Planinski vestnik (1966) - Kurt Richter
Martuljek. Spravili smo prtljago iz avtobusa. Utrujenost nas je minila. Sedem parov oči se je zagledalo v zimsko obleko bleščečih gora. Špikova severna stena, impresivna, mrzlo odbijajoča, obvlada martuljško panorama, vendar smo steno pozdravili kot staro prijateljico, saj smo že tretjič v jugoslovanskih gorah.
Pozimi 1965 smo kot državno moštvo prvič prišli v Jugoslavijo, v Julijske Alpe. Za cilj smo si izbrali severno steno Triglava. Posrečilo se nam je (F. Eske, G. Kalkbrenner, H. Richter in K. Richter), da smo jo v 50 urah (2 bivaka) kot druga naveza pozimi preplezali po smeri Prusik Szalay in dobili vtis o mogočnem zimskem gorskem svetu Julijskih Alp.
V poznem poletju 1965 smo spet potovali v Jugoslavijo. Hoteli smo spoznati najvažnejša pogorja, doživeti lepote pokrajine in poglobiti prijateljstva, ki smo jih sklenili pozimi. Preživeli smo sijajne dneve v Julijskih Alpah, plezali najtežje smeri v severni steni Travnika (Aschenbrenner), direktno zajedo v Šitah, severno steno Triglava in Špika in šel septembrsko deževje nas je iz Kugyjevega kraljestva pregnalo na jug dežele. V Julijcih smo hoteli spoznati nekatere najtežje vzpone in stene zaradi naših zimskih načrtov.
Za zimo 1966 smo vzeli v načrt severno steno Špika. Po moji sodbi jo lahko štejemo poleg triglavske za najpomembnejšo steno v Julijcih. Bilo nam je jasno, da nam bo pozimi postregla s skrajno težkimi okoliščinami, ki bi jih lahko primerjali z onimi v Centralnih Alpah in na Kavkazu.
Zimsko plezanje za nas ni bilo nič novega. V preteklih zimah smo preplezali v Visokih Tatrah najpomembnejše in najtežje smeri, da bi se pripravili za Alpe in Kavkaz, in zato, ker je to pomenilo alpinistično za nas večjo zahtevo.
V zadnjih letih je značilno, da se alpinisti po svetu pulijo za prvenstvene zimske vzpone v najpomembnejših stenah. Alpinisti iščejo neodkrito zemljo. Prvenstven vzpon poleti je komaj še mogoč, zimskih pa je še na razpolago. S podporo PZS, PD Jesenice in našega prijatelja Uroša Župančiča nam je bilo omogočeno, da smo dobili kočo v Martuljku za našo bazo.
3. marca se je vreme poslabšalo. Kljub temu sva z Giintherjem Warmuthom naredila skozi gosti gozd gaz do krnice Pod Srcem. Sneg je bil moker, udiralo se nama je do kolen. Nizki
oblaki so zastirali steno. Metež in nov sneg sta naju pognala nazaj v kočo. Že smo mislili, da se bomo morali načrtom odpovedati, ko so končno 7. marca 1966 v jutranjem soncu zažarele v novi sneg oblečene gore. Vzpon v severno steno Špika se je lahko začel.
Naporna je bila gaz, ko smo nesli del opreme k vznožju stene. K. Däweritz je skrbel za oskrbo s Kranjske gore. W. Bohm in H. Hering sta odrinila zgodaj, da bi z Rušice prinesla novice o razmerah, temperaturi in o morebitni nevarnosti plazov. Z daljnogledom sem temeljito ogledoval smer, ki sta jo kot prva speljala 18.-21. 8. 1931 jugoslovanska alpinista Pavla Jesih in Joža Lipovec in je prišla v planinsko zgodovino kot skalaška smer (V +).
