Gorniška potepanja: Na razmeroma majhnem prostoru tega območja je doslej odkritih več kot 600 (šeststo!) brezen. Prav nič priporočljivo ni, da med potikanjem po podih nenadejano »odkrijemo« še kakšnega.
Kačarjeva (2034 m) in Visoka glava (2311 m)
Na glavno hrbtenico Kaninskih gora, ki se ravno na najvišjem vrhu prelomi iz vertikalne v horizontalno smer, se naslanja še nekaj zanimivih stranskih 
»podložnikov«. Na slovenski strani sta to grebena obeh Skednjev, Velikega in Malega, nadalje greben Stadorja, ki smo ga spoznali v prejšnjem počitniškem tednu, in vrhovi, ki na vzhodni strani omejujejo dolino Krnico (Pri Banderi, Jelenk in Vratni vrh). Prvi trije grebeni potekajo v dinarski smeri severozahod–jugovzhod, zadnji skoraj popolnoma sledi magnetni igli na kompasu, vsi pa ugasnejo, še preden dosežejo glavni greben ali na drugi strani »sestopijo« na ravnico Bovške kotline. Na tem delu naše domovine se razprostirajo Rombonski in Kaninski podi – zaklad, kjer je precej več raziskovanja deležno podzemlje kot pa gornikom bolj znani in z dnevno svetlobo prežeti del »nekoristnega« sveta. Ker sem že kar precej člankov posvetil temu območju, se mi zdi prav, da nekaj pozornosti namenim tudi pogumnim raziskovalcem jam, bolje rečeno brezen, ki se že domala pol stoletja uspešno spuščajo v najbolj »preluknjano« visokogorsko območje v Sloveniji.
Jamarsko drevo je pognalo svoje korenine sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so člani Društva za raziskovanje jam iz Ljubljane začeli odkrivati 
skrivnosti pod Kaninom in v dobrih desetih letih raziskali več kot dvesto jam. Globina, ki so jo dosegli, je bila za tiste čase zavidljivih dvesto metrov. V osemdesetih letih se je na obzorju (bolje rečeno globoko pod zemljo) že nakazovala prva tisočica, a je jamarje v Skalarjevem breznu vzhodno pod Vrhom Osojnic 911 metrov globoko ustavil podor. Še pred osamosvojitvijo je bila v Črnelskem breznu pod enako imenovano špico prvič presežena tisočica (1240 m). Zanimiva je zgodba o jami Čehi 2 pod vrhom Pri Banderi, ki je s 1502 metroma najgloblja v Sloveniji in deseta na svetu. Odkrili oziroma raziskali je niso Čehi, kot bi utegnil kdo pomisliti, temveč so bili to njihovi vzhodni sosedje Slovaki. Italijani, ki imajo pomembno besedo pri raziskovanju podzemlja obravnavanega področja, so jih pomotoma zamenjali za Čehe (prav čudno, da ne za Slovence), ime pa je ostalo.
Poleg tega, da je na Kaninskih in Rombonskih podih največje število globokih brezen v Sloveniji, je tamkaj še nekaj podzemnih rekordov. Nekateri izmed njih 
tudi v svetovnem merilu kotirajo zelo visoko. Vandima – njen vhod je blizu markirane poti med Čuklo in vrhom Rombona – je prvo brezno, globlje od tisoč metrov, ki so ga samostojno raziskali Slovenci. Brezno pod velbom med Vrhom Žlebi in Kačarjevo glavo je bilo v času raziskav s petsto enim metrom najgloblje enotno brezno na svetu, od leta 1996 pa (mednarodno!) štafetno palico nosi Vrtiglavica (643 m) severovzhodno od Velikega Babanskega Skednja. Zelo razvejan je tudi jamski sistem Mala Boka, ki se ponaša z drugo največjo višinsko razliko med dvema vhodoma na svetu, največ upanja za še kakšno rekordno globino pa je v Renejevem breznu pod današnjim glavnim ciljem, Visoko glavo, kjer se je globinski meter za zdaj ustavil na 1071 metrih.
Vem, da se razume samo po sebi, a naj vendarle dodam, da brez ustrezne opreme, znanja in izkušenj v breznih – ne v rekordnih ne v katerih drugih – 
nimamo kaj iskati. Že ogled vhodov je lahko zelo nevarno početje, zato vsem, ki se boste gibali po tamkajšnjem brezpotju, toplo priporočan zvrhano mero previdnosti. Še posebej to velja v zimskem času, ko sneg pritajeno pokrije vhode v podzemlje in se lahko premalo pozornemu gorniku kmalu udre pod nogami. Na razmeroma majhnem prostoru tega območja je doslej odkritih več kot 600 (šeststo!) brezen. Prav nič priporočljivo ni, da med potikanjem po podih nenadejano »odkrijemo« še kakšnega.
Kam bomo odšli tokrat? Glavni cilj bo Visoka glava (2311 m), ki z višino in položajem spada v zgornje nadstropje Kaninskih podov, na zemljevidu pa jo 
najdemo jugovzhodno od Visokega Kanina, zelo blizu markirane poti, ki skozi Zadnji dol vodi na najvišji vrh. Ker bi verjetno težko koga prepričal, da bi se samo zaradi Visoke glave podajal na pot, bom dodal še najine brezpotne različice na Kačarjevi glavi (2034 m) med Velikim in Malim dolom ter na Glavah v Laštah (2136 m), ki jih boste na zemljevidu (Bovec z okolico 1 : 25 000) zaman iskali, saj je prej omenjena višina jugovzhodno pod Visoko glavo brez imena. Kje sem našel ime, verjetno tistim, ki redno prebirate Gorniška potepanja, ni treba posebej razlagati.
