Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tam, kjer je vse leto kot v hladilniku

Nedeljski dnevnik 09.10.2011


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 


Dokument o nesreči Josipa Kunaverja pod Skuto

sreda, 12. oktober 2011, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 3061

Nedeljski dnevnik, Naše okolje - Katja Petrovec: obiskali smo ledenik pod Skuto

Temperatura zraka je bila nekaj manj kot osem stopinj Celzija, a na severovzhodniku, ki je kakšno uro neprenehoma vlekel po senčni kotanji, se je občutek mraza močno povečal, na zgolj dve ali tri stopinje. Nato je za nekaj minut veter ponehal in se ponovno okrepil, dokler ni ob slovesu rekel, naj vam bo.

Mrzlo bo. S seboj imejte topla oblačila, dolge hlače, tople rokavice, podkapo, anorak, tudi bundo,« svetuje Miha Pavšek vsem, ki se prvič odpravljajo na ledenik pod Skuto. »Čeprav je jasno in sončno, smo vedno v senci in na ledu ter v njegovi bližnji okolici ni nikoli toplo,« nadaljuje. Zanimivo, da le redko kdo verjame njegovim besedam. Dokler na lastni koži ne občuti ali mrzlega nepopustljivega vetra ali mraza, ki veje iz ledenika. Kdor hodi okoli, mu je prijetneje, tisti, ki na spodnjem robu ledenika merijo in zapisujejo podatke, pa navadno občutijo njegov najneprijetnejši obraz.

Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU od leta 1994 dalje redno spremlja, meri in opazuje ledenik pod Skuto. Gre za manj znanega »prijatelja« Triglavskega ledenika, ki pa je v primerjavi z omenjenim zvezdnikom vsaj dvakrat debelejši in v zadnjem desetletju komajda kaj manjši. Po prvih ocenah je letos površina ledenika pod Skuto merila 1,7 hektarja (lani 0,1 hektarja več), Triglavskega pa lani 2,5 hektarja, letos pa verjetno le še malo več kot dva hektarja (rezultati bodo znani v kratkem, o. p.). V tistih najtoplejših poletjih v začetku tega tisočletja sta bila ledenika skorajda enake velikosti. Ko so leta 2006 izmerili globino ledenika pod Skuto s pomočjo parnega vrtalnika, je njegova najgloblja točka pod ledom merila skoraj dvanajst metrov, medtem ko je Triglavski ledenik globok sedaj kvečjemu še štiri do pet metrov, ponudi podatke Pavšek. Geograf pa ni le z vsem srcem pri raziskovanju našega alpskega sveta in njegovih posebnosti, ampak tudi planinski vodnik in inštruktor, zato mu ni bilo pred sedemnajstimi leti prav nič težko sprejeti ponudbo delodajalca za opazovanje ledenika pod Skuto. »Moram pa pojasniti, da to ni navaden hribovski izlet. Čeprav je prijetno, je drugače, ker si v službi. Lepo pa je, da nisi za računalnikom,« pojasnjuje Pavšek, s katerim se ob osmih zjutraj, na še en izjemno sončen in topel septembrski dan, dobimo pred tovorno žičnico v zatrepu Ravenske Kočne na Jezerskem.

Alpski smučarji, ledeniške razpoke in opomin človeštvu

Žičničar, sicer Jezerjan Milan, že pričakuje ekipo geografov in ko čakava, pove nekaj malega o jugoslovanski alpski reprezentanci, ki je v drugi polovici 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja trenirala na ledeniku pod Skuto. Ta je namreč omogočal smučanje tudi del poletja. »Tu so bili Bojan Križaj in drugi. Poglejte, imamo še sliko takratne reprezentance,« pokaže Milan na že precej obledel plakat smučarjev v notranjosti postaje tovorne žičnice. Potem nadaljuje s Karničarji, ki so prav tako smučali na ledeniku in pogovor konča z novim Davovim Gorniškim centrom pod veličastno kuliso najvišjih Grintovcev, stene Dolgega hrbta, Rink in Bab.

Kot pravi Pavšek, je pomembna razlika med enim in drugim v gostoti snega. Da nastane led, je potrebnega veliko snega, ki pritiska zgornje plasti na nižje ležeče, in časa. Od tri do pet metrov in od pet do sedem let traja, da nastane meter debela plast ledeniškega ledu, v robnih razmerah, kakršne so pri nas, pa lahko tudi več desetletij. Na zunaj se ledeniški led spozna po barvi, ki je modrikasto zelenkasta. »Zato so Triglavskemu ledeniku nekoč rekli zeleni sneg. V osrednjem delu Alp se lahko to lepo vidi, pri nas pa so ledeniki tako tenki, da so na koncu talilne dobe, ko jih obiščemo mi, že prepojeni z vodo, zato je led sivkaste barve. So pa zato, ker so na jugovzhodnem obrobju Alp, zelo občutljivi za podnebne spremembe in zato zanimivi za preučevanje,« pojasnjuje Pavšek.

