Gorniška potepanja: Izpostavljenost je precejšnja. Predvsem koritniška stran je prepadno odsekana. Prehode je treba iskati sproti. Dostikrat je najlaže kar po grebenski rezi. Zraka je temu primerno obilo.
Mali Ozebnik (2324 m), Plešivec (2184 m) in Bavh (2186 m)
Obljuba dela dolg. Ker sem pred tednom dni zapisal, da bom naslednjič namenil pozornost Malemu Ozebniku, bližnjemu sosedu bolj znanega Pelca nad 
Klonicami, ki med gorniki precej višje kotira, bo danes objava posvečena njemu, da pa ne bi tja gor v robé hodili samo zaradi Malega Ozebnika, mu bom dodal še Plešivec in Bavh, s katerima se na severovzhodu končuje znamenita Loška stena. Bavh zato, ker je to še edini pomemben korenjak glavnega grebena, kjer z Gorniškimi potepanji še nismo bili na obisku, Plešivec pa nekako sodi zraven, čeprav že ima svojo objavo. No, treba je dodati še »nevrh«, ki piscu teh vrstic že z imenom ugovarja: Vrh Goleževice, vendar si skromnih pet metrov relativne višinske razlike zasluži kvečjemu naziv rama ali – prizanesljivejše rečeno – opisno poimenovanje manjša vzpetina v grebenu. Da je »nesreča« Vrha Goleževice še večja, je v bližini – v grebenu proti Bavhu – neimenovana, višja in bolj izrazita kota 2163 m, ki za povrh premore še štirikrat večjo relativno višinsko razliko … Za zdaj dovolj o tem, pojdimo najprej na Mali Ozebnik.
Ker sem prejšnjič izhodišče postavil v Zadnjo Trento in da se ne bi preveč 
ponavljal, se bomo tokrat zapeljali okrog Bavškega Grintavca, v dolino, ki mu je dala ime: v Bavšico. Začeli bomo v sklepu doline, na razpotju cest do bližnjega Planinskega učnega središča in zadnjih hiš v Zgornji Bavšici. Na tem mestu se razideta tudi označena pot skozi Tesne na planino Bukovec in naprej proti Bavškemu Grintavcu ter tista, ki krene v stransko dolino Balo in naprej skozi Lanževico na preval Čez Brežice. To bo naša pot.
Z izhodišča se dvignemo stopnico višje, kjer ždi le v poletnih mesecih oživela vasica Logje. Čez travnato izravnavo dosežemo gozd in se povzpnemo do 
zapuščene planine Bala. Na njej je Tuma pred turo na Morež še pil toplo kozje mleko prav izpod vimena. Nadaljujemo do lovske koče (studenec), kjer se v levo odcepi (ne)markirana pot na Briceljk. Tudi naprej hodimo skozi bukovje do konte Jezerce, nato pa se nam pod Prevalo, ko se osvobodimo gozda, svet dokončno odpre. Tudi Mali Ozebnik že vidimo pred seboj. Stopimo v travnato krnico Lanževico ter se preko strmejših pobočij povzpnemo na preval Čez Breziče med Plešivcem na levi strani in Malim Ozebnikom na desni. Semkaj pripelje tudi pot iz zatrepa Koritnice, kjer smo v Potepanjih že hodili.
S prevala krenemo desno proti Škrbini za Gradom. Pot je zahtevna, na določenih mestih tudi izpostavljena in krušljiva, vendar so težji odseki dobro 
zavarovani. S škrbine se markirana pot spusti proti Zavetišču pod Špičkom, mi pa se obrnemo levo na dobro vidno stezo, ki nas popelje na vzhodna pobočja Malega Ozebnika. Za konec pride najslajše: vzpon po strmih travah na izpostavljen greben in kratko prečenje do najvišje točke. Razgled, da malo takih! V bližnjo Pinjo (Pelc nad Klonicami) se s pogledom skoraj zaletimo, vsenaokrog nas spremlja cela rajda divjih vršacev z Jalovcem na čelu, pod nogami pa gledamo zatrep Koritnice in drzno podobo Mangrta nad njo.
V članku Po Trenti in Soči, ki je bil leta 1914 objavljen v Planinskem vestniku, ponatisnjen pa v knjigi Planinski spisi pred dobrim desetletjem, je dr. Henrik 
Tuma napisal zelo zanimive odstavke o poimenovanju Malega in drugih Ozebnikov v okolici. Kdor se bo lotil branja, bo moral zagotovo vsaj dvakrat prebrati »ozebniške« odstavke, da bo vsaj približno razumel, zakaj imajo vrhovi imena, kot jih poznamo danes. Če na kratko povzamem … Tuma je bil bister mož. Od domačinov je poskušal izvedeti, kako imenujejo posamezne vrhove, žlebove in podobno, toda skoraj vedno je naletel na težave, ker so na obeh straneh težko prehodnih gorskih grebenov vrhove poimenovali drugače. Tako je bilo tudi med prebivalci Koritnice, Bavšice in Trente.
