Delo, Kultura - Peter Kolšek: Nocoj bo v banketni dvorani ljubljanskega hotela Union, kjer smo še pred desetletjem gledali filme, znova filmska projekcija. - Prvi slovenski celovečerni igrani film se bo vrnil na kraj, kjer se je prvič prikazal gledalcem.
Vikend: 80 let prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga
... Odvrtel se bo prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu zlatoroga, točno osemdeset let kasneje, do ure natanko, ko je bil na istem mestu prikazan prvič.
Šlo bo torej za pomemben dogodek, na katerem bo imela prvo besedo slovenska filmska zgodovina, njegov glavni pobudnik pa je režiser in enciklopedični poznavalec slovenskega filma Milan Ljubić. Predvojna slovenska filmska zgodovina je razmeroma tanka, zlasti v primerjavi z deželami, ki so med vojnama že razvile kompletno filmsko industrijo.
A čeprav je tanka, ni zanemarljiva. Da se na splošno ve o njej manj, kot bi bilo primerno, je krivo tudi stališče povojne oblasti, ki je začetek povojne kinematografije povezovala s svojim začetkom. Tako se je za prvi film domače filmarije ponujal Na svoji zemlji, ki je bil v konceptualnem smislu tudi v resnici prvi celovit celovečerec: imel je zvok in je nastal v profesionalnih okvirih.
Vendar ta »akademska« razlika skromni predvojni produkciji ne bi smela odvzeti njene zgodovinske vloge. Dejstvo je, da sta skoraj hkrati nastala dva filma, ki imata kljub dokumentarni komponenti vse temeljne postulate igranega celovečernega filma, kakršen se je izoblikoval v tedanji filmski industriji. Po V kraljestvu zlatoroga je leto dni kasneje nastal še film Triglavske strmine.
Že iz obeh naslovov je razvidno, da je zgodovina slovenskega filma povezana z gorništvom. To je nedvomno specifični razvojni moment, ki ima veliko opraviti s tradicionalnim slovenskim hribolazništvom, nekaj pa tudi z normalnim podjetništvom tedanjega slovenskega meščanstva.
V dvajsetih letih se je začel razvijati turizem in turizem na Slovenskem je seveda pomenil obiskovanje alpskih letovišč. Tako je nastala potreba po turistični promociji naših gora, kakor bi se temu danes reklo. Ozadje dejstev je naslednje: že leta 1920 je skupina mladih občudovalcev gora ustanovila Turistovski klub Skala. Ta je dve leti kasneje ustanovil še svojo fotografsko sekcijo in iz nje se je razvila skupina, ki je že leta 1928 začela snemati s filmsko kamero, 1931 pa so se lotili pravega filma, le da so se odrekli zahtevni zvočni tehniki, ki se je ravno tedaj že bliskovito širila po Evropi.
Juš Kozak scenarist,
Janko Ravnik režiser
Skalaši, kakor so se imenovali, so na različne načine zbrali 85.000 dinarjev, nekaj je prispevala Koroščeva vlada v Beogradu, nekaj tudi zagrebška agencija Putnik, veliko so fantje primaknili sami, največ Milan Kham, član znane ljubljanske trgovske družine, ki je bil sploh glavni finančnik, lastnik kamere in tik pred vojno tudi lastnik produkcijskega podjetja Emona film ter Unionske dvorane.
Scenarij je napisal Juš Kozak, režiral, snemal in montiral je Janko Ravnik (1891–1982), pomemben član te zagnane druščine je bil tudi Egon Planinšek, Khamov svak. Seveda so bili vsi amaterji, a filma to ni motilo. Ko je bil narejen, so gostovali z njim po vsej Jugoslaviji, imel je velik uspeh in skalaši so si lahko z denarjem od projekcij sezidali planinski dom na Rjavi skali na Voglu.
Amaterski so bili tudi igralci; Miha Potočnik in Joža Čop, kasnejša gorniška veterana, Herbert Drofenik in Manica Sodja, pa številni kmetje, sirarji in prebivalci Pokljuke, kjer je bil film večinoma posnet. In vsebina: Predstavniki treh stanov, študent, železar in gornik, se odpravijo proti Triglavu, »v kraljestvo zlatoroga«, na poti srečajo marsikoga in marsikaj, potem pa se vrnejo v dolino... Film je bil dolg 107 minut, a je ohranjena le skrajšana verzija, 76 minut. Prvi slovenski celovečerec je torej nastal v hribih in predvsem z mislijo na prelesti, ki jih prinašajo hribi. To pa ne pomeni, da je hribovski.
Peter Kolšek