Med Grintovci: Nedvomno je, da se severna in severozahodna stena Rzenika v našem, človeškem pojmovanju ponaša z naslovom tekmovalnega torišča.

Navidezno ogorčen dvoboj, ki se je odvijal v že zgodovinski oddaljenosti, sta pričela ljubljanska plezalca Vinko Modec in Boris Režek. Steni sta posvetila skorajda dve leti svojega plezalskega udejstvovanja in njun vzpon, ki sta ga leta 1933 opravila v severnem delu Rzenikove stene, je pokazal možnosti za uspeh. Mojstra sta ob tem uporabila vse svoje znanje in tedanje tehnične možnosti, oplemenitene s svojimi pogruntavščinami.
Kamničana Janez Presl in Pavle Kemperle sta prav tako že od leta 1933 dolgo ogledovala steno. Iskala sta možnosti, morebitne šibke točke, poskusila in morala obrniti. Leta 1937 so bili uspešni skupaj z Binetom Benkovičem. Vzpon, ki je bil opravljen v levem delu severozahodne stene, je kljub uspehu le pogrel razprtije, ki so se že prej pojavljale in dale slutiti, da se bodo še vlekle. Spodbujena z dobršno mero tekmovalnosti sta Benkovič in Kemperle dve leti pozneje preplezala novo smer, ki prereže severozahodno steno in tako sebi in Režku dokazala, da sta postala enakovreden člen v alpinistični verigi.

Stena je med vojno mirovala, oživela leta 1950, ko so bile opravljene ponovitve obstoječih smeri. Leta 1951 se je pod Kemperlovim »vodstvom« pod njo pojavila nova generacija kamniški alpinistov, sestavljena iz treh A-jev: Adolf Čebulj, Alojzij Čebular in Albert Štupar. Kemperle je že od prej vedel za nove možnosti, jih razkril mladim, sam pa »užival ob cigaretah« pod steno in naslednji dan čakajoč jih na robu (nekaj njegovih besed lahko v zvočnem zapisu poslušate tudi na straneh Gore-ljudje: Pavle Kemperle na OŠ Stranje), medtem ko so se mladi podali k novim spoznanjem. V Planinskem vestniku je Albert opisal njihovo doživetje in nam omogočil, da zaznamo takratni čas.

Rjavi pas Rzenika

Albert Štupar: Poleg mnogih sten slovenskih Alp, ki so zbudile pozornost plezalcev v razdobju obeh vojn, je bila tudi siva, z rdečimi odlomi preprežena stena Rzenika. Ta svojstven masiv, predeljen z rjavordečim pasom na severno in severozahodno steno, pod katerim je naredilo odpadlo kamenje ogromna prodišča, segajoča v dolino kamniške Bele, je vabilo.
Toda dolgo je ostalo pri poizkusih. Prva je dosegla uspeh naveza Modec - Režek, ki sta leta 1933 preplezala severno steno. Štiri leta kasneje je bila v levem delu severozahodne stene narejena smer Kemperle - Presl - Benkovič, toda vozel severozahodne stene je bil, rešen šele leta 1939 po navezi Kemperle - Benkovič. Za tem vzponom je v steni zavladal enajstleten mir. Le sem in tja so sledili poizkusni vzponi in šele leta 1950 je zapelo kladivo pod vrhom. Ljubljanska plezalca Vavken - Levstik sta ponovila obe smeri v severni in severozahodni steni. Nekaj mesecev kasneje sta Kamničana Čebulj in Bergant ponovila smer Kemperle - Presl - Benkovič. Leto za tem pa je sledila druga ponovitev smeri Modec - Režek. Ponovitev sta izvršila Kamničana Čebulj in Janko.
Po vseh teh vzponih pa je do letošnjega leta ostalo nerešeno vprašanje meje med severno in severozahodno steno. To je vprašanje tako imenovanega rdečega pasu, ki je po svoji strukturi in krušljivosti eden izmed redkih primerov v naših Alpah.

*

Počasi so sape postajale hladnejše, veter je zahteval svoje pravice in razgrajal ob stenah in v grapah; toda še ni bilo mračne jeseni, čeravno se je čutil njen korak.
To noč Pavle Kemperle ni mogel zaspati. O čem je premišljeval? Gotovo o steni. Marsikdo bi bil njegovih misli, če bi bil leta in leta gledal steno, poznal vsak njen detajl in končno šel spremit trojico, ki naj uresniči njegove načrte. Precej let ga že poznam in veliko sva govorila o Rzeniku. Pretuhtali smo novo smer, poizkusili pri vstopu in končno sklenili 15. septembra začeti. Pavle je šel z nami.
Mrak se še ni začel izgubljati, ko nas je Pavle spravil na noge. Po izdatnem zajtrku smo zapustili naš bivak in začeli po prodišču navzgor. Toda pri vstopu nas je že objel dan, brez oblačka; nebo se je dotikalo vrhov in le okoli Žmavčarjev je počivalo nekaj meglic. Pred nami je molela stena kot ogromen, siv zid, predeljen z rdečo liso na severno in severozahodno steno. Plezalček je plahutal ob steni med gladkimi položnimi ploščami nad najvišjim delom prodišča, kjer smo se navezali (1).