Günther Kalkbrenner in Heinz Heine sta uredila brašno za štiri dni - čokolado, konzerve s klobasami in mesom, potice, sladkor, čaj, mleko v prahu, ovsene kosmiče in juhe – in zapakirala podložene vreče in jopiče, nylonske Zdarsky - vreče, rezervno obleko, nogavice in rokavice v nahrbtnika, Günther Warmuth pa je zbral svetlobne signale, s katerimi smo hoteli ostati v stiku s tovariši, ki smo jih pustili v Martuljku kot zaščitnico.
Tovariši, ki so se vrnili z Rušice, so naleteli na skrajno slabe razmere - na vrh sploh niso prišli - in nam niso dajali poguma. Polni skrbi smo zlezli v spalne vreče. Misli so nam hitele v steno. Ali bo sploh možno priti čez navpično, zasneženo steno?
8. marca ob 8. pri lepem vremenu in - 6°C smo vstopili v steno. Računali smo s štirimi dnevi. Teža nahrbtnikov je bila temu primerna. Močno zasneženi spodnji del stene nam je že postregel s težkimi problemi. Večji del sneg ni držal, morali smo ga pomesti, da smo prišli do trdnega oprimka in stopa. Stena se je vzpela, snega je bilo manj in bil je nekoliko boljši. Na umik nismo več mislili. Po nekaj težkih, kočljivih raztežajih smo ob 14. dosegli Dibonovo polico. G. Kalkbrenner in jaz sva steno poznala iz letnega vzpona in sva vedela, da se od Dibonove police navzgor začno prave težave. Julijska apneniška pečina je včasih trdna in brez razpok, često pa krušljiva in sklana, tako da ne prenese klinov ali pa le najpotrebnejše. Bolj bi nam bile všeč galerije klinov. Težave so bile velike. Pečina je bila močno zasnežena. Vso turo smo imeli na nogah dereze, z oprimkov smo morali najprej pometati sneg in zbiti led. Če smo hoteli preko plati brez klinov, smo morali tvegati.
V prvem raztežaju po Dibonovi polici sem že mislil, da bomo hitro opleli. Bil sem v nerodnem položaju, vrvi in stremena so se mi zapletla, nisem se mogel držati z derezami na ozkih, visečih stopih, premrli prsti so mi drseli na požledenih oprimkih, sekunda je minila in že sem zdrsnil. Star klin je moj padec zdržal. Ledna kladivo me je udarilo po glavi in mi pustilo boleča buško, sicer pa ni bilo hudo. Drugi poskus je uspel.
In nato prvi bivak. Bili smo veseli, da smo mogli zravnati 2m dolg in 50cm širok prostor na skrajno strmem snežišču v začetku Skalaškega stebra. V steni ni veliko možnosti, da bi noč skupaj sede prebili. Noč je bila jasna. Globoko pod nami so migotale luči v Savski dolini. Tovariši spodaj so veseli sprejeli signal, da je vse v redu. Imeli smo ugoden občutek, da niso pozabili na nas v tej puščavi skal, snega in ledu, ko smo sprejeli njihov odgovor. Mesec je z mrzlo svetlobo oblil gore. Bila je neudobna mrzla noč.
V rožna ti luči vzhajajočega sonca so zažareli vrhovi. Minili sta dve uri, preden smo si skuhali, prigriznili in zapustili svoj bivak. Udje so nam otrdeli od mraza in sedenja. Cim smo bivak zapustili, se mi je ta zdel kot dobra izba, kajti začeli so se navpični, zasneženi kamini, ki so terjali polno zbranost in moč. Ril sem po ozkem, previsnem kaminu navzgor. Vsak oprimek je bil zasnežen. Sneg mi je lezel v anorak in žarel kot ogenj v obraz. Tovariši pod menoj so viseli v mrzli prhi snega, ki se je brez prestanka sukljal nanje.
