Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Poliški Špiki: prečenje po zavarovanih poteh

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

četrtek, 18. avgust 2011, ob 05:30, Matija Turk, ogledov: 7062

Matija Turk: Ob prihodu v dolino Zajzero pritegnejo naše poglede vrhovi Viševe skupine. Ko nadaljujemo pot dalje po dolini in se komaj dodobra nagledamo tega prizora, nas že preseneti drugi. Tam, kjer dolina zavije rahlo proti jugozahodu, se pred nas postavi mogočna gorska pregrada Poliških Špikov, izmed katerih najbolj izstopa prvak Zahodnih Julijcev – Montaž.

Poliški Špiki tvorijo greben, ki se na zahodu začne z Montažem (Jôf di Montasio, 2753 m) in se proti jugovzhodu nadaljuje z vrhovi Vrh Brda (Cima Verde, 2661 m), Špik nad Plazom (Modeon del Montasio, 2606 m), Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m), Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 m), Špik nad Nosom (Foronon del Buinz, 2531 m) in Špik nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 m). Henrik Tuma je v svojem Imenoslovju Julijskih Alp (leta 1929) Montaž imenoval Špik nad Policami, kar je danes uradna slovenska oblika. Uporablja se tudi skrajšana oblika Poliški Špik, vendar je gora pri nas še vedno bolj znana pod imenom Montaž.

Za marsikaterega gornika predstavljajo Zahodne Julijske Alpe najlepši del Julijcev. Nenavadni razgledi, ki se odpirajo na zračnih grebenih, večurna hoja po vodoravnih policah, odmaknjene in drzno speljane poti, prijazni bivaki sredi slikovitega okolja, kjer v večerih opazujemo zadnje žarke dneva na daljnih vrhovih Dolomitov in Visokih Tur, vse to so stvari, ki jih v polni meri doživimo tudi pri prečenju Poliških Špikov.
Prečenje nam omogočajo plezalne zavarovane poti Via Amalia, Leva in Ceria Merlone ter nezavarovana plezalna pot čez Findeneggov ozebnik. Najzahtevnejši je prvi del poti do vrha Montaža, ki poteka po njegovi severni in zahodni steni, poti Leva in Ceria Merlone pa potekata po bolj prijaznih južnih pobočjih Poliških Špikov. Poti nas pripeljejo na tri vrhove: Montaž, Špik Hude Police in Špik nad Nosom. Prečenje je v enem dnevu težko izvedljivo. Najbolje je prenočiti v bivaku Suringar, ki pa leži komaj na prvi tretjini celotne poti.
 
Via Amalia
 
Iz Zajzere, ki je izhodišče naše poti, se severna stena Montaža kaže kot mogočen zid, razčlenjen s številnimi stolpi in kar težko si predstavljamo, kje nas bo vodila pot. Ta poteka po desni strani stene, vrh katere pada proti Krniški glavici (Jôf di Sompdogna, 1889 m) nazobčani Zmajev greben (Cresta dei Draghi). Pri parkirišču na koncu ceste, kjer stoji kapelica in spomenik Kugyju in njegovim vodnikom, poiščemo pot, ki vodi k bivaku Stuparich. Bivak Stuparich (1578 m) leži ob vznožju severne stene Montaža. Zaradi bližine od tu ne vidimo več celotne stene, ki tako zgubi svoje prave razsežnosti. Na zunaj nič kaj ugleden bivak preseneti s svojo notranjostjo, ki bi mu jo lahko zavidala marsikatera planinska koča. Mimo bivaka se po obsežnih meliščih in pod ostanki razbitega Montaževega ledenika napotimo pod severno steno do vstopa zavarovane plezalne poti Amalia. Vstopni del je najtežji, saj poteka po kratki a zračni steni. Do prvih varoval je potrebno malo poplezati, nato pa nas do vrha stene spremljajo zanesljiva varovala. Iz stene izstopimo v grapo s suhim hudourniškim koritom, ki jo na desni utesnjujejo navpične stene. Nekoliko višje se nam na levi strani odpre pogled na Montažev ledenik. Močno razpokan ledenik leži na strmem in drobnem melišču in daje vtis, kot da bo vsak trenutek zgrmel navzdol. Ledenik je danes bolj kot kdajkoli prej težko prehoden in lahko predstavlja ključno mesto pri vstopu v nekdaj zavarovano Kugyjevo pot (smer), ki se začne nad njim.
Na meliščih pod Severnim stolpom (tudi Špik nad Zadnjo polico, Torre Nord 2680 m) se pot obrne proti zahodu in se po travnatih strminah povzpne na ozek travnat hrbet Pleče (Spalla Nord), kjer iz senčnega okolja severne stene prestopimo na s soncem obsijano zahodno stran. Ko nadaljujemo pot preko travnatih vesin opazimo pod sabo vrh skalnega stolpa skrivnostno Sfingo. Po teh strmih in izpostavljenih pobočjih so že v davnih časih, ko tu še ni bilo ne steze in ne varoval, v zasledovanju gamsjih tropov hodili divji lovci iz doline Reklanice. Njim v spomin se je pred preimenovnjem današnja Via Amalia imenovala Via dei Cacciatori Italiani (Pot italijanskih lovcev). Pripeti na jeklenico se na tem mestu brezskrbno predamo globokemu pogledu v dolino Dunje, saj je pod nami skoraj 1500 metrov stene. Pot nadaljujemo po meliščih, kjer moramo biti še posebej pozorni na markacije, saj nas lahko drugače kaj hitro zavede katera izmed številnih gamsjih stezic. Markacije nas čez pečevje privedejo na polico, kjer stoji kot orlovo gnezdo nad prepadi bivak Suringar (2430 m). Takoj pod njim je krajša stena, nato strmo melišče, pod njim pa samo še zrak. Bivak je majhen, premore le štiri ležišča, okoli njega pa ni nobene možnosti, da bi varno prespali zunaj. V pionirskih časih odkrivanja Montaža so gorniki prenočevali v votlini pod Findeneggovim ozebnikom (Caverna Brazza), kjer so si tudi uredili zasilno zatočišče. Od bivaka vodi po Veliki polici (Grande Cengia), tik nad prepadi zahodne stene na Pecol markirana pot. Pot je zelo razgledna in če imamo dovolj časa, se nam splača sprehoditi do stolpa Disteis. Veličasten je s te poti pogled na stene Jôf di Mieza (1974 m) in Curtissonov (2240 m) globoko pod nami, ki se grezijo v nevidno dno soteske Clapadorie, zadnje velike skrivnosti Montaževega kraljestva. Ko pot zavije okoli stolpa Disteis, zagledamo pod nami prostrane pašnike Pecola, ki so videti varljivo blizu, nasproti nas pa dolgo verigo kaninskih gora. Vidimo tudi južna pobočja Poliških Špikov, kjer nas bo naslednji dan vodila pot. Po sončnem zahodu, ki ga pričakamo pri bivaku, so edini znaki civilizacije medle lučke v še živih zaselkih nekje daleč spodaj v dolini Dunje.
Nedaleč od bivaka Suringar, kjer se Via Amalia konča, vodi na vrh Montaža označen, vendar nezavarovan pristop po tristo metrov visokem Findeneggovem ozebniku, ki je pravzaprav gruščnat žleb, ki ga prekinjajo krajše skalne stopnje. Ozebnik se imenuje po Hermanu Findeneggu, ki se je kot prvopristopnik leta 1877 z Velike police po njem povzpel na vrh. Po isti smeri so Julius Kugy, Anton Ojcinger in Osvaldo Pesamocsa leta 1905 izvedli prvi zimski vzpon. Vrh so dosegli po desnem kraku ozebnika, ki je v kopnih razmerah težavnejši. Danes nas po ozebniku usmerjajo rdeče pike, ki nam kažejo najlažje prehode.
Z vrha se nam nudi zanimiv pogled na Severni stolp, ki je sedaj ostal že pod nami. Montaž, njegovi stolpi, grebeni in police so močno prevzeli Juliusa Kugyja, ki je v njegovih stenah skupaj s svojimi vodniki preplezal več prvenstvenih smeri. Najznamenitejša je že omenjena »Diretta Kugy« čez severno steno. Smer so kasneje opremili in nadelali v izredno zahtevno zavarovano pot, ki pa že dolgo ni več vzdrževana in je prepuščena propadanju. Leta 1910 je z Ojcingerjem in Pesamosco priplezal še na Severni stolp. To je bil njegov zadnji prvenstveni vzpon.
Z vrha sestopimo po normalni poti, ki pripelje s planine Pecol. Hoja po razglednem grebenu se konča na zagruščenih ploščah nad skalnim skokom, čez katerega vodi 60 metrov visoka Pipanova lestev. Ob vznožju lestve se pot nadaljuje po melišču, kjer moramo biti pozorni na odcep, kjer se začne pot Leva.
 
Pot  Leva
 
To pot planinci radi uporabljajo kot varianto pri vzponu na Montaž s Pecola, zato se večina nanjo poda v nasprotni smeri. Skupaj s potjo Ceria Merlone in Anita Goitan, ki poteka po južnih stenah Viševe skupine, omogoča glede na dolžino in lepoto prečenje, ki mu v Julijcih ne najdemo para. Prvi del poti, ki preči jugozahodno steno Špika nad Plazom poteka po sistemu polic, drugi del pa po travnatih strminah. Varovalne jeklenice so zelo ohlapne, nekatere ležijo kar po tleh in so uporabne le za za samovarovanje. Police, ki vodijo visoko nad turističnim vrvežom Pecola so na nekaterih mestih široke, drugje spet ozke in komaj opazne. Najtežavnejši je zadnji del, ko se pot strmo spusti v Škrbino nad Cijanerico (Forca del Palone). S škrbine se po majavi lestvi povzpnemo na pobočja Špika Hude Police, kjer se pot Leva priključi mulatjeri, ki vodi na ta vrh s Pecola. Špik Hude Police je enkraten razglednik in zaradi lahkega dostopa eden najbolj obiskanih vrhov v Zahodnih Julijcih. Z njegovega vrha, ki leži na sredini grebena, se nam odprejo čudoviti pogledi v divje okolje Poliških Špikov in v dno krnice Špranja.
 
Pot Ceria Merlone
  
Pot Ceria Merlone vodi po pobočju Špika Hude Police najprej vodoravno po udobni mulatjeri do Škrbine nad Tratico (Forca de lis Sieris). To ni tipična ozka, strma škrbina, tako značilna za Zahodne Julijce, temveč široko, travnato sedlo. Na sedlu je še lepo ohranjeno staro vojaško bivališče s zalogo premoga, saj ni prva svetovna vojna prizanesla niti tem goram. Na grebenu Poliških Špikov so imeli Italijani številne opazovalnice ki so usmerjale ogenj težkih možnarjev v Dunji in Reklanici na avstrijske položaje na Koštrunovih špicah in na Višu. Za vojaške potrebe so takrat nastale tudi številne poti. Ena takih je prav Ceria Merlone, ob kateri lahko vidimo, posebej na njenem jugovzhodnem delu, kar nekaj vojaških objektov.
Nad sedlom se zopet začnejo jeklenice, ki nas privedejo na greben, po katerem dosežemo vrh Špika nad Nosom. Dalje preči pot melišča pod Špikom nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 m) in se strmo spusti v škrbino Forca de la Val, kjer se greben Poliških Špikov konča. Sledi najlepši del poti Ceria Merlone, vrtoglavo prečenje polic v južni steni Nižnjih vrhov (Cime delle Puartate, 2436 m) in Špice v Planji (Punta Plagnis, 2411 m). Po udobnih policah, ki so na ožjih mestih zavarovane z jeklenicami hodimo visoko nad pašniki planine Krni dol (Cregnedul), na policah nad nami pa se sprehajajo kozorogi. V škrbini Krni dol (Forcela del Cregnedul) zavije pot v zahodno pobočje Špice v Planji. Sledi sestop po strmih travah, kjer nam je v pomoč tudi lestev in čez krajše skoke v Škrbino Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell Orso), kjer se pot Ceria Merlone zaključi. S škrbine sestopimo po strmem in zbitem melišču v krnico Špranja. Obdana v polkrogu s stenami Poliških Špikov, Koštrunovih špic, Viša, Velikega in Malega Nabojsa je to ena izmed najbolj divjih krnic v Julijcih. V dno krnice Špranja pada s Špika Hude Police najdaljši ozebnik Julijskih Alp, ozebnik Huda Polica. Skozi to veličastno areno nas vodi pot mimo bivaka Mazzeni dalje v Zajzero.
 
Dan se že nagiba v večer in sence se kot zastor dvigujejo iz doline k vrhovom, ki počasi ugašajo v luči dneva. Krog je sklenjen in utrujeni posedemo na klop ob cesti. Še enkrat se ozremo na dolgo verigo gora, ki smo jo prehodili in prevzame nas tiho zadovoljstvo, saj nam je uspela res imenitna tura.

 

 

Besedilo in foto: Matija Turk


Članek je bil pod naslovom Najlepši del Julijcev: prečenje Poliških Špikov po plezalnih poteh objavljen v reviji Grif št. 37, avgusta 2001

OPOZORILO: Članek opisuje stanje poti leta 2000. Aktualno stanje je lahko drugačno!

eXTReMe Tracker