Pričeli smo z plezanjem okoli sedme ure. Šel sem naravnost na zijalko; po polovični dolžini krušljive peči, v kateri se je vsak kamen majal, sem prišel do položnih, gladkih tal zijalke (2), ki je pravzaprav nekakšna luknja v obliki nepravilnega in v gornjem delu zaokroženega stolpca. Sledila je prečka desno, ki pa po desetih metrih zavije naravnost navzgor, pod veliko kompaktno preveso. Izpod prevese se cepita dve polici, ena desno, druga levo. Smer poteka po strmi, levi polici, ki je tik ob steni porasla z ozkim, travnatim pasom. Po enem raztežaju se cepi na dve strani; pri odcepu smo postavili možica (3), nato pa zavili po desnem odcepu, ki pripelje na gredo pod tremi rdečimi odlomi.
Pavle se je oglasil izpod stene. Ustavili smo se in poslušali pesem kamenja; žvižgal je čez nas, okoli nas in celo na Lojzetovo roko je prižvižgal, kot da nas hoče opozoriti.
Po rahlo vzpenjajoči se polici, ki se prične za kako dolžino zahodno od vstopa. Kemperle - Benkovič in se razteza v smeri sever-jug po eni dolžini do skoka in po sedem metrov visokem, skoraj navpičnem skoku sem prišel na polico (4). Iz varovališča sem opazil Pavleta, ki je ležal na desnem bregu prodišča in nas opazoval z daljnogledom. Izmenjali smo nekaj besed. Nato sem se lotil kompaktne pečine in za njo prišel na ozko, rahlo vzpenjajočo se gredino. Po 20 metrih sem našel varovališče. Gledal sem zajedo pod izrazito velikim kamnom, ki je nekako visel ob steni, v velikosti enonadstropne hiše. Po polovični dolžini, ko sem pričel v ležeči zajedi (5), oprt z nogami v strop, varovati, sem videl Lojzeta, ki mi je pokimal. Tudi on se je spomnil, da smo prebili tu noč po nekem poizkusu. Tla zajede so nagnjena in popolnoma gladka, prostora je komaj za tri ljudi, morajo pa ležati ali vsaj sključena sedeti. Nato sem prečkal levo po izpostavljeni, pokriti polici, ki je podaljšek zajede. Prečil sem, opirajoč se z rokami ob rob police, z nogami pa iskal stope nad zevajočo globino. Polica je prešla v zelo ozek, na levo viseč kamin, Imel sem dosti opravka in šele, ko sem zabil klin v vdolbino pod kaminom, sem s hrbtom naprej prišel na vrhnjo stran že omenjenega kamna. Težave so imeli soplezalci s prtljago, a z dobro voljo je šlo. Dolžina vrhnje meje kamna je okoli pol raztežaja. Nad kamnom je bila polica, sem in tja porasla s travo, ki je silila iz rdečkastih sesutin. Po dveh dolžinah je polica zavila naravnost navzgor in prišli smo na Promenado (6), to je veliko gruščnato polico, nagnjeno proti prodišču in poraslo z boro travo ter z dvema drevesoma. Sklenili smo se malo okrepčati in ogledati nadaljnji potek smeri.
Mudili se nismo dolgo, kajti sonce je bilo že skoraj v zenitu, nas pa sta čakali še dobri dve tretjini pretežno rdeče stene.
Iz Promenade drže desno tri izrazite police. Prva se gubi nekje v veliki luknji severozahodne stene, srednja gre tik nad njo, gornja pa drži do gladkih plošč, nad katerimi poteka smer Kemperle - Benkovič. Odločili smo, se za slednjo. Prva dolžina ne dela nobenih preglavic. Polica je dokaj udobna in brez velikega naklona, toda tik nad luknjo se popolnoma zoži ter na nekaterih mestih celo zgubi. Nastopila je silna krušljivost in le s klini smo si v razmajanem kamenju pomagali. Pavle mi je nekaj dopovedoval, pa ga nisem razumel. Le z veliko težavo sem našel stojišča. Ob nogah sem na majhni zeleni ruši zagledal tri lepe očnice.
Po tretji dolžini od Promenade je smer pokazala levo proti že omenjenim ploščam severozahodne stene. Tu smo se kar oddahnili. Krušilo se je še sicer, toda naklonina je malo popustila. Na nekem varovališču sem si delal stopnjo v grušču. Stopil pa nisem v vdolbino, kajti ta je zazijala in močan, mrzel tok je bruhnil iz nje. V dveh dolžinah, po katerih smo prišli na precejšnjo trikotno polico, smo srečali več takih dimnikov, katere sta skozi tisočletja oblikovala voda in mraz. Raz police, katero smo krstili za Malo promenado (8), smo izmenjali nekaj besed s Pavletom, ki je še vedno ležal na robu plazu.
Ura se je bližala četrti in lotil sem se kamina, ki se pričenja na spoju dveh krakov trikotnika Male promenade. Toda kamin je bil vsaj na nekaterih krajih svojih 15 metrov še dokaj trden. Proti vrhu pa ni bilo več govora o trdni skali. Zopet smo slišali žvižganje odpadnega kamenja, moral sem obstati in tovariša sta prišla na borno stojišče, kjer smo stali eden nad drugim.
Tod se pričenja rjava skala. Zelo previdno sem plezal po strmem in krušljivem terenu, desno proti zajedi. (9), katero tvorita s svojim spojem ogromen, siv bolvan severne stene in Rdeči pas. Po treh dolžinah nad Malo promenado sem prišel v poč, toda temu je težko reči poč. Zajeda? Kamin? To je stena rdečega kamenja, v katerem si je voda, deroča po njem, ustvarjala pot v obliki poči, zagatnih kaminov in preves. S kladivom sem si delal stopnje, s katerih pa sem drsel; kamenje je grmelo v globino ter se ustavljalo šele na grušču pod steno. Končno sem prišel kake tri metre navzgor in se pripel na 30 cm dolge kline, izdelane nalašč za to, s katerimi pa Lojze kljub zlomljenemu kladivu ni imel dosti opravka. Ko je prispel Dolfe do mene, sem moral takoj naprej; dve prevesi zloženega, rdečega kamenja sta štrleli nad varovalcem in le s težavo se je uklanjal kamenju. Nad drugo preveso se je pokazala udobna, ozka polička, viseča v obliki konzole pod ogromnim sivim bolvanom (10).
Adolf je varoval Lojzeta, meni pa se je prilegla cigareta.
Pavle je še vedno ležal pod steno, sonce je obsevalo vrhove, nad njimi pa je kraljeval večerni azur; nekje na poti s Presedljaja so šli ljudje. V Belo je legal mrak.

