Bojan Ambrožič: ... Poleg tega pa tek na Črno prst sodi v tisto drobno peščico tistih “ta pravih” gorskih tekov pri nas.
Po parih zaporednih tekih v slabem in negotovem vremenu je tudi Črna prst ugledala vroč sončen dan. Do sedaj me je na štartu te tekme še vedno zeblo. Tokrat pa je bilo že zgodaj zjutraj prav prijetno toplo in brez težav sem se lahko (brez šklepetanja z zobmi) pripravil na začetek tekme. Vsekakor sem manj občutljiv na vročino, kot na mraz.
Štart teka je bil zelo hiter, kar pa me ni zmedlo. Izoblikuje se kar velika skupina v kateri tečejo vsi najboljši. Sam se vodilno skupini nisem pridružil in sem jo le z razdalje parih metrov kontroliral, ker mi je bilo jasno, da bodo favoriti še pred Trtnikom potegnili, ostali tekači pa bodo kaj hitro omagali. Tako se je tudi zgodilo. Selekcijo se je naredila že na strmem klancu za vasjo Trtnik. Tu favoriti – Simon Alič, Klemen Triler in Gašper Bregar močno potegnejo naprej.
Sam pa sledim v skupini z Mirkom Janjatovičem in turnim smučarjem Anžetom Šenkom. Glede na prejšnja leta se mi je proga zdela predvsem precej bolj strma. Lani sem jo skorajda v celoti z veliko lahkoto pretekel. Letos pa mi ne gre. Po bolezni in poškodbi nisem opravil niti enega teškega gorskega treninga za moč v strm klanec. To se mi je danes še kako poznalo. Prvič se mi je zgodilo, da se na tekmi nisem mogel popolnoma iztrošiti izključno zato, ker v nogah preprosto ni bilo dovolj moči, da bi tekel v strm klanec. Zato sem na strmejših odsekih raje hitro hodil, kot tekel. Na položnem vzponu proti prvi okrepčevalnici pa je letelo brez problemov.
Po okrepčevalnici se začne glavni vzpon, kjer sem spet brez potrebe preveč hodil. Slišalo se bo čudno. Vendar je res, tako da ko enkrat začneš hoditi je težko prestaviti nazaj v tek.
Mimogrede še to: če primerjam tek in hitro hojo v zelo strm klanec, je razlika v tem, da je tek le par procentov hitrejši od hoje. Pri tem pa se za tek porabi po mojih občutkih vsaj 30 % več moči. Zato, kadar gre zgolj za uvrstitev na pomembnih tekmah, je hitra hoja gotovo dober taktičen oprijem. Če nekomu uspem slediti s hitro hojo, medtem ko on teče, mi je jasno, da ga bom z lahkoto v nadaljevanju tekme prehitel. Dobrega časa pa s taktiziranjem ponavadi ni mogoče doseči.
Tokrat mi je šlo bolj za drugo. Želel sem doseči vsaj približno spodoben čas. Žal, kot rečeno, se na srednjem delu proge nisem odrezal najbolje. Noge mi na tem delu niso tekle tako z lahkoto v breg kot sem bil vajen. Nad gozdno mejo sem po nekaj poskusih le uspel spet vklopiti tek in potem s tekom nisem odnehal do vrha. Trma! S to potezo sem se od Šenka in Janjatoviča kar odlepil. Ne morem biti prepričan. Vendar zdelo se mi je, da sem zmanjšal tudi razliko do najboljših. Tako sem se pri domu Zorka Jelinčiča veselil svojega tretjega uspešnega prihoda v cilj na tekih na Črno prst - s časom slabi dve minuti slabšim kot lani. Pogoji očitno niso dopuščali hitrega teka, saj je večina zaostala za svojimi najboljšimi časi. Sicer pa je po pričakovanjih zmagal Simon Alič pred Gašperjem Bregarjem in Klemenom Trilerjem.
Za nagrado pa smo na vrhu Črne prsti lahko uživali v čudovitem razgledu brez enega samega oblačka. Organizacija tekme Graparskih kerlcev pa nas je spet navdušila. Pridemo drugo leto spet!
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič