Tomo Šarf: Od romarjev do rekreativcev
Šmarna gora in njene poti
Pobočja Šmarne gore (669 m) in Grmade (676 m) so prepletena z nešteto potmi. Marsikatera steza, predvsem pa bližnjica je nastala v obdobju zadnjih nekaj let, glavne dostope iz doline na Goro pa so uhodili že pred stoletji. Zapisi pričajo, da so ljudje zahajali na Goro že v zgodnjem obdobju prejšnjega tisočletja.
Do zadnjega desetletja 19. stoletja so med obiskovalci prevladovali romarji, saj je bila to zelo obiskana božja pot. V tem času sta vodili na Goro* dve glavni poti – tista iz Zavrha, ki so jo uporabljali predvsem domačini in oskrbovalci pri prevozu večjih tovorov na Goro, ter pot iz Tacna, ki je vodila od vaške cerkve mimo "tacenske kapelce" preko sedla na vrh – danes je poznana kot Romarska pot. Ta pot je bila zaradi romarjev najbolj obljudena, služila pa je tudi za dnevno oskrbo župnišča; med artikli, ki niso smeli manjkati, viri največkrat omenjajo vino ...
* Domačini po navadi uporabljajo skrajšano ime Gora
Naša najbolj obiskana gora. Foto: Tomo Šarf
Velik obisk izletnikov terja nove poti
Po približni trasi današnje Poti čez korenine je vodilo več bližnjic, a so jih lastniki parcel sproti zapirali z robidovjem in dračjem, vse dokler niso obupali in popustili spremembam, ki jih je prinesel čas. Domačini iz Vikrč in Pirnič so v tem času uhodili še današnjo Kovačevo stezo in Pot čez peske.
V osemdesetih letih 19. stoletja se je v Ljubljani izoblikovala skupina "piparjev", katere člani so bili pobudniki za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Na vrhu so namestili vpisno knjigo, v katero se je že prvega leta vpisalo 1425 obiskovalcev.
Do prve svetovne vojne je na Šmarni gori že povsem prevladal izletniški značaj obiskovalcev pred božje-potnim, večina poti je bila omejena na področje Šmarne gore – strma in skalnata pobočja sosednje Grmade pa so ostajala bolj ali manj nedotaknjena; nanjo je v tistih časih vodila le slabo uhojena stezica s sedla.
Nesreča in odprto pismo Franu Tominšku
Po prvi svetovni vojni, ko je Ljubljana dobila vseučilišče, so skalovje pod Grmado odkrili bodoči intlektualci, ki so prinesli svež veter in alpinistično dogajanje na skalne stolpe v pobočjih Grmade. Začelo se je tragično z žrtvijo – 6. novembra 1926 se je smrtno ponesrečil komaj 21-letni Lojze De Reggi, čemur je sledilo še nekaj manj resnih plezalskih nesreč. Tacenski župan je bil prisiljen ukrepati in je ob Vikrškem vodnjaku dal postaviti tablo z napisom:
PREPOVEDANO JE NASKAKOVATI TURENC BREZ POLNE PLEZALNE OPREME (KLINI, PLEZALKE, PLEZALNA VRV)
Tabla je v nekaj letih propadla, in kot spomin na neko obdobje jo je pospravil legenda Šmarne gore, Vilko Mazi. Le mesec po nesreči je Josip Wester, takratni "preizkušeni in vselej skrbno preudarni gorohodec", kot ga je opredelil Vilko Mazi, poslal odprto pismo predsedniku SPD" (Franu Tominšku), v katerem predlaga "alpiniziranje" Grmade. Predlaga še izgradnjo treh poti, ki bi vodile na ta "romantični in divji vrh". Prva bi vodila preko Turnca in bi bila "mestoma opremljena z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah", drugi dve pa bi bili primerni za "zložne turiste" - ena od Vikrč po grebenu preko Grmade do sedla, druga pa bi se vila iz Vikrč pod Turncem prečno do Sedla. Priporoča tudi izgradnjo brvi čez Savo med Mednim in Vikrčami ter ureditev kopališča v bližini. Takole zaključuje svoje pisanje:
"/…/Ali ne bi bilo naravnost higienično početje: vzpon na Grmado, da si pretegneš ude, se prezračiš in prepotiš, nato čez Vikrško polje k Savi v kopel, nato po brvi v Medno, če hočeš na južino k Cirmanu, nato pa na vlak in hajd nazaj v Ljubljano? V 3 urah bi se dal tak planinsko-higienski izlet zložno opraviti. Danes sem za pot čez Grmado po trasi B (po grebenu) in nazaj po trasi C (preko sedla) prehodil v pičli 1 ½ uri.
