Gorniška potepanja: Prečenje visokogorskega grebena ponudi vse tisto, kar si izkušen gornik lahko le želi ...

Greben Stadorja (2235 m)

Vrhov z imenom Stador je v Sloveniji kar nekaj, a nobeden izmed njih gornikom ni pretirano znan in deležen množičnega obiska. Vsi so nekje ob strani in čakajo na samotne gorske popotnike, ki ubirajo tihe stranpoti, brez običajnega planinskega vrveža obljudenih magistral. Nekaj vrhov s tem imenom je svoje mesto našlo v opisih sodobnih gorniških vodnikov, ki namenjajo pozornost tudi manj znanim predelom, večina pa je samo omenjena v drobnem tisku, nekje v zadnjih delih posameznih poglavij. Med slednjimi je tudi naš današnji cilj, ki je v »bibliji« Julijskih Alp, Miheličevem vodniku po našem najvišjem gorovju, opisan kot ostri zobati greben, ki je nekakšen podaljšek vzhodnega grebena Prestreljenika. Med drugim je v skromnih petih vrsticah dodano tudi to, da je iz Bovca videti kot drzna ostrica in da se nanj ni mogoče povzpeti brez plezanja. Tja gor nas bo vodila naša današnja »pot«. Predno se odpravimo v robé, pa še nekaj besed o drugih soimenjakih.

V Etimološkem slovarju slovenskih zemljepsnih imen lahko preberemo, da je bilo prvotno gorsko ime Stodor, današnje oblike pa so v narečjih poznane kot Stador in Studor (Studor v Bohinju, še bolj pa po njem imenovani Studorski preval pozna velika večina planincev, saj ga prekoračimo med potjo s Pokljuke na Triglav). Učeno se temu reče prednaglasno akanje in ukanje. Občnoimenska pomena besede sta dva: »izrazita osamljena štrleča skala, vrh ali steber« ter »polje s tanko plastjo prsti, pod katero so skale«. Kaj velja v našem primeru, verjetno ni treba posebej razlagati. Najnižji Stador je visok 1030 m in ločuje dolino Trebušice od Čepovanskega dola. Čeravno njegova pobočja večinoma pokriva gozd, si že zaradi skalnatega temena in prepadnih vzhodnih pobočij zasluži svoje ime.

Naslednji Stador (1688 m) in po njem imenovane Orliče (1782 m) najdemo v Fužinskih planinah med Črnim jezerom in planino Viševnik. Čeprav skozi Dol pod Stadorjem na južni strani in čez planino Ovčarijo na severni vodita markirani stezi, vrhova bolj ali manj samevata. Stador (1721 m) tolče svoj samotni vsakdan tudi zahodno od Planine nad Sočo. Če se na Bavški Grintavec vzpenjamo po južni poti, se nam vrh – pravzaprav je bolj rama – postavi na ogled s prej omenjene planine. Njegova prisojna pobočja, kjer je pred leti strela zanetila požar, strmo rastejo iznad Velikih Korit Soče, nad njim pa se bolj zložno vzpenjajo proti zahodnemu grebenu Bavškega Grintavca, ki ga dosežejo na vrhu Pri Banderi. Na Stadorju (2025 m) nad Bavšico oziroma stransko dolino Balo smo z Gorniškimi potepanji že bili. Vrh se ponaša s strmo zahodno steno, kjer je lepo število plezalnih smeri. Najlažji pristop nanj vodi s sedla severno pod vrhom (strme trave), prek katerega je vrh povezan z glavnim grebenom Loške stene. Še en Stador moram omeniti, tistega v Krnskem pogorju. Morda je med vsemi najbolj obiskan, čeprav tudi ni ravno oblegan. Ker je jugovzhodno od njega še Mali Stador (1731 m), je treba prvemu dodati tudi pridevnik Veliki. Največ obiskovalcev se povzpne nanj med turo na bolj znani in botanično visoko čislani Rdeči rob, s katerim – seveda v družbi bližnjih vrhov – tvori divje Slemenske peči, ki strmo padajo proti dolini Tolminke.

Vrnimo se k našemu Stadorju, pravzaprav k njegovemu grebenu, ki premore več vrhov in je od vseh tako poimenovanih vrhov najvišji, vendar mu to pri prepoznavnosti in zaželenosti, da bi se kdo povzpel nanj, ne pomaga kaj dosti, saj je v družbi precej višjih veljakov, kot sta Lopa in Prestreljenik, pa še najbližja soseda, Ovčji in Grdi Vršič, ga posekata za precej metrov. Kljub višinski »nekonkurenčnosti« lahko prečenje grebena ponudi vse tisto, kar si izkušen gornik lahko le želi: zmerno težavnost, prijetno izpostavljenost, naravno okno in druga zanimiva dela matere narave, trdno skalo, kjer je to potrebno, in večino leta skoraj zagotovljeno samoto. Pozimi je namreč v bližini grebena Stadorja vse drugače. Kaninsko smučišče privabi tja gor navdušene ljubitelje belih strmin. Zavoljo njihovega uživanja je dolina Skripi (po Tumi Gorenja in Dolenja Škripa) popolnoma spremenila svojo podobo. Ko je Tuma pisal Imenoslovje Julijskih Alp, je bila dolina med Malim Skednjem, Vršiči in Stadorjem »ena najbolj divje razritih krnic, posuta z rovmí in kršjem«. Cinik bi verjetno dodal, da je še vedno dobro razrita, a seveda ne (več) samo zaradi naravnih sil …

Prišli smo do imenoslovnega dela naše današnje ture. Kot marsikje drugje je tudi tukaj precej zmede in nedorečenosti. Na zemljevidih, tudi tistih z natančnejšim merilom, niso napisana vsa imena vrhov. Atlas Slovenije (1 : 50 000) in po njem prirejene karte enakega merila poznajo med planino Krnico in Škrbino pod Prestreljenikom samo Veliki Stador, na bolj natančnem zemljevidu (Bovec z okolico 1 : 25 000) pa najdemo še Sklep, Mali Stador in nekaj neimenovanih kot. Vrhov je na tem območju precej več. Po tem, kar sem videl na terenu in prebral v ne ravno obsežni literaturi, si poimenovanje vrhov razlagam tako, kot bom zapisal v nadaljevanju, seveda pa nikjer ne piše, da je to edino zveličavno in pravilno. Poprave in dopolnitve so zelo dobrodošle, še bolje pa bi bilo, če bi se poimenovanja »nepomembnih« vrhov lotil kateri od strokovnjakov. Jaz bom zapisal samo toliko, da bo jasno (upam, da bo res), na katere vrhove se bomo povzpeli.

Jugovzhodno od smučarsko popravljene Škrbine pod Prestreljenikom (2292 m) se svet najprej vzpne na »neimenovan« vrh z višino 2340 m. Tuma piše, da so to Ovčji Vršiči, vendar za prej omenjeno koto navaja tudi ime Grdi Vršič, v spomin na uboge ovce, ki so zgrmele v smrt na njegovih strmih pobočjih (ne smemo ga zamenjati z enako imenovanim vrhom v glavnem mejnem grebenu med Lopo in Veliko Črnelsko špico). Jugovzhodno pod Grdim Vršičem je kota 2282 m, ki jo bom imenoval Ovčji Vršič. S tega vrha greben strmo pade v škrbino, nad njo pa se greben Stadorja šele dobro začne in tudi vzpne najvišje pod nebo. Vrh, pod katerim je precej veliko naravno okno, ki ga lahko opazujemo s poti skozi Krnico, je visok 2235 m, vendar v vsej razpoložljivi literaturi nisem našel imena zanj. Vodniki o tej koti molčijo, prav tako tudi skrbni Tuma. Na zemljevidu je spet označena le neimenovana kota, toda najvišja in kar izrazita grebenska vzpetina bi si zagotovo zaslužila svoje ime.

