Gorniška potepanja: Z Velikega Jelenka se lahko vrnemo po smeri pristopa. Druga, lepša, a težja možnost, ki sva jo na tej turi izbrala tudi midva, pa je, da sledimo izpostavljenemu grebenu proti jugu ...
Na obisku pri zagorelem jelenu
Ostajamo v Bavšici. Nad njo je toliko čudovitih vrhov in grebenov, da se izurjenemu gorniku, ki je domač tudi v trentarskih (travnatih) plezalnih stopnjah, cilji odpirajo eden za drugim. Potem ko smo se prejšnjič z razpotja v zgornjem delu doline odpravili v stransko dolino Balo, iz nje na Mali Ozebnik in proti vrhovom severovzhodnega dela Loške stene, bomo tokrat krenili desno mimo Planinskega učnega središča, po označeni poti dosegli nekdanjo planino Bukovec, nad njo še nekaj časa sledili markacijam proti Bavškemu Grintavcu, a jih že kmalu zapustili in krenili levo skozi prehod do podnožja Velikega Jelenka. Vrh bomo dosegli po strmem travnatem brezpotju, z njega pa po izpostavljenem grebenu prečili do Zagorelca. Nato bomo sestopili na preval Čez Lužo, obšli Šmihelovec in se čez Kanski preval vrnili v dolino. Dovolj za jesenski dan, kdor pa je bolj »navit«, bo lahko po mili volji dodajal vrhove, ki jih je v bližnji okolici še obilo. Nekaj možnosti bom omenil v nadaljevanju.
Vrhove med Jalovcem in Bavškim Grintavcem bi lahko brez posebne škode stlačil v eno objavo, vendar bo to že tretja zapored, ki bo posvečena vmesnim »nepomembnim« vzpetinam. S tem, si domišljam, tudi ti pozabljeni vrhovi dočakajo svojih pet minut slave, pa čeprav verjetno nimajo manjvrednostnega kompleksa. Živalim je odsotnost planinskih poti, koč in z njimi povezanega direndaja zagotovo všeč, zato naj se vsak, ki zaide v ta svet, resnično obnaša tako, da bo čim manjši tujek v svetu, kjer bo lahko občudoval kralje višav in travnatih strmali. Nekoč so tjakaj zahajali lovci, pastirji, nabiralci in še kdo. Ne zato, ker so ob koncu tedna želeli pobegniti pred ponorelim svetom vsakdana, temveč preprosto zato, ker so morali. Treba je bilo preživeti. Na pašo so gnali v strmine, ki so dandanašnji označene kot zelo zahteven brezpotni svet, lovili pa v prepadnih pobočjih, kjer ne manjka plezalnih odsekov. Ni kaj, bili so veliki mojstri svojega posla! Tudi nanje se kdaj spomnimo, ko lazimo po njihovih prehodih.
Tudi na tem delu grebena se križajo različna imena za iste vrhove. Domačinom iz Bavšice in Trente so se pridružila še – večinoma popačena – imena na vojaških zemljevidih. Vrhova, čez katera nas bo danes vodila pot, imata zelo zanimivo imenoslovno zgodovino. Za koto 2120 m je danes v vodnikih, na zemljevidih in v drugi literaturi splošno uveljavljeno ime Veliki Jelenk. Tako so vrh poimenovali prebivalci Bavšice. Pri Trentarjih je bilo v rabi ime Mali Jelenk, vojaški zemljevid iz začetka dvajsetega stoletja pa je ti dve besedi določil koti 2090 m, ki jo danes poznamo kot Zagorelec. In kje je resnični Mali Jelenk? Če verjamemo sodobnim zemljevidom, ga preprosto ni nikjer, vendar se iz Tumovih Planinskih spisov lahko razbere, da Mali sosed domuje v grebenu, ki ga Veliki brat pošilja s svoje najvišje točke na jugozahod, proti planini Bukovec, in s tem deli Dolič od kotanje, skozi katero se bomo povzpeli tudi na današnji turi.