Na poti do Kranjske koče na Ledinah, ko sproščeno hodimo brez nahrbtnikov, obdelamo ledenik po dolgem in počez. Z vso njegovo slavno zgodovino, ko so se najboljši jugoslovanski smučarji urili na njegovi strmini, do male ledene dobe med 14. in sredino 19. stoletja, ko je ledenik najverjetneje tudi nastal in vse do prve njegove fotografije iz davnega leta 1913. Takrat je Josip Kunaver posnel tisto znamenito črno-belo fotografijo, ko nekaj mož zre v petnajstmetrsko ledeniško razpoko, kamor je padel dijak Janko Petrič, ki je prečil greben od Rink na Skuto. »Ta ledenik je zanimiv, ker se odziva na podnebne spremembe. Meteorološko gledano je sedem mesecev povprečna letna temperatura nad lediščem, pet mesecev pa pod njim, a je dejansko zaradi senčne lege ledenika to razmerje uravnoteženo. Če bo več let slaba snežna sezona, potem bo ledenik v desetletju ali dveh izginil, ali pa bo kolebal, kot se je pokazalo v teh sedemnajstih letih, odkar hodim gor,« razlaga Pavšek. Na vprašanje, ali bi se mu zdelo tragično, če bi ledenik izginil, odvrne: »To je naravno dogajanje, narava ima svoje mehanizme. Tako kot ga nekoč ni bilo in je nato nastal, bo morda zdaj pred našimi očmi izginil. Je pa čedalje več potrditev tega, da ustvarja človek ne- ravnovesje s tem, ko prispeva znaten delež k splošnemu segrevanju ozračja oziroma pospeševanju tega procesa. Postopno izginjanje najbolj znanih slovenskih ledeniš- kih zaplat pod Triglavom in Skuto je eden zadnjih opominov človeštvu, da tako ne gre več naprej, saj si na tak način žagamo vejo, na kateri visi naš planet.«

Na koči na Ledinah si ekipa naprti na ramena bolj in manj težke nahrbtnike, najtežji s teodolitom tehta tudi več kot dvajset kilogramov, in se poda na uro dolgo hojo pod steno Skute, nad katero se bohoti skalna gmota z imenom Konj. Zjutraj je sonce trmasto skrito za visokimi stenami, zato postane kmalu jasno, da kljub previsokim dolinskim temperaturam tu zgoraj ne bo prav nič toplo.

Na poti nam Pavšek pokaže staro markacijo iz leta 1948 s kraticami MEKO (gre za bivšega sodelavca inštituta dr. Draga Mezeta in uslužbenca nekdanjega Hidrometeorološkega zavoda Dušana Koširja, o.p.), ko imamo tudi prve uradne podatke površine ledenika pod Skuto. Nato nadaljujemo pot do viharnika, ki že leta kljubuje vročini in mrazu na kamnito-travnatem pobočju in ponuja daljni pogled do triglavskega pogorja, od koder opozarja nase odsev s strehe Triglavskega doma na Kredarici. Medtem ko daje Pavšek pri viharniku že prve navidezne ocene, ali se je ledenik zmanjšal ali ne, je preostala ekipa že na tradicionalnem »malcplacu« (prostor za malico), ki je od daleč res videti mamljivo mehak med skalovjem, a je tokrat kot izpostavljen rt sredi razburkanega morja.

V primežu vetra

Franjo Drole, 49-letni geodet iz Inštituta za raziskovanje Krasa ZRC SAZU, skrbno postavlja teodolit, s katerim natančno izmerijo površino ledenika. »Stojalo mora biti povsem stabilno. Če se med merjenjem kakorkoli premakne, je treba meritve ponoviti,« pojasnjuje. Nato pove zgodbo, kako je nekoč postavil stojalo teodolita na led, ki ga je železo stalilo in premaknilo napravo za dve minuti. »Ne stopinji, minuti, kar je zelo malo,« razlaga Franjo. Na srečo je bilo treba ponoviti le prvih pet meritev, saj je Franjo težavico precej hitro opazil.

Medtem se Miha Pavšek in Jaka Ortar, novopečeni geograf, na ledeniku pod Skuto pa kot prostovoljec, ki ga zanimajo ledeniki, sneg, vreme in hribi, pripravljata na pot okoli strmejšega zgornjega dela ledenika. A ne z metrom, kot so to počeli nekoč, temveč s prizmo, ki odbija laserski žarek nazaj do teodolita, na katerem se izpišejo koordinate točk obodov na ledeniku. Drugi je laserski razdaljomer za odčitke od ledeniškega roba do starih oznak, ki so na bližnjem ostenju večinoma iz leta 1994. Ker so znane točka stojišča in točke na ledeniku, lahko nato računalnik z razpoložljivimi podatki izračuna površino ledenika. Za hojo po robu ledenika so potrebne dereze, cepin in čelada, nekaj drznosti in alpinističnega znanja.