Avtor Imenoslovja Julijskih Alp žal v tem delu ni bil popolnoma jasen. Zapisal je, da je jugovzhodno od Ovčjih Vršičev Vrh Škrbinice (2145 m), nadalje pa Vrh Jérebčeve Police (2159 m), Stador (2135 m) in Sklep (brez višine). Dilema je, ali je Vrh Škrbinice – z zapisano višino vred – ime za škrbino ali vrh, dodatna težava pa še to, da so imeli pred sto leti manj natančne metre (pravzaprav merilne naprave, s katerimi so določali nadmorsko višino posameznih kót) in se mnoge vrednosti ne ujemajo. Škrbina med Ovčjim Vršičem in grebenom Stadorja je (merjeno z uro) približno 2190 m visoko, vrh nad njim pa, kot že rečeno, 2235 m. Tudi druge višine malo »strižejo« z današnjimi meritvami, a nekako se lahko razbere (vsaj upam, da razmišljam prav), da je Vrh Jérebčeve police današnji Veliki Stador (dvoglavi vrh: 2165 m in 2161 m), Sklep pa je zapisan pri koti 2135 m (kar je v Tumovi knjigi Stador), kjer se, če se malo poigram z imenom, razcepljeni greben, ki se dviga z južne in jugovzhodne strani (v njem je tudi Mali Stador, 1970 m), sklene in se združen nadaljuje proti severu. Po njem se bomo podali tudi mi. Za dodatno zmedo poskrbi še italijanski zemljevid založbe Tabacco, ki prek Rezije seže tudi na to področje ter oronim Sklep določi pobočju pod grebenom in s tem pritrjuje Tumi in Miheliču, ki Stador postavljata na koto 2135 m. In kako naj bo ob tem navaden hribovski vandrovček prepričan, da piše prav? Pustimo to … Gremo rajši v hribe!

 
Izhodišče današnje ture bo na planini Krnica. Do nje – pravzaprav nad njo – se že nekaj let dá pripeljati po gozdni cesti, nekdaj pa smo tja gor lahko le veselo pripešačili. No, lahko še vedno, a se mi zdi, da se večina obiskovalcev gorá vendarle pripelje do udobnega povišanega izhodišča. Nekdaj so se na planini pasle številne ovce. Danes pašniki samevajo. Na njej sta še dve stavbi: štala, kjer so bivale ovce, in stan, kjer so izdelovali sir in imeli zraven še molzišče. Če po naključju srečate gospodarja, vam bo razložil, kakšno je bilo življenje na planini, in tudi to, zakaj ovc danes ni več. Ni ekonomično ali po domače, ne splača se. Pašniki so strmi, molža je bila seveda ročna, oddaljenost od doline pa velika. Ceste kakopak še ni bilo. Sprašujete, čemu služi danes? Za gospodarjenje na planini je očitno prepozno. Menda v turistične namene …

Nad planino stopimo na markirano pot. Skozi gozd smo kmalu na planem in pred nami se pokaže mogočna Lopa. Na desni strani nas spremljajo stene Vratnega vrha in Jelenka, levo pa je »naš« greben Stadorja, na katerega se bomo povzpeli po ovinku. Steza skozi Krnico je prijetna, izmenjujejo se ravni in strmejši deli poti. V zgornjem delu lahko pod najvišjo točko grebena Stadorja opazimo naravno okno. Na Prévali stopimo na smučišče, ki je na tem mestu povezano s progami na italijanski strani. Nadaljujemo proti Škrbini pod Prestreljenikom, a pot že kmalu zapustimo in krenemo levo. Do grebena Stadorja sta (najmanj) dve brezpotni različici. Lahko se usmerimo v škrbino (2190 m) jugovzhodno pod Ovčjim Vršičem ali pa označeno pot zapustimo nekolikanj višje (tod sva šla midva) in se najprej po lahkem brezpotju povzpnemo na Ovčji Vršič. V tem primeru nas v sestopu do škrbine pred grebenom Stadorja čaka zelo strmo travnato pobočje (I–II).