Kota 2172 m, ki jo najdemo severno od Velikega Jelenka, prav tako premore kar nekaj poimenovanj. Dandanašnji je, se zdi, »zmagal« bavški Skutnik, medtem ko so mu Trentarji pravili Sončni ali kar Veliki Jelenk, vendar se to ime »tepe« z današnjim imenom prej opisanega vrha. Pri avtorju Imenoslovja Julijskih Alp je odločila Skutnikova oblika, ki ga je spominjala na poveznjen skutnik, stožčasti kotel za sirjenje. Med obema vrhovoma stoji ponosni stolp, ki ga začuda prebivalci z obeh strani imenujejo enako: Oltar. Zaradi te »ovire na poti« je grebensko prečenje od Zagorelca prek Velikega Jelenka, Skutnika in Špičice, ki se z Nizkim vrhom že spogleduje z grebenom Pelcev, še zahtevnejše. Saj ne, da bi bilo brez njega lahko, toda vzpon nanj (III) in spust po zraku na drugo stran ali vrnitev in zelo zahteven travnato-skalnati obvoz na vzhodni ali zahodni strani terjata od morebitnih snubcev zvrhano mero alpinističnega znanja. Na drugi strani Doliča se z Vrha Osojnika proti jugozahodu vleče stranski greben Bavškega Pihavca. Še en posladek za izurjene mojstre kot britev ozkih rezi.
S turo na Veliki Jelenk začnemo v Zgornji Bavšici in se mimo Planinskega učnega središča napotimo proti soteski Tesne. Skoznjo hodimo po označeni poti. Ob živahnem potoku se mimo počivališča s klopco povzpnemo na zapuščeno planino Bukovec, kjer stoji lovska koča, na začetku prejšnjega stoletja pa se je na njej paslo čez dvesto glav drobnice. Nad planino prečimo večino leta suho grapo (Stržišče?) in se dvignemo do razpotja, s katerega desna pot pelje na Bavški Grintavec po jugozahodnem grebenu, leva pa vodi na Kanski preval. Zavijemo na slednjo, a že kmalu po prečenju melišča oprezamo za prehodom v levo, ki nas skozi poraščen svet vodi proti severu prečno pod ostenje Malega Šmihelovca.
Ko se bližamo kotanji med jugozahodnim grebenom Velikega Jelenka (Mali Jelenk) na levi strani in pobočjem Šmihelovca na desni, stezica počasi izgine. Prehod v kotanjo si moramo poiskati sami, nato pa hodimo po njeni levi strani do zatrepa pod Velikim Jelenkom. Desno vodi prehod na preval Čez Lužo, mi pa jo uberemo levo (»smerokaz« je velik balvan) in se po strmih travah povzpnemo na greben in naprej na vrh. Z Velikega Jelenka se nam odpreta vzhodno in severno obzorje, ki sta bili ves čas vzpona skriti pogledom. Tudi vsega »hudega« vajene oči bodo ostrmele nad lepotami bližnjih in daljnih gorskih postav, iz ust pa bo verjetno priletel vzdih občudovanja.
Do Zagorelca imamo dve možnosti. V zatrep se lahko vrnemo po smeri pristopa ter po težko prehodnem kraškem svetu dosežemo preval Čez Lužo in sledimo lahkemu grebenu na Zagorelec. Druga, lepša, a težja in bolj izpostavljena možnost, ki sva jo na tej turi izbrala tudi midva, pa je, da sledimo grebenu proti jugu. Večinoma hodimo in plezamo po strmih travah prav po grebenu. »Obvozov« je resnično malo, čudovitih prehodov pa obilo. Z Zagorelca sestopimo na »Lužo« in po severni strani Šmihelovca prečimo do Kanskega prevala ter po označeni poti naprej v dolino. Kdor ima še kaj volje, lahko doda (vsaj) še oba vrhova Šmihelovca. O pristopih nanju in morebitnem prečenju sem nekaj napisal že pri turi na Bavški Grintavec. Kot zanimivost dodajam še to, da domačini iz Bavšice goro imenujejo Šmihel, izbrskal pa sem tudi, da so nekoč tam gôri pasli do sv. Mihaela, ki goduje devetindvajsetega septembra. Tudi Kanski preval ima svoje domače ime: Pr Farjeh. Na zemljevidu Trenta 1 : 25 000 je zapis Pri farjih, ki pa žal nima več veliko upanja, da bi se med gorniki »prijel«. Vsaj ne do te mere, da bi »vsi« vedeli, kje je to. Ni nepomembno, da so to ime – prav nenavadno, kajne – nekoč uporabljali prebivalci Trente in Bavšice. Vrh, ki je (očitno) dal prevalu ime (Kanja oziroma po Tumi Mala Kanja) je špičast vrh na bavški strani prevala in je visok »le« 1846 m ...