Delo, 09.08.06 - Boštjan Šaver: ...novica v takratnem Planinskem vestniku omenja nadškofovski obisk
Delo, sreda, 9. avgusta 2006
Gostujoče pero
Triglav, Stepinac in planinski šport 1936
Pisalo se je leto 1547, ko je protestantski duhovnik Primož Trubar po poti pod Triglavom bežal iz slovenskih dežel v objem nemških protestantskih mest – kljub temu pa je nekaj let pozneje objavil prvo slovensko knjigo. Pisalo se je leto 1795, ko se je prvi slovenski pesnik in katoliški kaplan Valentin Vodnik v spremstvu bohinjskih gorskih vodnikov povzpel na vrh Triglava. Pisalo se je leto 1848, ko je profesor Fran Miklošič na sprejemu pri nadvojvodi Janezu na Dunaju v času pomladi narodov izrazil slovensko željo po združitvi vseh Slovencev v enotni deželni upravi v takratni multikulturni monarhiji. Pisalo se je leto 1895, ko je nekdanji Miklošičev študent filozofije in katoliški duhovnik Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil znameniti stolp. Pisalo se je leto 1935, ko se je mladi jugoslovanski kralj Peter II. čez Krmo povzpel do Staničeve koče pod Triglavom in naslednji dan čez Prag sestopil v dolino Vrat in slapa Peričnika. Leto dni pozneje se je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom povzpel na Kredarico in na Triglav.
Kratka novica v takratnem Planinskem vestniku omenja nadškofovski obisk na Triglavu, v luči katerega se je Stepinac z mladeniško čilostjo kljub viharju in megli povzpel na vrh Triglava. Pisalo se je leto 1944, ko so štirje neznani partizani z dvema neznanima partizankama na vrhu Triglava prvič po nekajletnem obdobju temačne fašistične in nacistične okupacije, ki se je namenila izbrisati slovenski jezik in narod, razvili slovensko trobojnico. Tako so prišla in odšla leta, Triglav kot kraljestvo lepote in čudes – kakor ga je označil Julius Kugy – pa je v prihajajočih desetletjih postal še bolj izraziti družbeni in kulturni simbol slovenskega kolektiva in kot tak dosegel svoje formalno ustoličenje leta 1991, ko je dokončno postal tudi državni simbol. Vse do današnjih dni, ko se postopoma in ponovno postavljajo vprašanja o slovenskih simbolih – kaj so, kako nas predstavljajo, predvsem pa čigavo zgodbo zrcalijo?
Protesti, pohvale in različne razlage
Tako nas v teh dneh v novičarskem poročanju vedno znova nagovarjajo članki, novice, vesti ali kolumne o ponovnem izbiranju slovenskih turističnih simbolov, o posrečenih ali problematičnih izbirah slovenskih simbolov na evropskem denarju, o preoblikovanju sedanje državne simbolike. V takšnem kontekstu je v poletnih dneh prišla novica o postavitvi spominske plošče nekdanjemu hrvaškemu kardinalu Alojziju Stepincu v kapeli Marije Snežne na Kredarici v neposredni bližini Triglava. Po eni plati nasprotniki takšne poteze rimskokatoliške cerkve (RKC) v Sloveniji protestirajo, ker da je to sporna osebnost iz druge svetovne vojne, ki je oziroma da je med vojno aktivno sodelovala z okupatorjem in podpirala hrvaški ustaški režim, po drugi plati pa slovenski predstavniki RKC v tem ne vidijo nič spornega, saj gre za lik blaženega, ki je oziroma da je obsojal pobijanje nedolžnih ljudi in teptanje človekovega dostojanstva.
