Na današnji dan, 4. septembra 1921, je umrl eden izmed ustanoviteljev in dolgoletni tajnik SPD.
Bil je eden izmed tistih mladih, narodno zavednih hribolazcev, Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof, ki so nabiraje planik, vsak z druge strani stopili na visoko pečino. Krasno vreme, prelep razgled in mičen šopek planik, so razveseljevali mlada srca. Počivaje na trdi skali, so ugibali, kako da je po vseh slovenskih, hribih, kamorkoli jih vodi pot, videti le tuje delo. Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. »Vzdramimo se!« so rekli mladeniči, podali si roke, pobratili se ter za trdno sklenili, da ne nehajo prej, dokler se ne ustanovi Slovensko planinsko društvo. ...
Po desetih letih (1893-1903) dr. Vladimir Foerster (PDF, 4,11 MB) vir: dLib
V spomin
Josip Hauptman je bil rojen 10. februarja 1863 v Ljubljani. Očeta je izgubil že v najnežnejši mladosti. Ko je hodil v četrti razred realke mu je umrla tudi skrbna mati, edina njegova opora. Zato je moral pustiti študije in nastopiti trnovo pot po kateri hodijo dijaki brez izpitov. Toda s tisto potrpežljivo pridnostjo, ki se je z njo odlikoval celo življenje, se je dokopal do stalne službe in je naposled postal pisarniški ravnatelj trgovske zbornice v Ljubljani. Ko je bival v avgustu leta 1921 s svojo družino na počitnicah na Štajerskem, se je hudo prehladil in si tako nakopal kal bolezni, ki je bila zanj smrtonosna. Umrl je v Ljubljani 4. septembra 1921.
Življenje pokojnega Hauptmana je bilo tesno povezano z ustanovitvijo in razvojem SPD. Kot prvi pipar je z dvema tovarišema sprožil misel, da bi si Slovenci ustanovili lastno planinsko društvo, ki naj bi našim planinam priborilo slovensko lice. Do takrat so se namreč po naših gorah šopirile samo nemške koče, nemške table in pota so se kazala kot nemška. Misel mladih »piparjev« se je kmalu uresničila in Hauptman je bil izvoljen za tajnika novoustanovljenega društva. Vse tajniške posle je izvrševal z izredno pridnostjo in veliko natančnostjo. Skrbno sestavljena poročila pri občnih zborih in zapisniki zborovih sej nam jasno pričajo o njegovi marljivosti in vnemi, s katero je deloval v odboru. Šele zadnje čase, ko je čutil, da je jela njegova žilavost popuščali. Je prepustil tajniške posle mlajšim močem.
Tudi Hauptman je raje hodil po zaznamovanih poteh, kakor da bi bil tvegal svoje življenje na vratolomnih turah. Toda Rožnik, Šmarna gora, Sv. Jošt in drugi hribi v bližnji in daljni okolici Ljubljane gotovo niso imeli zvestejšega prijatelja in marljivejšega obiskovalca, kakor je bil on. Na teh njegovih izletih ga ni moglo nič ovirati, ne poletna vročina, ne jesenska megla, ne zimski mraz. Kadar je pa imel več prostega časa je zahajal rad višje v planine, kjer je vselej skrbno ogledoval, če so pota SPD v dobrem stanju.
Hauptman je bil mirnega in skromnega značaja. Bil je eden tistih, ki ne vpijejo, a zato tem marljiveje delajo, ki ne narede v nobeni družbi šuma, a so povsod dobrodošli.
Odbor Osrednjega društva SPD ga hrani v najboljšem spominu.
Naj počiva v miru.
Planinski vestnik 1921