Delo - Nina Prebil: Z 2925 metri ta dobrodušni bolgarski orjak za 61 metrov presega naš Triglav.
»Na zdravje!« Glasno, kot se za Slovence spodobi, treščimo z litrskimi vrčki lokalnega piva Kamenitza in si čestitamo za osvojitev najvišjega vrha Balkanskega polotoka. Vrh Musala, ki je v Bolgariji in se dviga 2925 metrov v višino (s čimer za 61 metrov preseže naš Triglav), v turškem jeziku pomeni – blizu Boga.
Njegovo ime vsekakor upravičuje pomen. Ko namreč stojiš na njegovem še vedno zeleno poraščenem vrhu, pod tabo pa se daleč naokoli razlegajo drugi vrhovi gorske verige Rila, se ti na obrazu nariše blažen nasmešek. Mnogi poznajo Bolgarijo zgolj po turistično vedno bolj razviti obali Črnega morja. Država pa lahko ponudi veliko več kot le ležanje na plaži. Med drugim je pravi raj za ljubitelje pohodništva. Največkrat je cilj gorovje Rila, ki se razprostira med Alpami in Kavkazom ter ga krasi najvišji vrh Balkana – Musala in prav to je bil tudi naš letošnji cilj.
Za izhodišče smo si izbrali manjši kraj Borovec, ki je od glavnega mesta Sofija oddaljen borih 73 kilometrov. Borovec je sicer najbolj znan kot smučarsko središče Bolgarije, s svojimi hotelčki in gostinskimi lokali, od koder veje vonj po mesu na žaru, pa precej spominja na našo Kranjsko Goro. A tudi poleti ima nekaj obiskovalcev, saj je idealno izhodišče za pohode in gorsko kolesarjenje.
Vas leži na 1350 metrih, od koder vas v dobrih 20 minutah in za približno pet evrov zapelje gondola na višino 2369 metrov. Ta točka je za večino tudi začetek pohoda na Musalo, ki pa je v primerjavi z vzponi na slovenske vršace – pravi nedeljski izlet.
Vsega skupaj je namreč zmerne hoje do vrha le slabe tri ure.
V elegantnih čevljih s petko
Pot na Musalo ne zahteva veliko telesne pripravljenosti. To nam nazorno kažejo tudi domačini, ki skupaj z nami hodijo proti vrhu. Medtem ko smo Slovenci skoraj do zob alpinistično oboroženi z nahrbtniki, gorskimi čevlji in palicami, večina bolgarskih izletnikov hodi kar v supergicah. Nekaj žensk smo zalotili celo v elegantnih čevljih s petko.
Nič čudnega torej, da so nas v hotelu začudeno spraševali, kam odhajamo, ko so občudovali našo opremo. Ko smo jim povedali, da na Musalo, so se prešerno nasmejali. No ja, glede na opremo lokalcev smo bili resnično videti kot kakšna odprava na Mont Blanc.
Ves čas nas je spremljalo sončno vreme, ki je lepoto narave samo še podkrepilo in nam ponujalo prekrasne razglede v dolino. Ogromne zelene površine z nizko rastočo travo in borovničevim grmičevjem, kjer smo lahko še vedno trgali okusne sadeže, so še dodatno krasila intenzivno zelena in modra jezera, v katerih so se najpogumnejši celo namočili. Na trenutke je vse skupaj spominjalo na naša Triglavska jezera.
Dobro in poceni
Tudi za jedačo in pijačo je obilno poskrbljeno, saj se do vrha zvrstijo kar tri lepo urejene koče, kjer vam postrežejo z domačimi dobrotami in seveda tudi s hladnim pivom.
Nekoliko strmejši vzpon ponudi Musala le nekaj minut pred vrhom, pa še ta vodi po dovolj urejeni široki poti, ki ne bi povzročila težav niti ljudem z izrazito vrtoglavico.
Na vrhu še obvezna fotografija s slovensko zastavo, ki priča o osvojitvi cilja, in spust nazaj v dolino, kjer se pravo proslavljanje našega pohoda šele dobro začne. Konec koncev smo bili vendarle v Bolgariji, ki je znana tako po dobri hrani kot pijači. In to – za naše razmere – po še vedno zelo, zelo ugodnih cenah.
Nina Prebil