Zakaj je to dejanje povzročilo tolikšen nemir v slovenski javnosti? Spominsko zaznamovanje RKC verjetno ne bi bilo tako sporno, če bi bila to spominska plošča na primer slovenskemu škofu Gregoriju Rožmanu, ki se je tistega leta s Stepincem povzpel v Triglavsko pogorje. Najbolj bode v oči dejstvo, da je slovenski nacionalni in državni simbol Triglava na prav tako simbolni ravni spominskega znamenja na Kredarici povezan s konceptom tuje, hrvaške nacionalnosti. Pri tem je ključna točka takšnega obeleževanja religijsko zasnovana, predvsem v luči dejstva, da se je v RKC visoko kanonizirana oseba nekoč povzpela na vrh Triglava. V duhu sodobnih evropskih integracij in dobe raznih simbolnih združevanj, v luči katerih naj bi bile tudi nacionalne petrificiranosti stvar preteklosti, takšne poteze ne bi smele biti izrazito moteče. Poglejmo torej podrobneje, zakaj je odziv tako buren.
Analitično branje aktualnega dogodka je mogoče najmanj z dveh vidikov – po eni plati z vidika raznih zgodovinskih interpretacij ali resnic, po drugi plati z vidika mitološke govorice raznih ideologij. V prvem primeru gre predvsem za utemeljevanje raznih resnic ali interpretacij takšnih resnic – za nekatere je Stepinac pravičen človek neomajnega zaupanja v Božjo previdnost (tako je zapisal škof Anton Stres v utemeljitvi postavljanja obeležja), za druge pa izrazito sporna osebnost druge svetovne vojne (tako je zapisal državni poslanec Aleš Gulič). V obeh primerih gre za različne zgodovinske interpretacije, ki ne povzemajo bistva pri obujanju lika Stepinca na Triglavu leta 1936.
Ne več samo dogodek iz preteklosti
Veliko bolj kakor zgodovinski konsenz o osebnosti hrvaškega kardinala izstopa kompleksno ozadje enačenja in povezovanja raznih mitologij – torej slovenske nacionalne in državne mitologije o Triglavu in hrvaške katoliške mitologije o blaženemu Stepincu. V takšnem enačenju je zaznavna mitizacija Stepinca s podpor osrednjega slovenskega mita o Triglavu. Dogodkom iz preteklosti so dodane konkretne religijske ideološke reference, ki jih utelešajo obrazi, imena in (junaška) dejanja. Hkrati pa je personificirana religijska ideologija povezana z univerzalno, skoraj arhetipsko slovensko mitologijo o Triglavu. Povezava mitologije o Triglavu in slovenske nacionalne ideologije se je – po obdobju narodnega boja z nemškim prebivalstvom – dokončno ustoličila v 20. stoletju, na koncu stoletja tudi na državni in mednarodni ravni, zato je takšno enačenje mita o Stepincu in osrednjega slovenskega mita dvakrat problematično.
Prvič – pred slovensko nacionalno identiteto se s tem na tradicionalnem kraju nacionalne identifikacije poudarja religijska identiteta. In drugič – pod goro, ki uteleša abstraktni slovenski nacionalni simbol, se fizično zaznamuje izrazito hrvaški simbol. Torej je to zgodovinski dogodek, ki je interpretiran izrazito ideološko – pri opredmetenju v obliki zgodovinskega dejstva se spreminja v univerzalni simbolni znak, ki bistveno bolj kakor zgodovinsko realnost upodablja mitološko razsežnost katoliških in hrvaških atributov.
V takšnem kontekstu pa lahko govorimo tudi o (nezavednem) razvrednotenju slovenskega nacionalnega in državnega simbola, ki pooseblja tisočletne korenine slovenstva in hkrati stoletno hrepenenje po slovenski nacionalni državi. Vzpon raznih degradacij državnega simbola Triglava je mogoče najti kmalu po osamosvojitvenem prebujanju, ko so mnogi zasebni interesi in tudi legitimno različni politični pogledi odprli poglavja v povsem enostranske zgodbe, v katerih se zdi, da ne vemo več, kdo smo, kam gremo in kaj nas na nacionalni ravni povezuje. V teh zgodbah tudi ne prepoznavamo več osrednjih slovenskih simbolov, številnih zgodb o malih ljudeh in o bistvu Zlatorogovih zakladov sožitja človeka s samim seboj in z naravo.
