Žena in dom: Vsak pastir, ki se količkaj spozna na vreme, dobiva največji del svoje »učenosti« iz oblakov, ki jih on v svojih višavah neprestano opazuje, kako se zbirajo in premikajo in kakšno obliko imajo.
Tudi letalec pogleda, preden se vzdigne v zračne višave, v »zračna jadra«, ki mu povedo, ali je veter tam zgoraj močnejši kakor spodaj in ali piha veter v zgornjih slojih v drugi smeri kakor tudi ali je zrak zgoraj mirnejši ali se morda suče v divjih vrtincih. Pa tudi strokovnjaki sami, vremenoslovci, se precej ukvarjajo z opazovanjem oblakov, da ugotove njih gibanje in še razna druga važna dejstva, ki so potrebna za znanost.
Kopast oblak (kumulus) n. pr. pomeni, kakor hitro se začne kopičiti, po navadi dež in nevihto. Na naši sliki se vidi, kako se kopičijo ti oblaki z veliko energijo navzgor, iz česar se da s popolno gotovostjo sklepati, da ne bo dolgo, ko se bo ulila na zemljo ploha ali pa da bo celo huda ura. In ko nazadnje dobe oblaki strukturo, kakršno vidimo na sliki, se lahko dalje razvijejo v »kumulonimbusni oblak«, ki je grozdasto nakopičen in včasih do deset kilometrov debel. Takšni oblaki, ki se začno z vedno večjo naglico poditi pod nebom, prineso vihar ali pa celo orkan. Pred viharjem se po navadi pojavijo črni, grozeči oblaki, ki jih imajo preprosti ljudje za neko posebno vrsto oblakov. Včasih so pa oblaki res tudi črno pobarvani, to je takrat, kadar so pomešani s sajami in z dimom nad industrijskimi kraji in večjimi mesti.
Če gledamo kopaste ali nasadaste oblake z zemlje, so oni motnosivi in se nam zde kakor nekakšna odeja iz oblakov. Če jih pa gledamo od odzgoraj, se nam zde kakor nekakšna bregovita snežna odeja. A kadar se začno zračne gmote premikati preko te odeje tako, da nastane razlika v brzini ali pa smeri med zgornjo in spodnjo plastjo, potem se ob robovih te odeje pojavijo valovi oblakov.
Četrta slika nam kaže, kako plavajo nad masivom Jungfraua in nam pričajo o toplejših vetrovih, ki pihajo tam gori in ki se od spodnjih razlikujejo v toploti, brzini in smeri. Oni so hkrati tudi prvi glasniki, da ne bo dolgo, ko bo tudi spodaj zapihal toplejši veter. Te vrste oblaki plavajo po navadi v višini med 4000 in 5000 metri.
Zelo lep primer, kako se oblačna odeja razprši, nam kaže peta slika. Meteorologom je to znamenje, da ne bo dolgo, ko se bo pojavilo lahno gibanje, ki se bo razširilo na daljne prostore, hkrati jim pa to tudi pomeni, da ostane za dalje časa stanovitno lepo vreme.
Nasprotno pa se vidijo na tretji sliki lepe, zaokrožene in sveže oblike ovčicam podobnih oblakov (altokumulus), ki nam razodevajo, da se vsa zračna gmota počasi vzdiguje. In če to kaj dalje časa traja, se bo vreme spremenilo in dobimo v kratkem dež. Kolikor pravilnejša je oblika teh oblakov, tolikanj natančneje nam oni naznanjajo, da se bo vreme sprevrglo na lepo ali grdo.
Zdaj se pa povzpnimo še v nebotične višave, tja, ker so oblaki sestavljeni iz ledenih kristalčkov. Prva slika kaže mrenaste oblake (zirrus), ki so najvišji in plavajo 7000 do 13.000 metrov visoko. Zaradi močnih vetrov, ki pihajo v teh zračnih višavah, se oni veliko hitreje premikajo od ostalih vrst oblakov in naznanjajo, da se bo vreme poslabšalo.
Kdor se malo pozanima za te različne vrste oblakov in njih formacijo, si bo s tem lahko izpopolnil vremenska poročila, ki jih vsak dan objavljajo radijske postaje in dnevniki, govor oblakov pa mu bo postal razumljivejši in zanimivejši.
Žena in dom, oktober 1934