Dostikrat so imena iz gorskih podnožij prehajala na vrhove, zato so se tudi Ozebniki znašli tam, kjer po logičnem razmišljanju ne bi smeli biti: na najvišjih 
točkah gorá. Pod Jalovcem ter Velikim in Malim Ozebnikom so strme, precej časa v letu s snegom zapolnjene drče, ozebniki torej. Nekoč se je Mali Ozebnik imenoval samo Ozebnik, Veliki Ozebnik pa je bil nobeden drug kot gora kristal – Jalovec! In kako so imenovali Veliki Ozebnik, kot ga poznamo danes? Na Prodih špica. Toda samo na eni strani … Tumi je temu, vsaj v primeru Ozebnikov in Jalovca, uspelo narediti red in »uzakoniti« imena, ki so dandanes splošno sprejeta, zapisana na zemljevidih in v vodnikih, gorniki pa jih seveda s pridom uporabljamo.
Mimogrede, v bližini je še en Ozebnik. Zadnjiški. Tudi pod njim je strma drča, ki bi ji še najbolj pristajalo enako poimenovanje. Dandanes se imenuje Kloma (v 
Tumovih časih Klama). Po njegovi razlagi je ime »prinesel« trentski rudnik; pravzaprav priseljenci, ki jih je pot zanesla v dolino ob zgornjem toku Soče. Od Klome/Klame do nemške besede Klamm je resnično samo korak … Nemara kdo meni, da se preveč naslanjam na Tumo, ki niti ni bil jezikoslovec, temveč doktor prava, toda zaenkrat nihče izmed strokovnjakov še ni tako podrobno obdelal imenoslovne plati naših Alp, predvsem Julijcev. Dela za to poklicanih se žal končajo pri razlagi imen znanih vrhov, za podrobnosti pa vedno zmanjka prostora in časa, zato je Tumovo Imenoslovje še vedno »zakon«, kot bi rekla mladina, pa čeprav je v njem, ugotavljajo nekateri strokovnjaki, tudi nekaj napak in napačnih sklepanj.
Ob imenoslovnem vložku smo se na Malem Ozebniku verjetno že dobro odpočili. Previdno se vrnemo na Škrbino za Gradom in do prevala Čez Brežice. 
Pred nami je Plešivec, najlažje dostopni vrh v glavnem grebenu Loške stene. Nanj vodi neoznačena, a dobro uhojena potka. Greben proti Bavhu, ki ga je nama enkrat že »vzela« lenoba, je zahtevnejši, vendar ne dosega zgornjih travnatih stopenj na trentarski plezalski lestvici. Previdnost kljub temu nikakor ni odveč. Še posebej v mokrem! Izpostavljenost je precejšnja. Predvsem koritniška stran je prepadno odsekana. Prehode je treba iskati sproti. Dostikrat je najlažje kar po grebenski rezi. Zraka je temu primerno obilo. S škrbine med Plešivcem in Bavhom sta proti vrhu slednjega na voljo dve možnosti: grebenska rez ali udobna, vzporedno z grebenom vzpenjajoča se travnata polica na balenski strani, s katere je do vrha na desni le še »korak«.
Legendarni pisec vodnikov Tine Mihelič je pri Bavhu napisal zanimivo opozorilo: »Pazi, da ne pohodiš preveč planik!« Resnično jih je veliko. Tudi tistih največjih.
Lahko pa se jim izognemo, če je le dovolj volje in čuta za to. Z vrha nadaljujemo grebensko prečenje v smeri težko dostopnega Bedinjega vrha, onstran katerega je med njim in Morežem najbolj izrazita zareza celotnega grebena Loške stene: Konjska škrbina, spomin na čase, ko so se visoko nad Balo še pasle te plemenite živali. Do vznožja Bedinjega vrha nas ločita že v uvodnem odstavku omenjena kota 2163 m in Vrh Goleževice (2119 m), pod katerim je še neizrazita Bavhina glava. Med prečenjem najdemo obilo zanimivih prehodov. Tudi takšen se najde, kjer bi cestarji najbrž postavili prometni znak z največjo dovoljeno širino …
Pred Bedinjim (tudi Vinjim ali Vedinjim) vrhom krenemo z grebena v kotanjo Razor, nato pa dosežemo prelom Lepoč, ki mu sledimo proti označeni poti 
skozi Balo. Stezo dosežemo nad travnato kotanjo Lanževico. Nikar ne poskušajmo prehitro zaviti navzdol do markacij, ker se bo bližnjica končala v težko prehodnem svetu. Skozi Lepoč je čisto prijetno potovati. Tisti z dobrimi (brezpotniškimi) očmi bodo našli tudi nekaj stezici podobnega. V Bavšico sestopimo po jutranji poti. Ob pravi uri bodo gore za našim hrbtom žarele v zadnji svetlobi poslavljajočega se dneva …