gotova, ki nama je z drugimi rečmi jako teknila. Po večerji se zopet stegnem po hlodu, pastir mi poda star planinski plašč pod glavo, s katerim sem se pa, ker me je mražiti začelo, rajši ogrnil, pod glavo pa butarico kleščevja podložil. Dolgo, prav v pozno noč smo o tem in unem kramljali, dokler pastirja, ki sta se bila vlegla v svoje jaslice, nista obmolknila, kmalu potem pa neznanski duet smrčati začela. Ta nepričakovana himna mi je preveč topila srce, da bi bil spati mogel; pa tudi moj tovariš ni mogel zatisniti očesa, ker se ni imel kam položiti; zato je pa pridno netil, da sva se vsaj nekoliko grela. Ko tudi nama jezika odpovesta in veča tihota nastane, se oglase planinske miške, ki neboječe se švigajo po policah iskaje si kaj tečnega za svoj smrček.
     
  Zoisova zvončica
(Campanula zoisii)
 
Tu mi pridejo na misel besede nekega rimskega pesnika: »noctes vigilant amarae«, katere je nek nemšk čevljarsk pesnik po svojem kopitu takole raztegnil:

O bittere Nacht',
O schwere Nacht',
Wie hart sind eu're Stunden!
Wohl keine Run',
Kein Aug geh't zu,
Der Schlaf ist mir verBchwunden.

     
  Vednozelena gladnica
(Draba aizoides)
 

Zato kmalu čez polnoči se zravnam pokonci, pokličem svojo ženko brevir iz torbice in opravim juternico.
Ni se še daniti začelo, sta bila tudi pastirja na nogah; starejši se napoti iskat zgubljenih ovac, mlajši pa odlazi s čebrico po vode. Pa tudi midva nisva čakala belega dneva, marveč omajeva svoje vtrudene ude ter naveževa pot na omenjeni Greben. Gredč ponujam vodniku požirek slivovke in grižljej kruha za zajuterk, a ni mu dišalo, tako malo njemu kakor meni in tako sva ob 9. uri prav tešča prilezla na vrhunec Grebena, ki meri kakih 2130 metrov nadmorske visočine.
Tu se vsedeva ter najprej povečem povžijeva to, kar sva seboj imela za grlo in lačni želodec, da tako v škatli prostor napravim za druge stvari, katere sem nameraval nabirati in jih tudi mnogo nabral.
Razgled iz Grebena je jako velikansk, kajti tu imaš prav blizo pred očmi kopico visokih sivih snežnikov. Se obrneš proti severu, gledaš orjaški glavi Grintovca in Kočne; proti severu izhodu so Žolepaške planine, izmed katerih kupi v nebesne višave Ojstrica z Brano; čez Veliko planino Kamniško vidiš daleč doli na Štajarsko; proti jugu in zahodu se ti razgrinja pred očmi tako rekoč cela Kranjska dežela.
Po kratkem odpočitku in tečni južnici nastopiva pot nazaj proti koči, kamur sva okoli poludne dospela. Preden pa se od koče ločim, naj omenim še bolj znaminivih stvari, ki se nahajajo na tej lepi planini.
Glede rastlinstva pač smem s Potočnikovim planinarjem trditi:

Je poln Čvrstih cvetic moj stan
Stojé viharju, zimi v bran.

     
  Jacquinov bodičnik
(Drypis spinosa subsp. jacquinii)
 
     
  Brezstebelna lepnica
(Silene acaulis)
 

Tu ne vidiš druzega kot cvet pri cvetu. Ko prideš na planino do koče pastirske, se ti že naproti smehljajo: Anemone valdensis (danes baldensis) in narcissiflora (mala in kobulasta vetrnica), Primula elatior (visoki jeglič), planinski lepen (Adenostyles alpina) (danes goli lepen A. glabra), Ilka, ali (repičasta) preobjeda (Aconitum Napellus), katerega je samo okoli koče toliko, da bi ga vsi homeopati na Kranjskem 10 let zadosti imeli. Enako veliko je tu planinske čmerike (danes zelena ali lobelova čmerika)(Veratrum Lobelianum), katero, da-si je nekoliko strupna, koze in ovce popolnem oskubijo perja. Rebri so gosto obsuti z grmičevjem (dlakavega) sleča (Rhododendron hirsutum), katerega Rusi bagulnek imenujejo, čigar vonjavo cvetje je s škrlato-rdečimi bojami čarobno oblito. Poleg njega raste v malih grmičih enako lepo-cvetoči Rhodothamnus Chamaecistus (slečnik) in pa Daphne striata (progasti volčin). Nekoliko više nad kočo zagledaš po brežinah in tratah prečudno zmes raznih cvetlic, ki svojimi različnimi bojami jako dobrodejno lepšajo rujava tla. V velikih družbah odpirajo tu časni jegelčki (Primula calycina) (danes wulfenov jeglič P. wulfeniana) svoje rdeče lijaste venčke.

