Franci Savenc 17.08.2011 07:31 2647 0

Nekoč sem si mislil,

Dejan Koren: ... da so vse stene že nabito polne z preplezanimi linijami. Potem pa z leti odkrivaš ravno obratno, da je prostora še veliko in možnosti neskončno za nove smeri.

Pred par leti, ko sva s Stanko plezala v Malem Rateškem Mangartu mi je pogled nenehno uhajal v osrednji del stene, ki je kar sameval. Preko le te, monolitnega osrednjega dela, sem si že takrat mislil, da bi potekala odlična smerca v super odlični skali. In res, zadnji v juliju in prvi vikend v avgustu sva s Stanko preživela nad Belopeškimi jezeri in dodala tudi najin kamenček v mozaik tej lepi, kompaktni, a žal malo prekratki steni.
V štirih dneh je nastala in bila prosto splezana smer Andando avanti (Gremo naprej ...), kar naključno dokazuje, da je treba nadaljevati začrtano pot oziroma se prepustiti toku v katerem tako radi plavamo. Smer krasi zares lepa skala, odlični in mestoma malo zabeljeni prehodi preko navidez neprehodnih detajlov. Varovanje je odlično, mogoče le v zadnjih dveh raztežajih ne bo odveč kakšen friend (od C0.75 do C2), vse ostalo je opremljeno s svedri. Je treba pa vedet, da ne gre ravno za dolgo frikovsko smer v katero se odpraviš samo s kompleti in vrečko magnezije.
Dostop do pod stene je res lagoden: iz Mangartskega sedla si pod steno v dobre pol urice hoda.

Celotna objava na Dejan Koren >>>

Ko sva dober mesec nazaj s Stanko odhajal pozno izpod Tofane di Rozes se je pogled ustavil v zlato obarvani jugozahodni steni Punta Giovaninne, hriba, ki se dotika bolj slavne in večje Tofane di Mezzo. Kot nekakšna ljubezen v meni mi ni dala miru in bilo je treba še to poletje nazaj.

Že v popolni temi prisopihava z Boštjanom polno otovorjena v kočo Giussani, ki leži natanko pod steno. Res si kaj lepšega ne moreš želeti, da lahko greš skoraj v plezalkah pod steno. Prvotna ideja je bila, da bi v osrednjem delu dodala najino smer. A ko sva zjutraj videla, da markantni južni raz nima še smeri, ni bilo več debate kje bi lahko smer potekala. Tri težje raztežaje sva opremila s svedri v lažjih je pa potrebno imeti s seboj set friendov in pa kakšen klin ne bo odveč. Samo smer krasi res lepa linija, markantnost, lepa izpostavljenost in zračnost na eni strani, na drugi pa mestoma krušljiva skala, a ob solidnem varovanju plezalcu doraslemu plezanju osmice v hribih ne bo to nevem kašna ovira. Od tod tudi ime smeri La Bomba. Je pa to šesta smer v steni in ena najtežjih. Spet je bilo tako preprosto lepo, biti tu kjer sem tako zelo rad in vem, da ... zagledal sem se v nov izziv, ki se mu ne moram spet upreti, a le čas me drži od njega proč in ko se spet vsi uskladimo bo spet tako preprosto lepo, kot že tolikokrat do sedaj ...