Rok Ciglič, 28, si prav tako nadeva dereze, vendar je njegova naloga enaka kot v preteklih letih, da se s prizmo pomika po spodnjem, položnejšem robu ledenika. Med mladimi geografi, ki Mihu in Franju pomagajo meriti ledenik, je edini, ki se je na Jezersko vrnil že tretjič, sodeloval pa je tudi pri meritvah Triglavskega ledenika. »Pomembna razlika je, da smo na Triglavu na soncu, medtem ko je tu vedno mraz.« Medtem ko se moški del ekipe odpravi na ledenik, prevzame 25-letna Manca Volk v svoje roke skico ledenika ter dopolnjuje in zapisuje podatke, ki jih sporoča Pavšek, Erika Kozamernik, devetnajstletna študentka prvega letnika geografije, pa izmeri temperaturo zraka. Ko se ta ustavi na 7,8 stopinje Celzija, se odpravi do majhnih ledeniških vratc, izpod katerih teče, kaj drugega kot ledeno mrzla voda. Minus ena pokaže termometer in po vseh šolskih učbenikih to ne bi smelo vzdržati. Franjo pozneje pojasni, da zmrzne voda v nekaterih primerih šele pri minus štirih stopinjah, kar je odvisno tudi od tega, kako tekoča je. Erika se je začela zanimati za ledenik pod Skuto že v gimnazijskih letih. Takrat je v okviru tekmovanja mladih raziskovalcev pod mentorstvom Mihe Pavška naredila raziskavo z naslovom Ledenik pod Skuto - Zakaj se spreminjam?. Pregledovala je temperature in padavine na tem območju v letih 1991-2010, tokrat pa je imela tudi dejansko priložnost videti, kakšno je delo ob ledeniku.

»Rok, postavi se čim bliže robu,« zakliče Franjo proti sodelavcu. Na vsakih pet do deset metrov je treba napraviti meritve, skupno so jih napravili kar 112. »Vaju zebe tam gori, malce se pogrejta!« hudomušno zakliče Franjo še Mihu in Jaku na vrhu ledenika. »Vsako leto, ko je bila dobra vremenska napoved, je nato pihal veter in lepega vremena ni bilo več. Sicer pa je bilo dvakrat kar prijetno toplo, to pomeni deset stopinj Celzija in brez vetra. Včasih je bilo tako ekstrem- no, da je bil zmrznjen tudi pesek,« pripoveduje Franjo.

Nato se skupini na vetru priključi še Mateja Ferk, 27, mlada raziskovalka, ki pravi, da je že kot majhna želela postati Indiana Jones, ko pa je ugotovila, da ji geografija bolj kot arheologija nudi večjo svobodo raziskovanja, se je odločila za ta študij.

Poln ledeniških značilnosti

Po treh urah se merjenje konča. »Pričakoval sem mraz, nisem pa si predstavljal, da se hodi tako blizu roba, kjer je najbolj nevarno, da se ti udre. Miha, ki je bolj izkušen in neustrašen, je gledal tudi čez rob, ali je varno,« pripoveduje Jaka ob vrnitvi z ledenika. »To delo je naporno in včasih tudi nevarno, predvsem zaradi padajočega kamenja, ki pa ga na srečo danes ni bilo,« pove tudi Pavšek.



»Na začetku ni bilo na inštitutu nikogar, ki bi šel z menoj na zgornji rob ledenika. Starejši sodelavci so šli velikokrat le na spodnjega, a so njegovi sladkorčki v glavnem zgoraj. Tunelčki, zevi, poči, talilne ponvice, razpoke, korozijske skalne oblike, da se celo priti v notranjost ledenika. Nekoč sem šel pregloboko v njegovo drobovje in ker se skoraj pol ure nisem vrnil, so se kolegi ustrašili in že hoteli klicati gorske reševalce. Danes sem tudi videl dve markaciji, ki jih nisem videl že deset let. Na vrhu na sredini je škaf, podobno kot v Matkovem kotu. Pravih razpok že dolgo ni več, nekaj jih je bilo v tistih najtoplejših letih le na robu ledenika, a zato, ker se je začel tam ledenik že prelamljati. Takrat so se pojavili na površini ledenika takšni vodni žlebiči, kot so navadno v skalah,« navdušeno razlaga Pavšek, ki brez pomišljanja in jasno izrazi pripadnost ledeniku pod Skuto pred Triglavskim. »Že zato, ker je okoli Triglava vedno polno vsega, kar tja ne sodi.« A tokrat je imel ledenik pod Skuto kar nekaj obiskovalcev, predvsem mladih ljubiteljev narave, ki se, kot pravi Mateja, največ naučijo, ko v živo vidijo, kako se na pobočju nekaj premika, kaj vse veter spremeni in voda premakne. Ko vse to vidiš, se ti svet odpre. Pavšek dodaja: »Odprt človek sem in rad drugim pokažem stvari, ki jih je škoda skrivati.«

S septembrom se je ledenik pod Skuto ponovno skril med strme stene v neizprosno senčno lego, kjer se ga do začetka aprila ne bodo dotaknili sončni žarki. Če mu bo letošnja zima naklonjena, bo naslednje leto ponovno večji.

Katja Petrovec 
Fotografije: Katja Petrovec, arhiv Miha Pavšek 

eXTReMe Tracker