     
  Dvobarvni planinšček
(Homogyne discolor)
 
Poleg njih dviga na kratkih receljnih Gentiana acaulis (kochov svišč, v resnici verjetno clusijev svišč, ki ga pogosto zamenjujejo s prvim) svoje plave vrčkaste cvetne kronice; na drugem mestu so mnogoštevilno posejane mične meteljce (Dryas octopetala) (alpska velesa), med katerimi se Ranunculus hybridus (izrodna zlatica) s svojo rumeno glavico kviško spenja. V kotličih in na vlažnih mestih, kjer je ravno sneg skopnel, kima poleg žoltih mastnic (Pingnicula navescens(danes alpska mastnica Pinguicula alpina) in rumenih dvoglavičastih (dvocvetnih) violic (Viola biflora) s svojim zvončku podobnim višnjelim venčkom kaj brhka cvetlica Soldanella alpina in pusilla (navadni in pritlikavi alpski zvonček). Na druzih prostorih se nahaja obilno medvedovega korena (danes planinski štrbec) (Meum Athamanticum), po tem Athamanta cretensis (alpska jelenka), Heraclium austriacum (danes Heracleum austriacum – rožnordeči dežen) , Libanotis montana (navadna zdravilka), Laserpitium peucedanoides (siljelistni jelenovec), katerim se tu in tam družijo Androsace Chamaejasme in villosa (dlakavi in kuštravi oklep), Veronica aphylla (brezlistni jetičnik), Gentiana nana (takson ni znan, morda je mišljen kateri od sviščevcev, ki pa v času opisovanja poti ne cvetijo), pumila (nizki svišč), Fröhlichii (danes Gentiana Froelichii – froelichov svišč); Linuai alpinum (takson ni znan), Homogyne discolor (dvobarvni planinšček), Pedicularis rostrata (P. Rostratospicata – klasasti ušivec), Jaquinii (sinonim za P. Rostratocapitata – glavičasti ušivec), tuberosa (napačna določitev, mišljen je julijski ušivec Pedicularis elongata subsp. julica); Erigeron uniflorus (enokoškasta suholetnica), alpinus (na grebenu ta vrsta ne raste), Astrantia carniolica (kranjski zali kobulček), Oxytropis montana (danes Oxytropis neglecta – pirenejska osivnica), in v velikih blazinicah prekrasna Silene acaulis (brezstebelna lepnica). Med kamenjem
     
  Alpska madronščica
(Linaria alpina)
 
     
  Pirenejska osivnica
(Oxytropis neglecta)
 
