Domen Zupan: Police Rušice in iz Pod Srca v Za Ak
Tokrat sem se na odkrivanje prehodov PP podal sam. In to potem, ko deset dni nisem mogel narediti več kot 200 metrov in stati več kot deset minut, ne da bi se mi pojavile močne bolečine v levi nogi, katerim še danes ne vem izvora.
Zjutraj sem se celo sam sebi zdel malce nor, ko sem precej brezvoljno metal v nahrbtnik zgolj najnujnejše. Kakih hudih obetov, da bom ta dan dejansko kam prišel, pa čeprav morda le na Kurji vrh, si nisem delal, poskusit pa pravijo, da ni takšen greh – namesto v zdravstveni dom po injekcijo, sem zdravilo odšel iskat v hribe …
Nad hitrim učinkom lastne terapije sem bil več kot pozitivno presenečen. Na strmem kolovozu nad kopo v Gozd Martuljku sem čutil le manjše bolečine, pa še te so potem, ko se teren položi, povsem izginile. Prešerne volje sem odvil na kolovoz, ki sem ga imel izpred večih let v spominu, da vodi na Kurji vrh in se kmalu nekoliko presenečen znašel na večjem parkirišču, kjer je bilo parkiranih kar nekaj vozil. Pred leti sem na Kurji vrh celo vodil otroke, a tega takrat tu še ni bilo in nisem bil povsem prepričan o nadaljevanju. Najbolj logično bi bilo sicer v isti smeri, a ker sem vedel, da se na Kurji vrh lahko odcepiš tudi z markacij na Bivak pod Špikom, sem se usmeril prečno v levo. Tako sem lahko občudoval, kako so gozdarji uničili del markirane poti proti krnici Pod Srcem in ravno na mestu, ki sem ga imel v spominu kot odcep lovske poti na Kurji vrh, je v isti smeri zavilo tudi razdejanje, v obliki gozdarske ceste. Vedno znova sem negativno presenečen, kaj vse si privoščijo gozdarji v naših gozdovih in kakšno razdejanje in uničenje ostane potem, ko njih nenazadnje že dolgo ni več tam. V gozdu, ki sem ga resda že pred precejšnjimi leti prehodil “po dolgem in po čez”, se kar naenkrat nisem več znašel. To sem že vedel, da če se ne oddaljujem preveč od grabna pod Rigljico, ne bom dosti narobe, a steze nisem zasledil nobene, hoja po gozdni cesti pa mi je tudi že precej presedala. Vendarle se je ena takšna cesta nad grabnom končala in mahnil sem jo kar po gozdu naravnost navzgor. Ko je le ta postajal nekoliko težje prehoden, sem se pomaknil v desno in končno našel lovsko pot, ki sem jo pravzaprav že celo pot iskal, a sem do tistega mesta očitno hodil povsem narobe in na ta račun izgubil pol ure. Tam sem se tudi lahko prepričal, da je dejansko “nemarno markirana”, o čemer sem bral na spletu in čeprav me je skoraj bolj vleklo nazaj dol raziskat zadevo, sem se usmeril proti mojemu osrednjemu cilju. Kakšnih omembe vrednih dilem do vstopa na PP pač nisem pričakoval, a ponovno se mi je potrdilo pravilo, da se na orientacijsko težjih turah običajno najbolj lovim in izgubim največ časa na dostopih…
Znamenite pike PP, ki povabi na polico v pobočje Rušice, se skoraj ne da zgrešiti. Tam sem namenoma za 5 min posedel, saj sem hotel preverit, kako se mi bo potem obnašala noga, a zopet se je vedla, kot da bi bilo prej 10 dni vse v redu. Na tem odseku sem pričakoval izpostavljeno in orientacijsko zapleteno lovljenje prehodov skozi ruševje, naletel pa na udobno izsekano stečino, ki je “samoumevno” vodila čez pobočje. O atraktivnosti na tem mestu ne bi pisal, to je pač potrebno doživeti, se mi je pa to prečenje zdelo nekakšna zmes med Korenskimi policami in PP4 nad Pišnico. Zračnost mestoma zadiši po ambientu na Korenskih policah, kosmatost