Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Naključnega popotnika, ki ustavi svoj korak na Nevejskem prevalu (starodavno slovensko ime V žlebeh je že davno pozabljeno, dandanašnji pa vsi smučarji hitijo le še na Sello Neveo) in se radovedno ozira v visoka, strma skalovja, ...
... bolj kot očesu komaj dosegljiva mogočnost Kaninovih grebenov na jugu in Poliških Špikov na severu vznemiri samotna, z navpičnimi stenami obdana pečina, ki obvladuje vso južno pokrajino nad Nevejskim prevalom in strmo pogleduje na zakrasele Male police pod seboj in na gostoljubno kočo Gilberti na njihovem gornjem robu. Tam se v zasneženih časih razprostirajo širna smučišča, segajoča visoko pod kaninska ostenja in zdaj vendarle že z žičniškimi napravami in smučarskimi progami povezana s sedlom Prevala na vzhodu, onstran Prestreljenika, ter z južnimi, bovškimi smučišči.
Za dušo in srce
Pečina, ki jo občuduje naš popotnik, ima tudi pravšnje ime - Bela peč (2146 m, na italijanskih kartah Bila pec; gre morda za ime furlanskega izvora?). Na vzhod, k Nevejskemu prevalu, se grezi navpično, celo previsno ostenje, ki ga imajo posebno radi drzni plezalci, na sever z globokimi, sem ter tja prepadnimi pobočji obvladuje zgornji del doline Reklanice, z zahodnimi in južnimi skalnimi planjavami pa se stika z osrednjo Kaninsko verigo.
Naša gora je eden izmed osamelih vrhov, pomaknjenih na severni rob kaninskega pogorja, ki slovijo zaradi svoje razgledne radodarnosti. So kot balkoni, kot prižnice s stoterimi darovi. Glejmo z njih na jug ali sever, na vzhod ali zahod, vsepovsod eno samo obilje lepega, bolj v resnobni gotski kot sproščujoči baročni maniri, a vse še kako sprejemljivo za dušo in srce.
Naše izhodišče je na Nevejskem prevalu, kamor pridemo iz Rateč mimo Rabeljskega jezera in po Jezerski dolini. Kdor se bo odločil za gondolsko potovanje, bo od zgornje postaje žičnice do koče Celso Gilberti (1850 m) potreboval le nekaj daljših korakov (deset minut), komur pa je več do lastnega truda, bo moral od izhodišča na Nevejskem prevalu (1142 m) premagati dobrih tisoč višinskih metrov. Po razoranem smučišču v kopnem precej neestetsko in naporno, po udobno speljani mulatjeri proti Prevali in izpod Pobiča (Monte Poviz, 1987 m) skorajda vodoravno k Gilbertiju pa zelo, zelo naokrog, vendar vsekakor bolj priporočljivo (čeprav bi moji Gorenjci rekli, da gremo okrog riti v žep).
Od koče krenemo na zahod, odločno navzgor, vendar po lepi, človekoljubno speljani poti na sedlo Bela peč (Sella Bila pec, 2005 m), od tod pa proti severu, po označeni, vendar manj udobni stezici, na kateri ni nikakršnih varoval, je pa ponekod izpostavljena in zato velja manj veščim priporočiti strokovno spremstvo. Gremo mimo komaj opaznih ostankov nekdanje koče, po razbitem, krušljivem robu v drobljivo škrbino in iz nje po zahodnem, manj prepadnem pobočju ter prek strmih trav in skalnih skokov nazaj na greben in po njem na vrh razglednega odličnika. Kamor koli se od tod ozre oko, nam je julijsko veličastje kot na dlani. Na jugu mogočna gmota Kanina, na zahodu dolga grebenska hrbtenica Žrdi in daleč za njo Karnijske gore ter še dlje drzni dolomitski stolpi, na severu pa seveda veličastni Montaž s svojimi vazalskimi Poliškimi Špiki, s Strmo pečjo na zahodu Montaževe verige, onstran reklaniške doline pa si soimenjaško segamo v roke. Dovolj vsega lepega za en sam dan.
Varovanje z vrvjo ne bo odveč
Vzpon na Belo peč je (razen če ga začnemo že na Nevejskem prevalu!) kratek in večji del nenaporen. Sama pot, ki so jo zgradili davnega leta 1894, je dobro označena, vendar nezavarovana, poteka pa po izpostavljenih travnatih strmalih in čez skalne skoke, zato za manj izkušene ne bo odveč varovanje z vrvjo. V bližini, na robu Kaninskih podov, stoji planinska koča Celsio Gilberti, odprta v poletni sezoni in v času smuke, več vsakršne ponudbe pa boste našli v hotelskem naselju na Nevejskem prevalu. Sicer pa vzemite v roke knjigo Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) in poglejte na zemljevida Canin - Valli di Resia e Raccolana 1:25.000 in Bovec z okolico 1:25.000.
Mitja Košir