raste v velikih šopkih Rhodiola rosea (navadni rožni koren), potem Saxifraga rotundifolia, stellaris (okroglolistni in zvezdasti kamnokreč), Epilobium alpestre (predalpski vrbovec), Helianthetnum alpestre (planinski popon) in še druge. Na peščenih plazeh in nasipih najdeš prijetno dišečo Achillea Clavenae in atrata (planinski pelin in črnikasti rman), Cerastium latifolium (vrsta pri nas ne raste, verjetno je avtor našel koroško smiljko Cerastium carinthiacum), Arabis alpina (alpski repnjak), Alyssum Wulfenianum (vrsta pri nas ne raste, verjetno je najden obirski grobeljnik Alyssum ovirense), Thlaspi rotundifolium (okroglolistni mošnjak), Valeriana elongata, montana (podaljšana in gorska špajka), Ranunculus Trauenfellneri (traunfellnerjeva zlatica), montanus (gorska zlatica), Arenaria ciliata (resasta peščenka). — Prideš do kake pečine, vidiš marsikatero od raznih cvetlic čudolepo ovenčano, razcvetajo se na njej in v njenih razpokah Campanula Zoysii (zoisova zvončica), Potentilla Clusiana (clusijev petoprstnik), Paederota Ageria (sedaj Paederota lutea – rumeno milje), Primula Auricula (avrikelj), Saxifraga crustatata, sedoides (skorjasti in homulični kamnokreč), muscoides (pri nas ne raste, avtor je verjetno našel kranjski kamnokreč S. exarata subsp. carniolica), aizoides (vednozeleni kamnokreč), Draba aizoides (vednozelena gladnica), Bupleurum graminifolium (danes B. petraeum – skalna prerast) in nježna očnica (Gnaphalium Leontopodium) (danes Leontopodium alpinum - planika), katero sleherni rad pobere in vtakne za klobuk v znamenje, da je na planini bil. Celo na temenu Grebena še najdeš med kršjem skalovja planinski mak (Papaver pyrenaicum(danes kernerjev mak P. alpinum subsp. kerneri) in pa Linaria alpina (alpska madronščica). Med vsemi naštetimi cvetlicami je pa Armeria alpina (alpski pečnik) ali pa Statice Armeria prav gotovo kraljica, katera s svojimi škabiozam podobnimi rdečimi glavicami ali venčki v nepopisljivi krasoti lepotiči vse prostore te velike planine od pastirske koče noter do vrhunca, in ako vtrgano seboj vzameš, ti nezvenela enako lepa ostane. Pa tudi tajnocvetek (kriptogamov) (verjetno avtor misli na necvetnico, praprotnico Cryptogramma crispa) ni prazna ta planina.
     
  Kernerjev mak
(Papaver alpinum subsp. kerneri)
 
     
  Glavičasti ušivec
(Pedicularis rostratocapitata)
 
Sežeš po praprotih, brez težave si lahko nabereš Asplenium viride, Phegopteris Dryopteris, Aspidium (verjetno je mišljen rod podlesnic Polystichum) rigidum, montanum, lonchistis, aculeatum in Cystopteris montana (gorska priščanica).
Kogar mahovi veseli, si zamore tu poiskati Preissia commutata, Aneura palmata , Gymnostomum curvirostrum , rupestre, Dydimon rubellus, Distichium capillaceum, inclinatum, Caratodon purpureus, Desmatodon latifolius, Barbula aciphilla, Bryum pallens, caespiticum, orthorhynchium, Meesea uliginosa, Bartramio Oederi, Pogonatum alpinum, Orthothecium intricatum, rufescens in še mnogo drugih.
Od lišajev si lahko odkruši od skalovja Verucaria plumbea, eaiciseda, Lecidea petrosa, jurana Lečidella goniophila, ochracea, Biatora rupestris, Callopisma ochraceum in druge; na tleh pa lahko pobere Lecanora subfusca var. bryonta, Cetraria juniperina in islandica (pljučnik - Bohinjski mah je napačna beseda za Cetraria islandica, ampak pljučnik je prava, kajti tako imenujejo ta lišaj povsod na Gorenskem in tudi drugod. Med lišajem in mahom je precejšen razloček; lišaj ni mah in mah ne lišaj), katerega je posebno obilno pod rušjem ali cretjem (Pinus Mughus danes P. mugo) in drugod; potem Thamnolia vermicularis, Cladonia gracilis, racemosa, alpestris in mnogo druzih.
     
  Alpska mastnica
(Pinguicula alpina)
 
     
  Clusijev petoprstnik
(Potentilla clusii)
 
Svojih ljubčekov, znaminimih žužkov in polžkov bivajočih na tej planini tudi ne smem pozabiti; vsaj nekatere naj naštejem, katere vselej, kedar tje gori zaidem, tako radostno poberam. Izmed velike družine štrkov (Carabici) živijo tu: Cychrus Schmidtii in rostratus, oba pod kamenjem in prvi prav pri vrhu Grebena. Nekoliko niže doli živi Nebria castanea in Carabus alpestris; še niže zlasti pri rušji se nahajajo pod kamni Licinus Hoffmannseggii, Feronia diligens, Jurinei, Welensii, Schmidtii, Ziegleri, Panzeri, Miihifeldii, unctulata, Beckenhauptii; potem Amara spectabilis, montivaga; Treckus rotundipennis. Iz mnogobrojne družine rivčkarjev živijo tu: Otiorynchus pulverulentus, obsoletus, mastix, bisuliatus, nobilis (na cretji ali rušji) elegantulus, auricomus, na sleču (Rhododendron), auricapillus, aterrimus, plumipes in mnogo druzih.
     