Tudi v nadaljevanju je več možnosti pristopa na greben Stadorja. Naravnost s škrbine nas čaka težaven prag (III). Malenkost lažje je, če se spustimo na južno stran grebena in se slabih petdeset višinskih metrov pod škrbino usmerimo v žleb, ko se ta konča, pa po zelo strmih travah splezamo v levo na greben, in nato proti desni dosežemo najvišjo točko. Zaključni akordi tega pristopa so precej krušljivi, celotna težavnost pa v okviru (zabeljene) druge težavnostne stopnje. In še najlažja možnost. S škrbine se po grušču spustimo proti dolini Skripi, nato pa v jugovzhodni smeri pod stenami grebena prečimo do že od daleč vidnega stranskega travnatega pobočja, ki se pne proti vrhu Velikega Stadorja (2165 m), pravzaprav do njegove vzhodne glave (2161 m).

Prehod na stranski greben nam olajša shojena stezica, ki se višje izgubi v travah, tako da si moramo prehode do vrha poiskati sami (I). Ko dosežemo greben, se obrnemo levo in kmalu dosežemo Veliki Stador. Prečenje do najvišje, neimenovane kote grebena Stadorja (2235 m) postreže z izpostavljenim in ponekod krušljivim poplezavanjem, ki se večinoma giblje v okviru prve težavnostne stopnje. Zahtevnejši (II) je le vzpon s škrbine pod najvišjim vrhom, a je skala odlična in oprimki zanesljivi. Ko se skozi okno zazremo v Krnico, nas do vrha loči le še nekaj izpostavljenih metrov. Sestop? Ne gre drugače kot po isti »poti«, saj je drugod še težje. Ko pridemo nazaj na Veliki Stador, lahko prečimo še do rame Sklep (2135 m), kjer se greben razcepi in prevesi navzdol. Če je kdo že lazil tam, naj, če utegne, malo poroča. S Sklepa je izreden pogled na Bovško kotlino!

Iz zatrepa pod grebenom Stadorja se lahko povzpnemo še na najvišjo vzpetino (2112 m) Malega Skednja, katerega severovzhodno ostenje smo imeli na očeh ves čas »grebenjarjenja« (nova beseda, haha) po Stadorju. Prečenje doline Skripi – razen po smučarski progi seveda – je kar zahtevno opravilo, saj je treba biti ves čas pozoren na iskanje prehodov sredi visokogorskega krasa, ki je ozaljšan s številnimi zanimivimi, a za hojo nič kaj prijaznimi oblikami. Povzpnemo se do sedelca na severni strani Malega Škednja, nato pa sledimo grebenu proti jugu do najvišje točke. Še to. V eni od prejšnjih objav sem se spraševal, kako je lahko Veliki Skedenj nižji od Malega, pred kratkim pa v literaturi prebral, da so stene Malega pač višje in je zato seveda tudi Skedenj višji, čeravno po nadmorski višini nižji od Velikega soseda, ki ne premore tako visokih sten. Velika in Mala Plešivica ter Golaki v Trnovskem gozdu bi vedeli veliko povedati o tem, da nadmorska višina vrhu ne prinese vedno tudi višjega naziva.

Z Malega Škednja se povzpnemo v smeri zgornje postaje kabinske žičnice. Ciljamo rahlo proti levi in mimogrede stopimo še na »Tumove« Glave nad Grabnom (2268 m) oziroma Zeleno glavo, kot nas učijo današnji temeljni topografski načrti. Z vzponi še nismo opravili. Čakata nas še Škrbina pod Prestreljenikom in Grdi Vršič (2340 m) nad njo, ki ga dosežemo s škrbine po lahkem svetu v nekaj minutah, nato pa sestopimo na Prévalo in skozi Krnico do izhodišča. V pozni jeseni bo na opisani »poti« verjetno malo nagajal kratek dan, a nikjer ne piše, da je treba to nenavadno avan(turo) zastaviti tako, kot sva jo midva.

 
Poleg vsega ostalega kar krasi takšne visokogorske pohode, so v spominu najbolj ostali prikupna že v zimsko perje napravljena belka z Ovčjega Vršiča, drobna planinska pevka izpod Velikega Stadorja, in prostrani razgledi tja do Dolomitov, ki so se v večernem mraku postavili na ogled tam daleč na zahodu. S Prévale sva sestopila v temno noč …