Dr. Henrik Tuma se je s Planinskimi spisi in Imenoslovjem Julijski Alp resnično zelo potrudil. Z malo dobre volje se lahko tudi po skoraj sto letih razbere večina 
imen. Zavedam se, da je ta véliki Slovenec zagrešil tudi marsikatero napako, vendar mu jih velja dobrohotno oprostiti, če zaradi drugega ne vsaj zato, ker se za njim ni še nihče tako celovito lotil toponimov našega gorskega sveta. Med Visoko glavo in Vrhom Osojnic čez katerega drži označena pot od Doma Petra Skalarja na Visoki Kanin, lahko obiščemo še zadnji vzpetini, ki ju v Potepanjih še nisem omenil. Veliki (2281 m) in Mali Talir (2274 m) turo kar precej podaljšata, saj sta razmeroma daleč od markacij in utegne v pozni jeseni precej nagajati kratek dan.
Začetek ture je najbolje postaviti na povišano izhodišče pod planino Gozdec okoli tisoč sto metrov visoko. Iz Bovca se zapeljemo proti vasi Plužna, vendar 
še pred njo krenemo desno na makadamsko cesto, ki nas mimo planine Na Pečeh pripelje do postaje B kabinske žičnice, kjer zavijemo ostro levo. Kmalu smo pri desnem odcepu za planino Krnico, mi pa se zapeljemo še naprej proti zahodu do manjšega parkirišča, kjer nas pozdravi smerokaz za Visoki Kanin in Vrh Laške planje. Pod stenami Turna v Skednju se vzpenjamo proti zapuščeni planini Gozdec. Zadnji del, po odcepu mulatjere proti zahodu, je zelo strm. Pri ostankih stanu se nam odpre pogled na prepadno ostenje Velikega Skednja (1814 m). Severovzhodno od njega je tudi greben Malega soimenjaka (2112 m).
Nad planino smo kmalu pri studencu, višje pa v nekaj okljukih dosežemo ruševine nekdanje Koče Petra Skalarja, ki ima pestro, a tudi žalostno 
zgodovino, o kateri sem pisal v eni od prejšnjih objav. Dobrih sto višinskih metrov nad staro kočo dosežemo razpotje nad kotanjo Mali dol ob vznožju Kačarjeve glave. Desna pot pelje proti Domu Petra Skalarja, mi pa nadaljujemo levo. Označena pot drži pod Kačarjevo glavo. Brez večjih težav se lahko po brezpotju povzpnemo tudi nanjo. Vračati se ni treba, saj lahko na drugi, zahodni strani sestopimo do razpotja četverih označenih stezá, ki vodijo na Vrh Laške planje, do Doma Petra Skalarja, nazaj v dolino in proti Visokemu Kaninu skozi Zadnji dol. Izberemo slednjo pot, po kateri se zložno dvigamo proti severozahodu.
Levo nas spremlja glavni greben, ki se prek Črnega Vogla pne proti najvišjemu vrhu, na desni pa rastejo iznad Kaninskih podov »skromne krtine« Glav v 
Laštah, čez katere se bomo vračali. Ko začne markirana pot zavijati proti severovzhodu, zagledamo pred sabo kar izrazito podobo najvišjega vrha današnje ture, Visoko glavo (2311 m). Na primernem mestu zapustimo markirano pot in se usmerimo proti vzhodu. Ob dobri vidljivosti orientacija ni zahtevna, a moramo biti kljub temu zelo pozorni, saj je brezpoten kraški svet kot ustvarjen za kakšen zvin gležnja. Možnosti prehodov do najvišje točke je več. Kdor bo bolj izbirčen pri iskanju najprimernejše »poti«, se bo na vrh skoraj zagotovo lahko povzpel brez plezanja. (Midva sva pociljala proti severnemu greben(čk)u in po njem nadaljevala do najvišje točke ter zato morala pod vrhom »za kazen« pošteno prijeti za skalo. Prav fino je bilo!)
Sestop z Visoke glave? Hja, lahko se vrnemo do označene poti zahodno pod vrhom in po njej morda nadaljujemo še na Visoki Kanin, na voljo pa so še druge 
brezpotne smeri, ki nas zagotovo pripeljejo do kakšnega vhoda v podzemni svet. Lahko se usmerimo proti Velikemu ali Malemu Talirju, tretja možnost pa je, da korak usmerimo proti jugovzhodu. To je seveda samo splošna smer, kajti vmes je treba zagotovo narediti številne obvoze. Tudi midva sva jih. Glave v Laštah so se odpirale ena za drugo, med njimi pa vse tisto, kar ponuja visokogorski kras Kaninskih podov. Pod seboj sva zagledala kotanjo Velikega dola. Ustno izročilo pravi, da so bili tam najlepši pašniki nekdanje planine Gozdec, vendar so pred nekaj stoletji velika neurja z grebenov nanosila grušč, ki je prekril prst in onemogočil nadaljnjo pašo. Na zemljó – bolje rečeno na kamen – je počasi padal mrak. Nad Velikim dolom sva krenila v levo na markirano pot, ki naju je varno pripeljala do jutranjega izhodišča …