  Navadni rožni koren
(Rhodiola rosea)
 
Izmed polžkov je tu mnogoštevilno Helix Schmidtii in phalerata, prvi le pri vrhu, drugi pa po vsi planini. Potem se nahajajo še: Helix teucozona in var. ovirensis, Helix Ziegleri in sicer ta polž le zdolej pod kočo ; in poslednjič Clausilia cerata, parvula, Bergeri, unguiculata var. granatina.
Ako človek po takem Božjem vrtu sprehajaje se, ima oči in srce odprte za prirodo, ne more se odtrgati od čudežev vsemogočnosti Božje, ker le preživo so mu v spominu lepe, pomenljive besede Zveličarjeve: »Poglejte cvetlice (lilije) na polji, kako rastejo: ne delajo in ne predejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena.« Ogledovaje in premišljevaje vse to se mu budijo v srci besede prelepe pesmi Potočnikovega planinarja, da ves navdušen veselo zapoje:

Visoko vrh planin stojim ,
V veselji rajskem tu živim,
Tam dol' ljudje prebivajo,
Veselje redko vživajo.
Prid vrh planin
Nižave sin

In ves vtopljen v to rajsko radost hrepeni z Vodnikom sedečim na Vršacu: 

Pod velikim tukaj Bogom
Breztelesen bit' želim,
Čiste sape sred mej krogom
Menim, da že v neb' živim.

     
  Slečnik
(Rhodothamnus chamaecistus)
 
     
  Navadni alpski zvonček
(Soldanella alpina)
 

Res! dobro in prijetno je bivati na planini pri tiho jasnem, ugodnem vremenu. Ali kaj, ko človeku ni dano, po volji vživati planinskega veselja! In tako sva morala tudi mi dva posloviti se od planine ter misliti na odhod, na povračitev proti domu, kajti čas je le prenaglo potekal, ura je kazala na času že 1. čez poludan.
Veselega in zadovoljnega srca se toraj vzdigneva, a ko se prestopiva, se snujejo nove muhe v moji glavi; obšla meje namreč misel, spustiti se v Kokro, da bi vendar enkrat videl tisto znamenito, na steno prislonjeno gred ali lojtro, po kateri so nekadaj drug drugemu podajali ovce, da so jih tako spravili v Dolge njive.

     
  Alpska velesa
(Dryas octopetala)
 
Pastir pokaže nama stezico ter pravi, da kakor vidi naju hoditi, sva v dveh urah gotovo v Kokri pri cerkvi. Tedaj hajd navzdol po novi, neznani poti! Kmalu sva bila pri gredi. Videti strmo pečino, na katero je gred naslonjena, malo groza obide, ko pa mi vodnik stopivši na prvi klin zagotovlja, da so klini še trdni, prestavljam tudi jaz svoje noge srčno za njim. Na zadnjem klinu se ozrem kviško ter ogledujem to predrzno napravo. No, v novejšem času so spodej čez pečine izdolbli stopine ter napravili stezico ovcam in kozam, da jih ni treba tako težavno po gredi spravljati v planino.

Stala sva zdaj pod gredjo; a kaj pa zdaj? ko imava pod sebo strašen prepad, nad katerim bova morala po jako vegasti steni dalje plaziti se. Mojemu tovarišu začenja srčnost vpadati, srce mu je tako rekoč v hlače zlezlo. »Gospod, tu čez pa ne bova prišla!« zakliče.
Kako je to, da ne, ga zavrnem. Če koze in ovce, ako pastirji in drugi pridejo, zakaj bi potem midva ne?