G. Warmuth in jaz sva izmenoma vodila, medtem ko so tovariši vlekli težke nahrbtnike čez previse in prepade. Večkrat je šlo za las. Posebno neprijetni so bili nekateri zelo krušljivi detajli, v katerih nismo mogli zabiti zanesljive kline. Skrajno težka, previsna stopnja, ki sta jo prva plezalca obšla po zamudni prečnici, je od nas terjala tesnobne ure. Cent težka opast je nevarno zapirala pot h klinom v previsu. Najprej opast! Previdno sem jo začel sekati. Ko se je odlomila, me je podrgnila po hrbtu in se razletela na plateh ter izginila grmeč v globino. Dokler so bili tu klini, je šlo vse gladko, toda nadaljnja požledena stena brez oprimkov mi je jemala vsako upanje. Bal sem se, obupaval, pa sem končno le našel oprimek, s katerim sem zmogel ključno mesto.
Naslednji raztežaji so bili dirka s časom. Edini prostor za bivak v gornjem delu stene pod 80m visoko počjo smo dosegli šele ob 19. Bili smo srečni, da bomo skupaj, tesno drug ob drugem, prebili drugo noč. Ponoči se je vreme obrnilo. Zastor oblakov nam je zagrnil pogled na luči v dolini Save. Sneg nas je zasul in silil v spalne vreče. Gora je potegnila svoje najostrejše orožje – slabo vreme.
Napočil je tretji dan. Oblaki so se trgali okoli nas. Nehalo je snežiti. Zajeda - 80m navpične pečine, v kotu ozka špranja, v katero sem zagozdil les za varovanje, in oprimek - je terjala takoj zjutraj vse moči od nas. Po treh urah je bila pod nami. Na zračnem stojišču smo zamenjali vodstvo. Še dva raztežaja sta nas ločila od lažjega sveta. Kako dolg je lahko en raztežaj, koliko moči požre, če je treba preplezati 40m navpik! Pretekle so spet ure. Klin za klin je terjala strmina. Služili so mi za oprimek in stop. Zabijal sem, saj smo z vsakim klinom bili bliže našemu cilju. Na velikem strmem snežišču, napihanem na strm skalni svet, sem končno izkopal varno stojišče.
Rad bi bil zavriskal - pa še nismo bili iz stene. Težave so bile sicer za menoj, toda tudi zadnje raztežaje je bilo treba premagati. V zadnjih težkih metrih stene je napetost v meni popustila, prijemala pa se me je utrujenost, nevarnost, ki se ji nismo smeli izpostaviti. Sneg na strminah bi se utegnil splaziti. Varovali smo do zadnjega mesta. Prav do vrha je nevarno. Ob 14. smo stali na vrhu Špika. Izkričali smo svoje veselje v oblačno nebo.
Sestop je bil bolj preprost, kot smo si ga predstavljali. Večji del smo se kar po zadnji plati spuščali proti Krnici. Ob 20. smo si stisnili roke z našimi tovariši, ki so nam prišli v Kranjsko goro naproti.
Uporabili smo naslednjo tehnično opremo: 2 perlonski vrvi 50m - 10mm, 2 perlonski vrvi 50 - 8 mm, 40 vponk, 50 klinov, 5 snežni vijakov, 10 lesenih zagozd, stremena, zanke, 4 čelade, 4 pare derez, 3 cepine, 1 ledno kladivo - cepin, 3 kladiva.
Resumé: 1. zimski vzpon čez severno steno Špika, alpinisti DDR (Vzhodna Nemčija) Kurt Richter (29 let), Günter Kalkbrenner (30 let), Heinz Heine (28 let) in Günther Warmuth (24 let).
Višina stene 900m, 54 ur (2 bivaka), čistega plezanja 27 ur.
Op.ur: Richterjev opis zimskega vzpona v severni steni Špika smo objavili kot opozorilo in spodbudo. Dokler imamo »na zalogi« še dosti takih pozimi še nepreplezanih smeri, res ni treba na himalajski trening hoditi čez mejo. Dovolj je priložnosti doma, da se pokažejo moč, pogum, spretnost in zagnanost. »Vdor« tujih navez nam je, tako upamo, koristil, čeprav so pobrale nekaj lovorik, ki bi morale pripasti našim. Op. ur.
Kurt Richter
Planinski vestnik 1966