Iskanje Prekmandlca: Kanomljica daje ime tudi štirinajstkilometrski dolini in razpotegnjeni vasi ob njej. Sredi idrijskega hribovja je to največja in najbolj razprostrana stranska dolina.
Ko se Idrijca izvije na svetlo iz grap zgornjega toka, skozi Idrijo odhiti proti precej starejši Spodnji Idriji. Tam pa, kot da ne bi vedela kam z vsem tem prostorom okrog sebe, zakljuka okrog farne cerkve, Marije na skalci in objame naselje še enkrat. Šele nato, ko iz leve prejme naš tretji največji vodotok – Kanomljico, okrepljena spet uravna svoj tok v grapo proti severu.
Kanomljica daje ime tudi štirinajstkilometrski dolini in razpotegnjeni vasi ob njej. Sredi Idrijskega hribovja je to največja in najbolj razprostrana stranska dolina. Tudi ona je med kandidatkami za najdaljšo vas v Sloveniji. Tudi njo sestavljajo Spodnja, Srednja in Gorenja.
Zaključi se na prevalu z zavajajočim imenom – Oblakov vrh. Ugiba se, je ime dobila po divjih golobih (Columba palumbus), kamnolomu, ali morda čemu drugemu.
Vrezana je med Vojskarsko in Krniško-Masorsko planoto. Nekaj malega ravnine je le ob vodi, na obe strani pa se dvigajo strmine, na katere so prislonjene domačije.
Pobočja mnogokrat prerežejo potoki in hudourniške grape. Stražarja na vhodu sta spodnjeidrijski Jelenk in Cerkovni vrh na drugi strani, na izhodu pa Lokvarski vrh (Vrhovec) in vojskarski Hudournik nad Oblakovim vrhom. Ko pogledamo njen odtis na zemljevidu, je kot počivajoča stonoga, ki od sebe moli vseh sto.
Pisni viri nam govorijo,da je bila poseljena že v 14. stoletju. Mogočnost domačij nam kažejo več kot 200 let stare, ohranjene »kmečke freske«. Najlepše tovrstne ljudske umetnine so v Šturmajcah v Gorenji Kanomlji, kjer je z njimi okrašena celotna fasada razsežne hiše. Vidimo jih lahko še pri Mohoriču, na Rovtu in v Ivaniš. Osem (Rovtnkarjevih) pa je v varstvu idrijskega muzeja.
Poleg rovtarskega kmetovanja so se domačini ukvarjali z mnogimi domačimi obrtmi in fužinarstvom. Ob rečici in pritokih je obratovalo kar 29 mlinov, 4 žage in 3 stope.
Dolini smer narekuje vsem znani, znameniti Idrijski prelom, ki je najbolj izrazit tektonski pojav v Sloveniji. Poteka po morfološko jasno poudarjeni črti od Žage v Soški dolini do Prezida. Njegovi podaljški so znani tudi onkraj meja naše države, tako v severni Italiji kot na hrvaški strani. Zarezo je moč videti celo s satelita. Ob njem se je leta 1511 zgodil doslej največji potres na Slovenskem.
Cesto po dolini so gradili Italijani (1934–36). Dolga vas se povezuje z Idrijskimi Krnicami, Šebreljami, Vojskim, Oblakovim vrhom, dolino Hotenje in Trebuše. Seveda pa je vsa prepredena tudi z mnogimi starimi potmi in zapuščenimi stezicami. Med seboj so povezane vse v bregovih sloneče hiše, povezane so z dolino in s planoto nad njimi.
Kanomlja se ponaša z mnogimi zanimivostmi, vrednimi ogleda. Rečica v dnu sredi struge nenadoma izgine v brezno Ponor, nekaj časa teče »suha« a po nekaj sto metrih se spet čudežno prikaže iz proda.