Vi, velecenjeni gospod predsednik, ki ste si že pridobili najodličnejših zaslug za razvoj planinstva in slovenske turistike, naj bi si s srečno inavguracijo načrtov, ki utegnejo biti v prid ne samo Ljubljani in Ljubljančanom, temveč bodo netili veselje do planinstva in pospeševali zdravstvenost naših sodobnikov in prihodnikov, vpletli nov šopek v nevenljivi venec svojih zaslug, ki vam jih je priznalo tudi Nj. Veličanstvo naš kralj, s čigar odliko Vam jutri odičijo vaše prsi.* S prisrčno čestitko na tem odlikovanju, ki vam daje poroštvo, da boste tudi v bodoče svojo mladeniško vnemo posvečali razvoju našega planinstva, sklepam to pismo, proseč Vas podpore, da naše zgoraj iznesene načrte čim preje oživotarimo, zlasti da alpiniziramo Grmado, ki si je s smrtno nesrečo mladega De Reggija sedaj pridobila planinsko gloriolo** .
Vam vdani J.W.,V Ljubljani, dne 8. decembra 1926"
* Za svoje zasluge je Tominšek prejel odlikovanje kralja Aleksandra.
** Pismo je bilo objavljeno v PV januarja 1927.
Železna pot in viseči most za ljubitelje planinske telovadbe
Pobuda je očitno naletela na plodna tla in takoj so pristopili k izvedbi. 19. januarja 1927 je bil ustanovljen Šmarnogorski odsek pri SPD. Že marca sta Wester in Knafelc z markacijami označila pot od gostilne Kovač v Vikrčah po grebenu Grmade preko vrha do sedla. Pot je trasiral Wester; prvi, najbolj strm del, je opisal kot "strmočino, kjer si marsikdo odpne suknjič in srajco", sicer pa jo je opredelil kot "pot ki jo lahko prehodijo tudi otroci, vendar naj imajo žreblje na podplatih in skrbno spremstvo, da ne bodo po svoji volji kolovratili okoli in zašli na opasnejša mesta". Danes je znana kot Westrova pot.
Naslednje poletje so z delom nadaljevali. 10. junija so planinski srednji slovesno predali v uporabo Zavarovano plezalno pot na Grmado - današnjo Pogačnikovo plezalno pot. Pot je bila "napravljena po planinskih pravilih in je bogato opremljena z oprijemali in klini in žičnimi vrvmi je zlasti v spodnjem delu izpeljana jako strmo v skalah in med pečinami." Tako jo opisuje Josip Novak v svoji knjigi, ki je bila izdana istega leta in nadaljuje: "Pot je strokovnjaško nadelana; podrobni načrt zanjo je napravil znani planinec Knafelc, delo pa sta skrbno izvršila dva veščaka: Hanza Vertelj iz Kranjske gore in trentarski Kravanja-Kopiščar. Ljubljanski primarij dr. Josip Pogačnik pa je iz lastnega žepa poravnal izdatke za porabljeni železni material ter s tem pokazal, kako zna kot zdravnik ceniti zdravstveni pomen planinske telovadbe."