pa po PP4, a ekstremov ene in druge etape ta ne doseže. To pa seveda ne pomeni, da je zaradi tega kaj bolj dolgočasna. Pri prečenju pahljačaste grape mi že doma pri branju opisa ni bilo povsem jasno, kaj moram narediti v zadnjem žlebu – izplezati po njem do vrha, ali ga prečiti, kot vse ostale pred tem. Na koncu sem ga prečil in na izhodu odkril celo zelo obledelo markacijo PP, za katero bi skoraj upal stavit, da je še original. Prav tako mi je prečenje nakazovalo posekano ruševje, a poseka je takoj za robom usahnila. Bolj ali manj naravni prehodi med ruševjem navzgor so bili sicer kar lepo prebavljivi, a vendarle v nasprotju z udobno poseko na ostalem odseku, tako da še danes ne vem, ali zadnji žleb dejansko vsi prečijo, ali ga kdo tudi pleza do vrha (do tam oz. celo malo nad vrh le tega je tako ali drugače potrebno priti), kar bi se lahko izluščilo kot navodilo iz opisa v Severnih pristopih. Pri vpisni knjigi sem nekoliko robantil sam nad sabo, da nimam s seboj pisala, še bolj pa potem doma, ko sem ugotovil, da sem ga iskal v napačnem žepu. Spust s polic na melišče sem zastavil nekoliko preveč naravnost navzdol oz. verjetno majčkeno prezgodaj, po najmočnejši stečini. Nekje na sredi je potem že malo zadišalo po mišnici oz. napornem povratku nazaj, a sem se izvlekel po eni travnati gredini v strmo grapo, nato pa po lahko prehodnem ruševju v gozd. V spodnjem delu prave stečine ni bilo več, v gozd sem pa prišel dobrih 50 metrov od tabel ponesrečenima alpinistoma. Glede na to, kar o “pravilnem” sestopu vem od drugih, moj ni bil nič težji, verjetno celo manj izpostavljen…
Pri Bivaku pod Špikom sem imel za sabo že turo, ki sem si jo zjutraj slikal le v najbolj optimističnem razpoloženju. Čeprav bolečin resda ni bilo, sem malo vendarle čutil posledice zadnjih deset dni, korak ni bil tako sproščen kot običajno. Iskati sem začel razlog, da se lahko vrnem v dolino, a mi ga ni uspelo najti. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se po PP prehodih napotim še v sosednjo krnico.
V gozdu ob strugi sem zastavil nekoliko previsoko, a vseeno našel dokaj udobne prehode čez ruševje in na “debelozrnatem grušču” pri možicu naravnal kompas. Sledil je eden slikovitejših prehodov celotne PP, najprej po strmem grabnu in potem po še nekoliko strmejšem travnato/skalnatem miksu. O kakem plezanju ali tehnični težavnosti bi tu težko govorili, o divjini, odmaknjenosti in izpostavljenosti pa že precej lažje. Da se je potem pri možicu, kjer se teren umiri, potrebno usmeriti v levo, sem še imel v glavi, za naprej mi je pa opisa zmanjkalo in od roba sem sledil terenu navzgor ter se takoj, ko se mi je zdelo to smiselno, pomaknil v prehode na levi in znašel sem se nad “naplavinami”, ki so mi bile poznane s fotografij na spletu. Proti bivaku se mi potem ob razgledih na krnico Za Akom in na Rutarski Vršič ni bilo težko orientirati, večinoma sem sledil šibki stečini.
Še ena etapa, ki nikakor ni razočarala. Prehod med krnicama se mi je zdel nekoliko težji, kot prečenje Rušice, je pa v Rušici sam ambient verjetno bolj slikovit, čeprav je tudi v prejšnjem odstavku omenjen prehod pravi “cuker”. Na tej etapi sem prvič na PP na večih mestih sledil odtisom gojzarjev, skoraj zagotovo last Juša in njegove sopotnice, ki sta se ne isto pot podala tri dni pred mano. Še en zelo zanimiv dan, preživet na PP, ki je bil tokrat istočasno tudi terapevtski …