Gorski vrtovi: Če mislite, da zlatice cvetijo samo rumeno, ste zgrešili. Mnoge vrste iz tega rodu so bele barve, visoko v gorah pa najdemo tudi take v rdečih odtenkih.
V Sloveniji poznamo okoli 36 vrst zlatic z nekaj dodatnimi podvrstami. V nižini sta najbolj pogosti 'rumenki' ripeča zlatica, ki kraljuje na pisanih vlažnih travnikih, in plazeča zlatica, nadležen plevel. Nekatere vrste niso občutljive in prenesejo tudi ostrejše gorske razmere, tretjim pa so ravno te najbolj pri srcu, zato jih v nižini ne bomo videli. Nekaj predstavnic tega rodu se je prilagodilo celo življenju v vodi.
Gorska zlatica (Ranunculus montanus)
Na gorskih pašnikih in ne presuhih traviščih lahko opazimo do 25 cm visoko zlatico, ki z zlatim petoprstnikom in ranjakom kar tekmuje, kdo bo lepše okrasil poznopomladno pobočje. Ima večinoma dlakavo steblo in tri do pet delne pritlične liste z zarezano-nazobčanimi roglji. Listi so goli ali redko dlakavi, bleščeči. Segmenti stebelnih listov so suličasti, manj kot 7-krat tako dolgi kot široki, topi ali kratko priostreni. Cvetovi so do tri cm široki, čašni listi so dlakavi, cvetišče pa le v zgornjem delu. Plodiči (25-50 oreškov) so kroglasti, votli in imajo kljukast kljunec. Ljubi apnenčasto podlago evropskih gorstev in Male Azije. Prilagodila se je vsem višinam od montanskega do alpinskega pasu. Cveti od maja od avgusta.
Izrodna zlatica (Ranunculus hybridus)
Medtem ko so si nekatere vrste zlatic zelo podobne in težko določljive, nam izrodna ne bo povzročala takih problemov. Po značilnih listih (eden do dva) jo bomo hitro prepoznali. So gladki, sivozeleni, prečno ledvičaste oblike, pri vrhu 3-5 krpi oz. nazobčani. Steblo je do 5-15 cm visoko, navadno nosi en cvet premera 1,5 cm z relativno velikimi čašnimi listi. Raste na kamnitih traviščih v pasu ruševja in visokogorskem pasu med čvrstim šašjem. Cveti od junija do avgusta, razširjena pa je v Vzhodnih Alpah in severozahodnih Dinaridih. Podobna opojna zlatica (Ranunculus thora) je nekoliko višja, ima večje okrogle, drobneje nazobčane liste in jo bomo našli le redko, a na nižjih legah (pri nas Posavje).
Alpska zlatica (Ranunculus alpestris)
Samo do 10 cm visoko, belo cvetočo rastlinico bomo pri nas našli v skalnih razpokah, snežnih dolinicah in na vlažnih alpskih tratah vzhodnih Karavank (Peca, Olševa in Uršlja gora), drugje pa na srednje- in južno-evropskih gorovjih z apnenčasto podlago. Goli pritlični listi so 3- do 5-krpi, svetleči, deljeni približno do polovice. Dno listne ploskve je prisekano ali srčasto. Cvetni peclji so izbrazdani in večinoma nosijo le po en cvet s petimi venčnimi in prav toliko čašnimi listi. Venčni in zeleni čašni listi po cvetenju odpadejo. Plodovi so oreški, ki tvorijo navidezno kroglo. Ta zlatica cveti od junija do septembra, često v prikupnih šopkih.
Traunfellnerjeva zlatica (Ranunculus traunfellneri)
Od zgoraj opisane alpske zlatice se ta razlikuje le po listih, ki so zelo globoko deljeni in imajo ozke roglje. Dno listne ploskve je klinasto, oreški pa tvorijo ovalno obliko. Sprva so jo botaniki enačili z alpsko zlatico, Hoppe pa jo je leta 1819 v Karavankah spoznal za novo vrsto in jo poimenoval po celovškem lekarnarju in ljubitelju botanike Traunfellnerju. Je endemit jugovzhodnih Alp (poleg Slovenije raste tudi v vzhodnih Karnijskih Alpah), najdemo pa jo tudi na Snežniku. Na meliščih, škrapljiščih in v travnatih snežnih dolinicah cveti poleti; kjer sneg pozno skopni, pa tudi pozneje. S svojimi relativno velikimi belimi cvetovi z rumeno sredico iz prašnikov je prav prikupna rastlinica, ki popestri visokogorsko združbo modrikastega repnjaka, alpske krešice, alpske spominčice, brezstebelne lepnice, črnikastega rmana, homuličnega kamnokreča in drugih cvetic.
Platanolistna zlatica (Ranunculus platanifolius)
Zraste meter in več, je bogato razrasla zelnata rastlina. Pritlični listi so dlanasto deljeni, s 5-7 krpami, od katerih srednja ne sega do dna. Petštevni beli cvetovi so na dolgih golih pecljih. Plodovi so oreški, ki imajo zakrivljene kljunce. Cveti od junija do avgusta na višinah od 700 do 1600 m na različnih kamnitih podlagah v gozdu, med ruševjem in visokimi steblikami. Poznajo jo v Srednji in Južni Evropi, na severu pa v zahodni Skandinaviji. Je že tako: rastline, ki hočejo biti visoke, ne morejo v najvišje planine, saj potrebujejo zavetje pred močnejšim vetrom in pozebo.
