Na današnji dan, 21. avgusta 1931, sta Paula Jesihova in Jože Lipovec končala štiridnevno plezanje v severni steni Špika.
Stanko Natlačen ju je dva dni čakal na vrhu Špika in ko sta v snegu izstopila iz stene, ju je ob luninem svitu prav kraljevsko pogostil z vročo črno kavo in drugimi dobrotami ... Les amis sont rares dan s le besoin!
Severna stena Špika - »Skalaška smer«
Paula Jesihova - Jože Lipovec
Čas: 18.-21. avgusta 1931.
Po stari smeri z vrha zelene glave do Dibonove police; bivak 1.
Od tu levo do male krmolje in po navpični poklini (8 m - klini!) desno do skalnatega stojišča, nato prečnica desno in po odprtem razu strmo navzgor do markantne gladke stene, ob katero je naslonjen velik, gladek bolvan. Ob njem levo navzgor do viseče, gladke in izprane police iz žive skale. (Do tu stena pretežno prevesna.) Po polici levo (piramida!) in strmo navzgor do odprte, gladke zagate: težavna prečnica v levo na majhen, okrogel pomol in v črno zagato, ki se vleče z leve navzgor proti desni in je dobro vidna iz doline. V zagati začetkoma prevesna (gvozdenje radi mokre, spolzke stene težavno in naporno!), nato položneje navzgor (zagata dolga ca. 60 m) in po strmem terenu, večinoma prevesnem, z dobrimi oprimki na nagnjeno, prodnato polico pod značilnimi belimi platmi sredi stene.
Bivak II.
Nato levo strmo navzdol v dno žleba, ki ima obliko črte V ter po desnem kraku navzgor (klini!) na krmoljo. Z nje prestop levo v črno, mokro, krušljivo in prevesna zagato (izpostavljenost, klini nujno potrebni za stope in prijeme!), dolgo ca. 80 m: edini možni prehod, in po njej do ca. 3 m široke in enako dolge črne votline pod ogromno, skrajno prevesno, zagvozdeno živo pečjo, dobro vidno iz doline (piramida!). Spredaj je kot nekakšna kamnita ograja zagvozdena v zagati velika skala, tako da votlina zgleda kakor pokrit balkon.
Iz votline čez mokro, črno preveso na zglajen, skrajno eksponiran, navpičen in gladek rob (15 m nad preveso, kjer se rob neha, pustila klin) in dalje po skrajno krušljivem in strmem rdečem žlebu, ki se razdeli v dva rokava. Težaven prestop v desni rokav in po njem na grebenček, nato na krušljivo, mokro in prsteno poličko, ki se pa takoj vzpne do navpičnosti in se izgubi v steni. Ker je torej prehod po njej nemogoč (konča se v skrajni prevesi, spodaj na desni pa prepadajo popolnoma gladke in izprane bele plati), zato nazaj na grebenček in prečnica (25 m) desno poševno navzdol čez gladke plati na precej razčlenjen teren s prevesnimi vzpetinami na desni strani plati. Ker je zadnjih 8 m plati popolnoma gladkih, sva si pomagala tako, da sva zabila više gori klin in prečila prosto viseča na vrvi. (Klin za varovanje pustila v steni.) Po njem težavno navzgor do bivaka III v majhni črni levi (komaj dovolj široki za sedenje)
nad strmim prodnatim žlebom.
Zjutraj zapadlo 15 cm sodre in snega; zato plezarija skrajno težka. - Od bivaka levo čez prevesna mesto v črno prevesno poklino (klini!) in prečnica desno na majhno krmoljo. Po ozki polički na levo v rjav, skrajno krušljiv in prevesen kot med strmo steno in skladom iz žive skale na .desni, in po njem navzgor do gredine, pokrite s snegom, ki je vršna ploskev omenjenega sklada. Od tu naprej v ca. 80 m dolgo, mestoma skrajno prevesno, gladko poklino, katero tvori s steno v spodnjem delu nad gredino ca. 8 m visoka odluščena pečina; nato v strm in prevesen žleb (podaljšek pokline ). Po njem navzgor in prestop desno na gladko, krušljivo, poševno navzgor vodečo ozko gredo ter prestop desno v kratko zagato. Nato v poklino (podaljšek zagate) in po njej mestoma prevesno navzgor na precej široko polico, pokrito s snegom. S police v strme plati proti levi, nato v krušljiv žleb in desno na vrh. (Izstop sta napravila leta 1929. dva Nemca, ki sta pod izstopno zagato stare smeri prečila proti levi.)
Tretji dan sva imela mestoma meglo in rahel dež, četrti dan pa sodro in sneg, kar je plezanje zelo otežkočilo.
Značilnost za steno: gladke in navpične plati ter navzdol viseči stopi in oprimki.
Čisti čas plezarije: ca. 36 ur.
Pavla Jesih
Planinski vestnik - 1932