Razprodaja nacionalnega državnega simbola
Tako je danes moč zaslediti instrumentalizacijo vsega, kar diši po nacionalni identiteti, da le prinaša dobiček ali kakšno korist. V kontekstu državnega simbola Triglava utelešajo takšno instrumentalizacijo z vsakdanjim ekonomskim izkoriščanjem državnega simbola številna podjetja, ki se z njim okoriščajo na imenski ali simbolni ravni. Po drugi plati pa o instrumentalizaciji govori tudi marsikatero ideološko ali nacionalistično spdbujanje raznih oblik nestrpnosti. Zato bi bilo dobro razmisliti o zakonski regulaciji uporabe osrednjega državnega simbola, saj si razna podjetja, skupine ali posamezniki lastijo ime ali simbologijo Triglava za ustvarjanje lastnega dobička, torej v svoje namene. Nacionalni državni simbol tako zaradi raznih ekonomskih in ideoloških manipulacij izgublja svoj pomen v vsakdanjem življenju, predvsem pa v nacionalni zavesti.
Morebiti bi lahko Triglavu in slovenskim goram vračali tako, da bi ustanovili poseben sklad; v njem bi se sistematično zbirala kompenzacija za številne komercialne ali ideološke uporabe državnega simbola. S tem bi lahko mladim in izobraženim, ki imajo vizijo ali voljo za raziskovanje, obujanje, negovanje enkratne kulturne dediščine, omogočili delo v še vedno manjkajočih ali zarjavelih nacionalnih institucijah, kakršni so na primer raziskovalni inštitut za preučevanje alpske kulture, slovenski planinski muzej, urejeni gorski narodni parki, funkcionalna in delujoča Planinska zveza Slovenije ali njej podobne organizacije.
Svojevrstni paradoks te zgodbe o povzdigovanju religijske identitete (pred nacionalno identiteto) pod Triglavom pa je tudi dejstvo, da je to spominsko obeleževanje človeka iz nekdanjega jugoslovanskega kulturnega prostora, kar je v času trendovskega vihanja nosu nad balkanskimi nostalgijami še dodatna iskra. Še posebno ko pomislimo, kakšno pozornost je, na primer, v zadnjih desetletjih posvetila RKC slovenskemu buditelju, pesniku in ravno tako duhovniku Valentinu Vodniku, ki je stal na Triglavu skoraj 150 let prej kot Stepinac. Ali si ne bi tudi on zaslužil kakšnega novejšega spominskega znamenja?
Tukaj pa je nadvse primerno vprašanje, kdaj bomo začeli postavljati spominske table tudi pomembnim in vidnim likom slovenske ženske zgodovine – torej dogodkom slovenske nacionalne zgodovine, v katerih so imele ključno vlogo tudi ženske in ne zgolj fantje iz slovenskih in sosednjih vasi? Zgodbo o udejanjanju stoletnega hrepenenja po slovenski nacionalni državi namreč utelešajo tudi žene, matere in dekleta, kar najbolje simbolizirata prej omenjeni dekleti na vrhu Triglava leta 1944. Zanimivo je, da so v podobnem kontekstu zgolj leto dni pozneje na gori pacifiškega otoka Iwo Jima ameriški vojaki razvili svojo zastavo. Fotografska reprezentacija tega simbolnega dogodka je v ameriški kulturi spočela enega izmed največjih mitov zavezniške zmage v drugi svetovni vojni, takrat navzoči vojaki pa še danes utelešajo nacionalne heroje.
Razvitje slovenske trobojnice na vrhu Triglavu je danes omenjeno zgolj še v redkih knjigah in upodobljeno na še bolj obrobnih fotografijah. Dejstvo, da sta bili pri tem navzoči tudi dve brhki Slovenki – to lahko na simbolni ravni beremo tudi kot začetek emancipacije slovenskih žensk, ki so leta 1945 prvič dobile volilno pravico – pa nikoli doslej ni bilo postavljeno na tehtnico slovenske zgodovine, v sodobno nacionalno mitologijo ali na kakšno spominsko znamenje.
mag. Boštjan Šaver
sociolog na Centru za preučevanje kulture in religije Fakultete za družbene vede