Seguierijeva zlatica (Ranunculus seguieri)
Dolgo, nekaj let sem si želela videti tudi to predstavnico visokogorja (2000 do 3000 m), a mi v naših Karavankah, kjer jih srečneži štejejo na prste, ni uspelo. Ponjo sem morala v Dolomite, na Piccolo Lagazuoi, a ne namenoma, saj me je presenetila, in to celo v množicah. Cveti pozno poleti v alpinskem pasu. Rastlina je v mladosti kuštravo dlakava, kasneje je dlak manj. Pritlični listi izraščajo pod zemljo. Cvetni peclji so gladki in okrogli. Podobno kot alpska in traunfellnerjeva zlatica je tudi seguierijeva zlatica nizka rastlinica z belimi cvetovi, od njiju se najbolj razlikuje po listih, ki imajo zašiljene roglje in so deljeni skoraj do dna. Pritličnih listov je več, stebelni le eden ali dva, ki sta manjša od pritličnih. Cvetovi so široki do 2,5 cm, podpirajo jih gole čaše. Oreškov je 5-10 in so brez kljunca. Nahajališča te zlatice so pogosta v Cantabriji (severna Španija) in Zahodnih Alpah, redkejša pa v Centralnih in Vzhodnih Alpah, v Centralnih Apeninih ter Dinaridih.
Kosmata zlatica (Ranunculus lanuginosus)
V vlažnih listnatih gozdovih, ob potokih, na gozdnih robovih in med grmovjem od nižine do subalpinskega pasu pogosto srečujemo to rumeno cvetočo rastlino od pomladi do poznega poletja. Visoka je 20-90 cm, ima močno, mehko štrlečedlakavo, votlo steblo, ki je precej razraslo. Pritlični listi so dlakavi, deljeni v 3-7 širokih rogljev in zelo veliki – do 15 cm premera. Mnogokrat na njih opazimo zanimiv vzorec v več barvah, od bele do črne. Stebelni listi so manjši, zgornji trikrpi. Do 3 cm veliki cvetovi so temnorumeni. Cvetišče je golo, oreški imajo zakrivljen kljunec. Kosmata zlatica je doma skoraj po vsej Evropi.
Ledeniška zlatica (Ranunculus glacialis)
Pri nas ta lepotica žal v naravi ne raste. Prvič me je navdušila predlani na prelazu Stelvio (2750 m) na poti iz Italije v Švico, letos sem jo občudovala v Zahodnih Alpah (Col de l'Iseran, Col d'Izoard). Zanimivo pri njej se mi zdi, da sprva beli cvetovi pogosto postanejo rdeče barve, ki je pri zlaticah izjema. Dodatno jo naredi atraktivno tudi rast v šopkih. V literaturi je zapisano, da so rastišča od 1500 do 3700 m visoko, seveda le tam, kjer zemlje ne prekriva večni sneg, ampak se ta stali vsaj za nekaj tednov. V Švici so našli rastlino na vrhu Finsteraarhorna, 4275 m visoko. To je najvišje mesto v Evropi, kjer so našli katerokoli cvetnico. Do 25 cm visoka rastlina je (presenetljivo) gola, svetleča, le čašni listi so puhasto rjavodlakavi. Po cvetenju se venec posuši, a ne odpade. Stebla so močna, rdečkasta, listi pa deljeni v 3-5 delov, vsak s po tremi suličastimi roglji. Nosijo po nekaj pecljatih cvetov. Cvetenje nastopi ob koncu poletja ali jeseni, pozneje tam, kjer sneg dolgo leži. Cvetovi so široki do 3,5 cm in imajo širokojajčaste venčne liste v obliki čaše.
Kisličnolistna zlatica (Ranunculus acetosellifolius)
Endemit Sierre Nevade v Španiji sem lani našla ob ledeniškem potočku pod vrhom gore Mulhacen, na višini 2950 m. Začudila me je drobna, le nekaj centimetrov visoka, gola rastlinica s cvetom, podobnim alpski zlatici in čudno oblikovanimi pritličnimi listi v rozeti, ki je spominjala na regrat. Sicer pa sem se tam lahko čudila skoraj vsemu. A naj ostane še kaj za drugo zgodbo.
Lasastolistna vodna zlatica (Ranunculus trichopyllus subsp. eradicatus)
Vodne zlatice večinoma uspevajo v nižinah, a tale se je uspela naseliti prav v Dolino Triglavskih jezer. Že ime pove, da so listi lasasti, torej imajo čisto tanke listne roglje. Plavajo na dolgih steblih pod vodo. Beli cvetovi z osrednjim rumenim notranjim delom imajo premer okoli 1 cm, venčni listi se ne dotikajo in hitro po cvetenju odpadejo. Imajo polmesečaste medovne jamice. Roglji potopljenih listov so mehki; ko jih dvignemo, se združijo v čopiču podobno obliko. Rastlina je nežna in se zakoreninja na vseh kolencih stebla. To je tudi eden od vzrokov, da je invazivna in kot taka v alpskih jezerih nezaželjena, čeprav lepa na pogled. Ni dobro gledati rastlin samo z vidika osebnega estetskega okusa. Bolj kot ta zlatica ogrožajo jezero alge. Upam pa, da se bo sedaj, ko so v Koči pri Triglavskih jezerih namestili čistilno napravo, jezero očistilo in pozdravilo. Čeprav bo morda ostalo brez plavajočih belih cvetov.
Mislim, da smo spoznali kar lepo število zlatic. Vseh verjetno ne bomo nikoli, ali pa le redkokdo od strokovnjakov – botanikov.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.