     
  Lobelova čmerika
(Veratrum album subsp. lobelianum)
 
     
  Podaljšana špajka
(Valeriana elongata)
 
Tudi meni je bilo tesno pri srcu, polival me je kurji pot, ko vidim veliko smrtno nevarnost; zakaj ko bi človeku tu spodrsnilo, bi telebil čez pečino v prepad in bi se težko spet pobral. Srčno rad bi lezel nazaj po gredi in po prvem potu se podal proti domu, pa kaj tacega storiti sem se nekaj sramoval, nekaj se mi pa tudi ni ljubilo zopet navkreber lezti. Zato rečem šaljivo: veste kaj, požaljenko (grevengo) obudite, potem pa srčno naprej. Ako se prekucnete čez stene, pa ne bo treba vam hoditi. Te besede so zmagale. Jame se varno pomikati naprej, zdaj plezavši z mehkim zadnjim delom života, zdaj po konci stoječ previdno in varno prestavljaje noge, in enako se pomikam tudi jaz za njim. Ko na drugo stran, kjer nobene nevarnosti več ni, prav po polževo pridrpajsava, se vstopi vodnik pred me in pravi: veste kaj, veliko sem že prehodil in prelezel, tudi marsikaterega spremljeval na planine, pa po tako nevarnih mestih in s tako predrznim in srčnim človekom kot ste Vi, pa svoje žive dni še ne. Hvala Bogu, rečem jaz, da sva le tu sem zdravih udov prilezla, zato ga bova pa v Kokri na srečno prestano nevarnost in ves današnji in včerajšnji trud en kozarec več spraznila, kot po navadi.
     
  Dvocvetna vijolica
(Viola biflora)
 
     
  Dlakavi sleč
(Rhododendron hirsutum)
 
Za prestani strah mi je Bog novo veselje naklonil. Tukaj namreč zagledam na melinah za me prav novo cvetlico, katere do tega dneva na vseh svojih potih se nikjer nisem našel. Ime ji je Drypis spinosa (jacquinov bodičnik), ki tu v obširnih grmičkih prav obilno raste. Da-si je bila moja škatlja že polna raznih stvari, vendar poberem nekaj stebelc te lepe cvetlice in jih k drugim pritlačim. Po tem dokončanem poslu jo vlijeva po melini, da se je kar kadilo za nama. V dobri uri sva bila v Robu, ob treh pa v Kokri pri mežnarji, kakor je nama pastir v Dolgih njivah prerokoval. Gospodinja napravi nama, kolikor je zmogla in umela, dobro kosilo, katero je najnima praznima želodcema jako dobro teknilo. Dobra dolenjska kapljica je zopet okrepčala vtrudene ude, da sva prav veselega srca in lahkih nog jo mahala po cesti skozi prijetno dolino Kokriško proti Predoru. Tukaj stisnem spremljevalcu zasluženo plačilo v roko, ki pobere bližnjo pot čez Možancev Štefanovo vas, jaz pa proti Viševku, obložen z lepimi prirodoslovnimi zakladi.

Simon Robič
Kmetijske in rokodelske novice, letnik 35, številka 4, 27. 1. 1877


Opomba: žal nimam dovolj znanja, da bi lahko komentirala vse avtorjeve najdbe iz rastlinskega in živalskega sveta. Za pomanjkljivosti se opravičujem, hkrati pa vabim strokovnjake z obravnavanih področij, da se oglasijo v komentarjih.

Alenka Mihorič

 

Simon Robič
11. februar 1824 - 7. marec 1897

 

 

Dom in svet (1897)/G-L: Simon Robič (1824-1897)

Gorenjski glas/G-L : Simon Robič (1824-1897)

Kmetijske in rokodelske novice (1877)/G-L - Simon Robič: Hoja v Mokriško jamo

Kmetijske in rokodelske novice (1879)/G-L - Simon Robič:
Ledenica na Veliki planini kamniški

Kmetijske in rokodelske novice (1880)/G-L - Simon Robič:
Izlet na Grintovec


Dolge njive in Kalški greben - 20.11.2011

Foto (zgoraj): Boris Štupar

Foto (spodaj): Alenka Mihorič

 

Na vrhu Grebena

 

Kočna in Grintovec z vrha Grebena

 

Pogled proti Skuti

 

Proti Storžiču in Julijcem

 

Pogled proti Veliki planini in Vrhu Korena

 

Planino Dolga njiva na jug zapira greben Ježa

 

Ovce na planini Dolga njiva

Prehod z Dolge njive v dolino Kokre, kjer je Robič z vodnikom začel sestop po nevarni steni (danes zavarovana pot "Lojtra")

Dolina Kokre s poti, ki vodi z Dolge njive proti Krvavcu

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti