Na današnji dan, 29. avgusta 1926, so se planinci zbrali pri koči na Gozdu in svečano odprli pot čez severozahodno steno »Prisanka« - Hanzovo pot. Delo na poti sta mojstrsko opravila Hanza in Kopiščar, kovač Mošic pa je kline koval kar pod milim nebom.
Poročevalec je o dogodku, pomenu poti, gradnji in ljudeh, ki so pomembno prispevali k nastanku nove poti in se jo je pozneje prijel naziv Hanzova pot na Prisojnik, v Planinski vestnik zapisal:
Nove poti na Prisojnik (»Prisank«)
Iz Kranjske Gore se nam poroča: »Tukajšnja podružnica SPD je v odborovi seji dne 2. maja 1926 soglasno sklenila, da pripravi v tekočem letu novo pot po severozahodni steni na vrh Prisanka * (2547 m). Vsled skrajno slabih vremenskih razmer v začetku poletja smo že mislili, da letos načrta ne bomo mogli izvršiti; a vreme se je koncem julija zboljšalo, sneg po senčnih straneh Prisanka je skopnel in dne 20. julija se je z delom pričelo. Izpeljavo pota je prevzel Ivan Vertelj, rojen Trentar, po opciji sedaj Kranjskogorčan, drzen, neustrašen san svoje skalovite domačije. Pomagala sta mu Anton Kravanja (vlg. Kopiščar) in Anton Mlekuž (vlg. Tona pod Skalo), oba Trentarja iste kvalifikacije. Da smo prihranili na času, potu in denarju, je postavil pri Koči na Gozdu tukajšnji posestnik, izučeni kovač Pavel Mošic, poljsko kovačnico, žgal na licu mesta potrebno oglje in koval pod milim nebom kline, oprijemke in druge potrebščine iz jekla, ki ga je nabiral po terenu na Vršiču iz ostankov žičnih ovir iz svetovne vojne.
Pot je bila dne 27. avgusta dograjena in dne 29. avgusta se je vršila v skromni obliki otvoritev.
Že dan poprej so se zbirali planinci in planinke v Koči na Gozdu, ki so jo do zadnjega kotička napolnili. Drugi dan je odšla prva skupina okrog 3. ure proti vrhu, tej so sledile v presledkih druga za drugo, skupaj okrog 70 udeležencev, med njimi dvanajst žensk. Vreme je bilo krasno in vsi so uživali najlepši razgled.
Popoldne ob 2. uri je otvoril načelnik podružnice g. Jos. Lavtižar novo pot z nagovorom na številne udeležence. Navedel je razloge, ki so napotili podružnico, da je zgradila novo pot na Prisank:
1. Po prevratu je bila potegnjena proti Italiji naša državna meja na tak način, da gre po grebenih vseh naših najlepših gora, zato mora vsak turist, ki gre n. pr, na Prisank, prekoračiti državno mejo, če hoče dospeti na vrh. Prepust pa je po večini odvisen od dobre volje ital. financarjev. Če te puste čez mejo, prav; če ne, se moraš vrniti tik pred ciljem. Zdaj smo napravili pot, ki te vede po lastnem ozemlju na vrh Prisanka.
2. Dostop na Prisank se je s tem skrajšal za eno do dve uri hoda. To pomeni mnogo, če hočeš kombinirati turo Razor – Križ - Aljažev Dom.
3. Po vojski se je začela turistika neverjetno razširjati. Vse hodi v gore. Dobro nadelana pota in steze so postale mnogim preozke in strast plezanja po »Severnih« stenah naših Alp se širi. Marsikateri planinec zavidno posluša pripovedovanje tovarišev, ki se ponašajo, kako so preplezali to in ono steno. Radi bi plezali po stenah, pa kako? Tudi na take je naš odbor mislil. Dostopno jim je napravil glasovito severozahodno steno Prisanka, po kateri so dosedaj mogli samo rutinirani plezalci. Napravil jim je dostopen ,oni del Prisanka, ki ga tako krasno popisuje dr. Kugy v svoji knjigi: »Aus dem Leben eines Bergsteigers«. Vsak prijatelj prirode, da le ni vrtoglav, bode občudoval ob novem potu navpične stene, temne prepade, slapove, grebene in sploh nad vse veličastni masiv našega Prisanka.
Svoj govor je končal g. Lavtižar s sledečim : »Ti pa, naš stari. mogočni Prisank! Ne zameri nam, da smo te motili v tvojem tisočletnem snu in da smo nabodli kline in potegnili žice v tvoje skalno telo, in ne huduj se na turiste. ki bodo sedaj hodili po tvojem severozahodnem hrbtu. Izkaži se jim prijaznega in ne dopusti, da bi se kdaj dogajale nesreče na tej novi poti, ampak dopusti, da vsak planinec in vsaka planinka uživa, po tebi hodeč, prekrasno naravo. občuduje tvojo mogočnost in mogočnost Stvarnikovo.«
Par krepkih besedi je spregovoril tudi g. Koritnik, načelnik Jeseniške podružnice.
Razvila se je nato prijetna zabava, pri kateri so vrlo sodelovali godba in pevci Gasilnega društva kranjskogorskega, vmes pa so doneli streli, katerih odmev je poveličeval skromno prireditev.
Ker je v prihodnjih dneh nastalo stalno, lepo vreme in ker je imela podružnica še mnogo materiala pripravljenega, je odbor sklenil, da napravi še letos varijanto nove poti skozi Prisankovo okno. Tudi ta pot je že dograjena; po interesantnosti še prekaša ono na vrh. – Da omogočimo krajši sestop in da se popolnoma ognemo ital. financarjem, je napravila podružnica še tretjo pot, ki se loči na vrhu Solne glave od bivše »Konsul Vetter von der Lille Weg« in pelje v kratkih serpentinah skozi Suho Pišnico naravnost h Koči na Gozdu. Po tej poti bode šel vsak ljubitelj prirode tudi navzgor, nato morda po takoimenovani »slovenski« poti od južne strani na vrh Prisanka, zlasti oni, ki jim je zaradi vrtoglavosti pot po severozahodni steni otežena. Občudoval bode ob tej poti v prvem poletju nebroj veles (Dryas octopedala), pozneje cele kupe rododendrona, a v pozni jeseni velike skupine encijana (Gentiana asclepiadea).
Pripomnimo še, da sta našla šestošolca Edvard Lavtižar in Slavko Černe, ki sta markirala novo pot proti vrhu, v višini ca. 2000 m več okamnin, ki smo jih poslali v preiskavo deželnemu muzeju v Ljubljano. Ko dobimo poročilo, ga bodemo v »Plan. Vestniku« priobčili, kakor tudi opis novega pota v tehničnem in geološkem oziru. Podružnica je v zavesti, da je naredila z novimi napravami velik korak v turistovskem oziru (po novi poti je šlo do 20. septembra 437 oseb), in bo v tem smislu smotrno tudi nadaljevala svoje delo.«
* Ker imena »Prisojnik« domačini sploh ne poznajo in ga tu nihče ne rabi, smo sklenili, da se povrnem o k prvotnemu imenu »Prisank«. - Poročevalec
Planinski vestnik 1926/11