Dolfe, je pritelovadil k meni in končno sem zagledal Lojzeta z utrujenim obrazom in šopom krivih klinov ob pasu. Iz doline se je mrak počasi kradel k vrhovom in sklenili smo na polici prenočiti. Pogledal sem levo in začeli smo zvijati vrvi. Ko smo si uredili bivak, se je oglasila žeja, toda čutara je bila suha; le eno jabolko smo imeli. Pritikali smo jezike k skali in iskali vlago v ohlajajočih se pečeh. Začeli smo premlevati predelani del stene in  druge stvari. Celo peli smo. Žeja pa se ni vdala. Pri sveči, katero smo nalepili na klin, sem videl Lojzeta, ki je s klinom razrezal jabolko na tri dele in molče ponudil vsakemu po en kos. Da bi z užitkom pojedel ponujeno tretjino, sem se komodno naslonil na kamenje, ki je ležalo na robu naše konzolne police. Ko smo pospravili vsak svoj delež in po sili nekaj zaužili, nam je veter ugasnil svečo.
Šele tedaj smo opazili, da je temno. Zaslišali smo brnenje aviona, toda kmalu ga je, oglušil grom. Naša viseča polica se je tresla, v steni pa je vedno bolj bobnelo. Bliski so s krvavo krasoto obsevali globino, ki se je zdela v tisoč barvah še bolj pošastna. Kamenje je grmelo preko naše police, k sreči pa je bila naša streha varna. Stlačili smo kline v špranjo pod bolvanom in jih založili s kamenjem. Upali smo, da bo neurje kmalu minilo. Bobnenje pa je postajalo vedno močnejše in ob bliskih smo opazili, da lije v potokih. Oglasila se je žeja. Toda niti kaplja, ni padla na nas. Loviti je pa ni kazalo, saj je z dežjem bilo pomešano kamenje, tega pa smo bili že čez dan presiti. Ostali smo žejni in čakali. Počasi se nas je lotil spanec. Ko sem se prebudil, so mi padle oči na srebrne plati severozahodne stene, katere so bile tik pred nami. Vrhovi so se kopali v mesečini in nebo je bilo posejano z milijoni draguljev, ki so radovedna gledali na sence, plazeče se med negibnimi orjaki.