Tako so se v zgodovino Šmarne gora zapisali tudi "velikani" iz obdobja osvajanja slovenskega visokogorja: Knafelc (avtor markacije), ter Hanza in Kopiščar (graditelja nekaterih najbolj drznih zavarovanih poti).
Nato je prišla na vrsto postavitev brvi čez Savo, ki bi omogočala lažji dostop do vznožja, hkrati pa prebivalcem Vikrč in Pirnič približala železniško postajo v Mednem. Ljubljanski oblastni odbor je podprl načrt in iz kredita za pospeševanje turistike odobril denar. Viseči most je bil postavljen leta 1934.
Šmarnogorski navdušenci nadaljujejo z gradnjo poti
Vilko Mazi se je v zgodovino Gore zapisal predvsem po izgradnji dveh poti. Že pred vojno je pretaknil vsako skalo na južnih pobočjih Grmade, da bi našel primerno povezavo med grebenom, kjer je potekala Westrova pot, in Zatrepom, do koder je pripeljal kolovoz iz Vikrč. Maja 1945, v dneh, ko so se po cesti proti Medvodam umikali zadnji nemški vojaki, je določil traso in v spomin na tiste trenutke pot poimenoval v Pot svobode. V naslednjem letu je s pomočjo somišljenikov iz okoliških vasi opravil veliko dala in 9. maja 1946 je bila pot odprta. Istočasno je snoval njeno nadaljevanje – Pot svobode naj bi obkrožila celoten hrib v približni izohipsi nekje na sredi med Savsko nižino in 360 metrov višjima vrhovoma. Večji del bi potekal po že obstoječih kolovozih, ki bi jih bilo potrebno na določenih mestih le povezati. Edini večji nov odsek je bila povezava med vozno potjo iz Zavrha in grebenom Grmade, prečno po severnem pobočju. Še v času, ko je za pot urejal zemljiške zadeve, je opazil, da je na že zgrajenem odseku v prvem letu izginil ves teloh in drugo cvetje. Zato se je odpovedal dokončanju te promenadno-sprehajalne krožne poti. Pot je danes označena s črko "S" ob markacijah.
Na misel mu je prišla še ena ideja, to pa je povezava Zatrepa z zgornjim delom Westrove poti, z dobro vidnim "kolenom" Grmade. Več let je sam krampal po skalovju in utiral pot, pri tem pa pazil, da je njegovo početje čim dlje ostalo prikrito. Leta 1953, ob 60-letnici ustanovitve SPD, jo je predal v uporabo in planinci so jo poimenovali kot Mazijevo stezo. Danes predstavlja glavni dostop na Grmado.
V povojnih letih je PD Ljubljana-Matica uredilo še Partizansko pot, ki so jo med vojno po vzhodnih pobočjih gore uhodili partizanski kurirji. Pot je bila odprta leta 1955 - ob desetletnici konca vojne.
Malo je manjkalo, da bi Gora postala "Sv. Višarje"
V zbir opisov utiranja novih poti na Goro, lahko uvrstimo tudi zapisano idejo o izgradnji žičnice; ta datira v davno leto 1911, "nadinženjer" Fran Žužek pa si je zamislil "žično vzpenjačo", katere spodnja postaja bi bila v Tacnu pri današnjem Medo baru. Za postavitev je pridobil celo soglasje cerkvenih oblasti, ideja pa je iz nam neznanih razlogov zamrla.
S tem se je končalo pionirsko obdobje utiranja novih poti po pobočjih Šmarne gore in Grmade. Naslednikom Josipa Westra in Vilka Mazija pa ostaja, da v časih, ko je Gora postala ljubljanski športni objekt na prostem, skrbijo, da bo taka, kot so jo prevzeli ostala tudi za zanamce.
Literatura:
Josip Novak: Šmarna gora. Jugoslovanska tiskarna, 1928.
Šmarna gora, vodnik. PD Šmarna gora, 1974.