Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gora ju ni hotela

Novi tednik (1971): 13-članska ekipa alpinistov iz Vzhodne Nemčije je tretjič izbrala za svoj zimski trening Savinjske Alpe. Tura za turo je bila uspešnejša, dokler ni počil plaz in odnesel dva alpinista. Po 500 metrih se je plaz ustavil na južnem pobočju Turske gore

Dve navezi po dva plezalca, sta se vračali po grebenu v bazo, ki so jo imeli v koči pod Okrešljem. Ta masiv so alpinisti že dokaj »dobro« poznali, saj so po teh stenah plezali že tretjič. Tokrat so bile razmere najslabše: bila je odjuga, stene pa od ledu sigaste. Zato
so se utrujeni plezalci odločili za pot nekoliko nižje od grebena. To je bilo usodno. Planinci pravijo, da je gora premagana takrat, ko stopiš na — asfalt. Kaže, da se v tem reku skriva resnica. Kajti naravo nam še dolgo ne bo uspelo povsem ukrotiti, jo stisniti v okvir, ki bo izključeval presenečenja. To pritrjujejo tudi vzhodnonemški plezalci, ki so s svojimi dosedanjimi podvigi zasloveli v svetovnem alpinizmu.
Po dveh dneh intezivnega plezanja v teh nevsakdanjih okoliščinah, so štirje plezalci počasi korakali proti sestopu k Turskem žlebu. Nenadoma je počila snežna skorja. Približno 30 cm debela plast v širini 50 metrov je začela drseti ...

Opozorilo je bilo prepozno
Nekaj metrov naprej, na tej drsajoči ploščadi, ki je dobivala vse večjo hitrost sta se poskušala rešiti dva planinca, ki sta bila varovana med sabo z vrvjo. Za njima je hodil prvi iz druge naveze. Ko se je plaz sprožil, so bili na njem trije plezalci. Toda drugemu v navezi, ki je prestrašen zavpil, je uspelo svojega tovariša obdržati na površini.
Ko se je sneg razkadil, je kolega ležal na snegu v raztežaju vrvi, izpod njega pa se je izgubljal zadnji piš snega, kot ostanek plazu, ki je grmel v dolino. Plaz se je razlil čez grebene, in se kot vse širša reka izgubil na drugi strani. Dokler se šum v zamolklem padanju ni izgubil.
Alpinista sta reagirala hitro. Navajena gora, poznavalce, te krute narave, ki planincem vsak dan kaže svoje zobe, sta takoj začela trezno ukrepati. Nekaj sto metrov nižje, kjer se je plaz po vsej verjetnosti ustavil, saj je zavladala grobna tišina, bilo je vse mimo. Začela sta klicati tovariša. Njuno vpitje pa se je k njima vračalo le kot odmev.
Da je bila nesreča večja, je plaz z nesrečnima plezalcema plezalcema odnesel tudi radijski oddajnik, s pomočjo katerega so vzdrževali zvezo med plezalci in ostalimi v koči. Tako nista mogla priklicati ostalih na pomoč, njunih pozivov na pomoč pa tovariši v koči niso slišali ...

Čudež v Turski gori
Po nekaj urah sta v kočo pod Okrešljem vstopila plezalca. Omahnila sta v sobo. Takoj je postalo jasno, da gre za nesrečo. Ko sta onemogla povedala, kaj se je zgodilo, je vodja odprave že določil sedem plezalcev za reševanje. Ti so nemudoma krenili v mraz in sneg. Nenadoma pa se je oglasil slaboten glas v radijskem sprejemniku. Oglasila sta se ponesrečenca. Torej sta živa. Ranjena, vendar živa.
Eden izmed ponesrečencev s slabotnim glasom sporoča, da sicer ne čuti nog, vendar se mu je uspelo izkopati iz snega. Poskuša najti tovariša. Potem sprejemnik utihne.
Medtem, ko je sedmerica z zdravnikom hitela proti Turskemu žlebu, da bi se prebila na južno stran Turske gore, kjer bi se naj plaz s ponesrečencema ustavil, sta dva hitela v dolino, da obvestita gorske reševalce. Vzhodnonemški alpinisti še niso prišli na vrh Turskega žleba, ko je vest o nesreči že prispela v Celje na UJV. Ti so nemudoma obvestili Staneta Veninška, vodjo gorske reševalne službe v Celju. Ta pa je začel z organiziranjem odprave. K o je začel padati mrak, so gorski reševalci že gazili sneg proti Rinki. Z organiziranjem pomoči pa so istočasno začeli tudi na kranjski strani reševalci iz Kamnika, dva pa sta s psi prispela z Jesenic.
Zdaj se je začela tekma s časom. Kajti vsaka minuta v ledeniku, kjer je bila temperatura krepko pod ničlo, je lahko usodna. Vili Svet je ostal z radijsko postajo na Okrešlju, Stane Veninšek pa v planinskem domu v Logarski. Vodstvo reševanja v steni je prevzel Ciril Debeljak — Cic. Ko so zvedeli, da so ponesrečenci odkriti, je Jože Toplišek s psom Ararjem ostal v dolini, pa tudi Jeseničana nista krenila v steno s svojima psoma.
Cic, Dušan Kukovec, Hubert Herček, Silvo Jošt, Stane Plavštajner, Dani Kopušar, Jaka Prelog, Mirko Supin. Vlado Šanc, Iztok Zagožen, doktor Janez Novak, pa so izmenjaje nosili opremo in v temi hiteli proti kraju nesreče. Iz Kamnika pa se je prebijal Tone Škarja, vodja gorske reševalne skupine s svojimi fanti.

Boj z naravo
Ko so pozno ponoči vzhodnonemški alpinisti prišli do ponesrečenih tovarišev, sta bila ta skupaj. Prvi je pomagal drugemu, zavlekla sta se v jamo in se zavila v plastično vrečo, ki plezalcem služi za bivakiranje v steni. Zdravnik je ponesrečencema hitro dal injekciji za omilitev bolečin, tovariši pa so ju zavarovali pred mrazom.
Čez nekaj časa so prihiteli že tudi reševalci. Pripravili so aki in karabiner, ter začeli s sestopom v dolino proti Kamniški Bistrici. Zgodaj zjutraj so ponesrečenca po treh urah hoje v snežnem metežu prenesli do koče, odkoder so ju prepeljali v ljubljansko polikliniko.
Holcer Krauser, vodja nemških plezalcev nam ni mogel izraziti vse hvaležnosti in navdušenja nad akcijo naših reševalcev. Ni se mogel dovolj zahvaliti nad prizadetostjo in učinkovitostjo akcije, od katere je bilo odvisno dvoje življenj. Tako so reševalci zopet dokazali, da človek v še tako veliki nesreči, ne ostane sam.
Fotografije za to stran so prispevali? Hubert Herček, Ciril Debeljak — Cic in Janez Sever.

Novi tednik, 18. marec 1971

 

18.03.1971


Nesreča se je pripetila 9. marca 1971 (op. o.)

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti