Metod Škarja: ... tokrat z boljšo polovico. Pa še nekaj večernih, nočnih in jutranjih slik s ture.
Smer sem plezal prvič z očetom, ko sem bil še v osnovni šoli, potem pa ne več. Potem, ko sem ga imel kar nekaj let v načrtu, sva prejšnji vikend z ženo le našla čas in idealne razmere (toplo in lepo). Seveda so vse podrobnosti iz mladosti že zdavnaj izpuhtele iz glave (le nekaj splošnih vtisov), a odgovornost je bila še posebej velika; kakšnih večjih "skretanj" iz glavne smeri ne sme biti, že tako bodo izpostavljen greben in številni stolpi ter zobje dovolj velik izziv. Pred tem je razen po plezališčih in tudi zelo zahtevnih planinskih poti od tovrstnih daljših tur pred leti preplezala le Slovensko v Triglavu (a to sem po trenutnem navdihu zaradi gneče začinil spodaj s Slovenskim stebrom, kar se deloma časovno deloma kondicijsko ni izkazalo za najbolje).
Pred to smerjo sem z očetom plezal le Šijo Brane, predstavljena pa mi je bila, čeprav II. stopnje, kot resna tura. Kasneje so oceno precizirali še z dodatkom III, IV. Zaradi te resnosti in kompleksnosti sem tudi vedno želel peljati družino vanjo; ne pretežko, a da se vidi, kako to izgleda. Vse na enem mestu; poleg samega plezanja tudi gibanje v kompleksnem terenu, orientacija, branje opisa, iskanje optimalnih prehodov, stolpi, zobje, gor-dol ...
Takole je zjutraj izgledala Planjava.
Od daleč so stvari videti popolnoma jasne... (desno je vrisana smer v delu do Glave in del grebena naprej- kot sva lezla z izogibom prvemu stolpu po Z strani -je pa tu eno redkih mest na sedlu, ko se za grebenom vidi del stolpa v S steni za njim- to je druga polovica tistega, kar se vidi kot obvoz )
Slikano na pobudo žene (saj jih sam tudi pogosto slikam, a ta dan mi ne bi prišlo na misel).
To je to, kar pretežno slikam sam.
...od blizu pa, kje je le vstop? (žena: od blizu je vse popolnoma drugače)
Tale grapa bo prava!
To spada še pod dostopni del. Izgleda izpostavljeno, a ni težko.
Levo Glava Planjave (od tal do vrha, iz treh slik), desno pa prvi raztežaj (na levi sliki je to rampa, ki pride na sredini slike z desne).
Pogled s tretjega na prvi stolp in na sedlo (ker sem plezal direktno, sem očitno spustil drugega, tako da je tu že bila majhna dilema, drugi ali tretji?).
Ko berem v očetovi knjigi, kako so prvič zgrešili in plezali neko previsno poč, si mislim, da je to moralo biti tu nekje (desna slika). Pravilno je desno v grapo, povsem možno pa je tudi po levi strani stolpa (ko sem bral opis in gledal, kje so trije stolpi, je od daleč tale zgoraj levo bil videti kot povsem možen kandidat; nad njim, čeprav od tu ni videti, je celo možen enostaven prehod na desno).
Više naprej na grebenu nad Glavo
(tu je slikanje vsega povprek, zlasti ponoči, pokazalo zobe; že spodaj pod Glavo mi je zmanjkalo baterij -potem sem jih jemal ven in vsake toliko časa sem jih lahko naredil le še po nekaj.)
Pogled nazaj na Glavo Planjave. Prvemu visokemu stolpu po Glavi (menda ja ne bova šla tu čez?) sva se izognila s prečnico po Z strani, a se je izkazalo za nepotrebno, ker je na drugi strani preprost sestop z majhno izgubo višine.
Prve meglice čez sedlo...
...ki kmalu pričnejo objemati tudi greben (Glava zadaj je že zgodovina..).To ima sicer dobro stran, da skrijejo zadnji del grebena z zadnjim visokim strmim stolpom. Ko tako gledava naprej, identificiram večji stolp v vodoravnem zobatem delu kot ta zadnji stolp (ravno do tam se vidi) in stvari izgledajo kar obvadljive. Moram pa zatrditi, da od tu najdemo gor, tudi če se megla popolnoma zgosti ("to so le poletne meglice, ni skrbi").
Svoje k resnosti ture dodajo še pogledi v Z in S steno. Vmes se kdaj iz meglic pokaže tudi celotni vršni del. Trikrat več ga je, kot se ga je kazalo prej (tako da je kar bolje, da je čimveč skrit, dokler ne prideva bližje).
Oblaki proti Brani in steber v severni steni.
Pogled nazaj na greben od Glave vključno s skoraj vodoravnim zobatim delom (slikano z vrha raztežaja po severni strani zadnjega strmega stolpa -desno je vrisana smer vzpona). Ta (vodoravni) del mi je popolnoma ušel iz spomina od prvič (a se postopoma spominjam posameznih delov). Ko je žena prilezla za mano na njegov začetek, sem prvo rekel, ne se ustrašit, ni tako hudo kot izgleda -in izkazalo se je, da res ni bilo.
Slika z istega mesta v zadnji resni raztežaj. Ostalo je še 150 m (po vodniku) do vrha. Ta del naju je ves čas begal, ker sem mislil, da so mišljeni višinski metri. V mislih sem si že predstavljal strm, ozek, sicer hodljiv greben (ker to mi je ostalo v spominu, da plezanja ni več). Ko me je žena sredi zob spraševala o tem delu, sem bil modro tiho oz., "o tem bomo kasneje, sedaj se osredotočimo na tole pred nami"...
Vmes so še impozantni pogledi na vse strani, npr. tale na Rdeči kup (ne vem zakaj kup, ko je zelo spodoben steber) od zgoraj
(to so sedaj zasilne slike na mobije, baterije so dokončno šle. Tale je na ženinega, ki je novejši, pa sem mislil, da tudi boljši- večino slik sem zato naredil z njim. Ni kakšen zoom efekt, ampak je kar leča taka. Nauk: preizkusite mobije tudi glede slikanja, če jih hočete imeti za foto backup).
...a izkazalo se je, da je teh 150 m dolžinskih. Na gornji sliki je zadnji del grebena, zadnji strmi stolp pa je malo od sredine desno (vsaj nekaj slik sem naredil s svojim mobijem :).
Metod Škarja