Lojze je kadil, Dolfe pa je ležal pokrit čez glavo s kapuco. Hotel sem zaspati, toda proti jutru je postalo vedno hladneje; budni smo bili, ko je mrak začel bledeti in so prvi poševni žarki drseli z vrha na vrh. Začeli smo ogrevati premrle ude in ravnati ukrivljene kline. Vse pa nam je šlo s polževo brzino in pozno je bilo, ko smo postavili možica in odrinili.
Od bivaka sem krenil levo; prečka je zelo gladka s spodnjimi oprimki. Približno po osmih metrih smo prišli v odprt, globok kamin, katerega je zapirala zagata. Levo od njega so gladke strme plošče, desno pa že omenjena stena bolvana.
Po eni, dolžini sem bil pod zagato (11), ki je s svojimi rjavimi plastmi molela kakih šest metrov nad kaminom. Izogniti se je nisem mogel: na eni strani gladka, na drugi pa krušljiva stena sta mi dali dela. Lotil sem se ga dvakrat in ko sem bil nad njo, sta se mi izruvala klina za menoj. Le s trenjem ob desno steno sem obdržal ravnotežje. Hotel sem zabiti, toda šele po nekaj metrih sem našel razpoko. Še malo in pod novo preveso sem našel borno stojišče. Zabil sem dva klina in Dolfe je pričel z delom. Za Lojzeta ni bilo prostora, stal je pod zagato. Pregledovala sva z Adolfom teren: naravnost preko krušljive in popolnoma rdeče prevese ni kazalo.
Levo pa je zelo malo vabljiva prečka (12), katero je tvoril stik že preje omenjenih popolnoma gladkih plošč in krušljivih rdečih plasti, visečih nad njimi. Izbire ni, bilo več. Lotil sem se prečke. Prijemi so bili izključno spodnji in to v krušljivi rdeči kamenini, katero je nadrobilo odpadno kamenje. Oprijel sem se skale, ki je visela nad prečko, toda začela se je majati. Po daljšem času sem z veliko težavo zabil pred njo klin, šele potem sem si. pomagal, s klinom na skalo. Počasi sem prišel okoli skale. Na vlažni plošči mi je zdrsnilo in sem zanihal. Ko sem prišel kak meter naprej me je nekdo nad menoj poklical. Zagledal sem Pavleta, ki mi je mahal z vrha. Odzdravil sem mu in takoj zopet prijel za delo. To je najtežji del stene. Prečka je strma in dolga dobre pol dolžine. Preide v še dokaj razčlenjeno izprano steno. Po desetih metrih od varovališča se pride k bolvanu. Sledi krušljiv, rdeč skok, tik ob bolvanu. Dolfe je imel z njim precej opravka. Za manjšo poličko nad njim je zopet skok (13), ki pa je obrnjen proti zahodu in sega do vrha levega bolvana severne stene. Nad bolvanom je travnata polica, ki meji na zgornjem robu ob globoko razpoko. Čez njo po zelo krušljivem mostičku sivega kamenja in že mi je Pavle pomolil roko. Tudi na njegovem obrazu sem videl utrujenost in zadovoljstvo.
Čez Presedljaj so hitele sive megle in zalile prodišče Rzenika. Komaj smo bili preko rušja na poti, že je začelo rositi. Pohiteli smo. Ko smo se okrepčali ob neki mlakuži in se odpravljali počasi navzdol, je veter razpihal megle. Sonce je s poševnimi večernimi žarki obsvetilo rdeči pas, da je postal še bolj rdeč kot je v resnici. Skoraj nismo verjeli,da smo komaj pred nekaj urami bili tam, kjer so zdaj zbrane vse nežne barve, oblivajoče s svojo milobo navpične plasti.

Stena ima od vstopa do izstopa okoli 600 m relativne višine. Največja krušljivost je v gornjih dveh tretjinah stene, naklonina znaša 75° do 90°. Stena je eksponirana, toda njeno težavnostno stopnjo določa predvsem odpadno kamenje in krušljivost.
Čisti čas plezanja je 15 ur.
Plezali, dne 15. in 16. septembra 1951, Štupar Albert, Čebulj Adolf, Čebular Alojzij, člani AO Kamnik.

Planinski vestnik 1952/4