V strugi potoka Ovčjak se skrivajo najmlajše klavže z več imeni: Francoske, Ovčjakarske ali Kanomeljske. Zgrajene so bile leta 1813, v času Napoleonovih Ilirskih provinc. Na kamniti plošči je vklesan napis: Sub imperio Napoleonis anno 1813. Pozdravijo nas obnovljene, za njimi pa – kot pri nobenih drugih – jez, le da vodna sila ne splavlja več lesa, ampak poganja malo hidroelektrarno. Ovčjak, ki mu je po izgradnji klavž ime tudi Klavžarica, v svoji strugi nad zajezitvijo skriva čudovite slapove, pod njo pa Studenčkovo jamo.
Pod robom Vojskarske planote, pod Ogalcami in hribom Štangl, je v strmem gozdnem pobočju Partizanska tiskarna Slovenija. Barake za tiskarno so postavili leta 1944 na skrivnem kraju ob izviru močnega studenca. Iztesali in sestavili so jih v Gačniku. Tramovje in deske oštevilčili, barake razstavili, jih prenesli na izbrani kraj in znova sestavili. Tiskarne, kljub ofenzivam okupatorjev na območju Vojskega, Šebrelj in Kanomlje, niso nikoli odkrili.
Med okupacijo je bila največja in najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem. Delovati je začela 17. septembra 1944, ko so prejeli prvi rokopis in ga v noči na naslednji dan v 4000 izvodih natisnili na stroju, ki so ga pripeljali iz Milana. V njej je delalo 40 do 50 ljudi. Delovala je vse do 1. maja 1945. V nepopolnih osmih mesecih so na 1247 straneh v 1.394.311 izvodih natisnili 313 tiskovin. Na ogled je že od maja 1947. Vsi stroji brezhibno delujejo še danes.
Kanomljo lahko obiščemo kadarkoli. Poleg naštetih in nenaštetih zanimivostih, se bomo tu gotovo sprostili, pozabili na vsakdanji hrup in hitenje. Poleti nam v njenih bogatih senčnih gozdovih ne bo vroče, pozimi pa nam bo sneg izravnal kakšen težaven prehod. Za prvi vtis mogoče kdaj mimogrede, ko vam naša Keltika postane preravna (tako kot Idrijci), pri »Fari« (Spodnja Idrija) zavijete levo. Privoščite si jo v celoti in se čez Oblakov vrh v Dolenji Trebuši spet zlijete s prej zapuščeno. Ne boste verjeli, kako kratkočasna bližnjica je to. Z vsemi svojimi stranpotmi je zanimiva za pohodnike, planince, kolesarje, motoriste, rekreativce in vse ljubitelje narave.
Preči jo označena Idrijsko-Cerkljanska planinska pot in naša najdaljša, več kot tisočkilometrska obhodnica Pot kurirjev in vezistov.
Sama jo redno obiskujem že desetletja. Kako blagodejno me vedno znova posrka gozd, po poletnih skokih čez plot v visokogorje. Še vedno mi ostajajo mnoge neprehojene poti in mnoge drobne zanimivosti. Spletam jih, po grapah in grebenih, od soseda do soseda. Z neštetimi postanki na izravnavah z domačijo v grebenu, zroč tja k sosedu na drugi breg. Kolikokrat zapeljana od sledi divjadi, ki gospodari, tam kjer so ljudje odšli. Še vedno pa si nisem izpolnila preproste, a že davne želje, brati ob klavžah celo popoldne.
Največkrat me od knjige izvabi čisto poseben nameni – gobarjenje. Kaj pa, če le kje kaj je? Kar sapo mi je vzelo, ko mi je Šturmajski Jule obračunal: sto kil si jih že znesla iz naših grap! Kaj??? Pa tolikokrat prazna košara, velikokrat le pest lisičk, a z leti se nabere. In Jule ima prav. Letos mati narava in žena nabiralka (jaz) štrajkava z roko v roki. Še nobenega kanomeljskega jurčka nisem spražila in tudi vnaprej slabo kaže, jih letos pač ni. Če pa že so, naj bodo za seme. V Kanomlji je vedno lepo.
Anka Vončina