Matjaž Vrhunc: seminarska naloga na Oddelku za geografijo FF v Ljubljani - mentor dr. Karel Natek

 

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

 

Seminarska naloga – geomorfologija:

Potna erozija na planinskih poteh

Mentor: dr. Karel Natek

Ljubljana, 22. maja 2006

Matjaž Vrhunc

---

 

Uvod:

Hoja v gore je ena od najpriljubljenejših rekreacijskih dejavnosti. Ob vse večjem pomenu prostega časa in zdravega življenjskega sloga dobivajo planinske poti vedno nove obiskovalce. Množični obisk pa za najpopularnejše izmed njih lahko pomeni pretirano obremenitev, ki občutno pospeši geomorfno dogajanje na njihovi površini.

 

Ob obiskovanju gora sem tudi sam že večkrat naletel na take poti, zato sem se odločil, da v seminarski nalogi obdelam problematiko potne erozije na planinskih poteh.

Svoje delo lahko razdelim na dva sklopa: v prvem, teoretičnem, sem pregledal obstoječo literaturo o potni eroziji; v drugem, bolj praktičnem sklopu, pa sem izbral dva primera planinskih poti in poskušal nanju aplicirati teoretična spoznanja.

 

1. Namen:

• predstaviti potno erozijo kot enega od geomorfnih procesov oz. kot sklop več procesov ter dejavnike, ki vplivajo na nastanek in razvoj teh procesov
• predstaviti geomorfne oblike, ki nastajajo kot posledica potne erozije
• predstaviti možnosti preprečevanja potne erozije in sanacije erodiranih poti
• predstaviti potno erozijo na dveh priljubljenih poteh v slovenskem alpskem svetu.

 

2. Pregled dosedanjega preučevanja

S preučevanjem potne erozije se slovenski strokovnjaki doslej niso veliko ukvarjali, o čemer priča tudi pomanjkanje literature. Na voljo ni nobenega dela v slovenskem jeziku, ki bi celostno obravnavalo to problematiko, oziroma kjer bi avtor podrobno opisal proces potne erozije ali pa podrobno preučil nek konkretni primer poti z vidika potne erozije.

 

Nekaj so o tem napisali mentorji, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih planincev; Planinska zveza Slovenije (PZS) je izdala tudi zloženko, ki med drugim opozarja planince na problem potne erozije. Markacisti PZS pa so se ukvarjali s tem, kako urediti planinsko pot, da bi preprečili oziroma omejili ta problem. Poleg tega je bil objavljen še članek o odpornosti rastlin na teptanje, povzročeno pri uporabi poti.

Večino ugotovitev v teoretičnem delu sem povzel po člankih tujih avtorjev, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s potno erozijo v angleških narodnih parkih. Množično obiskovanje teh parkov je pogosto privedlo do hude degradiranosti poti v njih, zaradi česar je bilo opravljenih več študij o tem, kako zavarovati poti pred erozijo; nekatere od teh študij so objavljene tudi na internetu.

 

3. Opredelitev predmeta:

Definicije potne erozije:

• odstranitev oz. občutna sprememba vegetacije, prsti in prepereline zaradi koncentriranega pritiska uporabnikov poti;
• vpliv na nastanek in pospešitev erozijskih procesov zaradi uporabe poti; pri eroziji na planinskih poteh gre predvsem za uporabo v rekreacijske namene (Exmoor-nationalpark.gov, 2005);
• s hojo in drugačno uporabo poti povzročeno teptanje, tlačenje in odstranjevanje vegetacije, prsti in prepereline (Maridadi.com, 2005)
• izraz opredeljuje predvsem kje se ta erozija odvija (na poteh) in poudarja vpliv človekove rabe prostora (Lazarević, 1975)

 

Planinska pot:

uhojena pot, namenjena hoji in plezanju obiskovalcev gora, ki vodi do planinske koče, vrha gore ali kakega drugega želenega cilja v gorskem svetu (Peršolja, 2001).

 

Potna erozija se sicer lahko odvija na vseh poteh, vendar se v tej nalogi osredotočam na planinske poti; temu primerno kot glavni človekov vpliv izpostavljam njegovo hojo v rekreacijske namene, čeprav so včasih drugačni načini uporabe poti (npr. motorna vozila) bistveno močnejši faktor preoblikovanja pokrajine.

 

4. Proces potna erozije:

Z uporabo poti oz. s hojo povzročamo teptanje rastlin, zaradi česar se tla deformirajo. Ob zadostni količini padavin se deformaciji, povzročeni s hojo, pridruži povečano delovanje vodne erozije in denudacije. Poruši se ravnotežje ekoloških faktorjev in nivo poti se začne zniževati glede na okolico. Pot postaja neprijetna za hojo, posebno v mokrem stanju. S hojo po robu se skušajo uporabniki poti izogniti tej neprijetnosti; s tem se delovanje in učinek erozije širita v okolico poti (Peršolja, 2001).

 

Faze potne erozije

Slika 1: Postopno napredovanje procesa potne erozije (Exmoor-nationalpark.gov, 2005)

5.1. Faze potne erozije (povzeto po: Ghyll, 2002)

5.1.1. Prva faza: Deformacija vegetacije in prsti
Prvotno so tla (če to dopuščajo klimatski faktorji) pokrita z obstojno vegetacijsko plastjo. Ta daje oporo prsti - s koreninicami drži skupaj humusno plast, vpliva pa tudi na ostale značilnosti prsti in zmanjšuje vpliv eksogenih dejavnikov: sonce, padavine, veter ...

Z uporabo določenega dela površja kot poti se prične teptanje, tlačenje tal. Če je ta vpliv dovolj močan in konstanten povzroči spremembe vegetacije in prsti. Vegetacija tolerira določeno stopnjo teptanja, ko pa je ta stopnja presežena, rastline začnejo odmirati, s tem pa tudi njihove korenine v prsti; 600 korakov na isto travno rušo v 1 letu že lahko povzroči njen propad. Ko je vegetacija poteptana, pot postane vidna, to pa spodbudi ostale obiskovalce k uporabi iste linije.

Poleg tega ob koncentrirani uporabi poti prst postaja vse bolj zbita, s čimer se slabšajo rastni pogoji: določene rastlinske vrste še posebej težko preživijo v zbiti prsti.

Slika 2: Začetna faza procesa

Rastlinska odeja pozitivno vpliva na poroznost prsti, ta pa zagotavlja dobro prezračenost in omogoča padavinski vodi, da prehaja skozi prst. Z zbitostjo prsti se zmanjša njena poroznost, s tem pa tudi infiltracijska kapaciteta (sposobnost sprejemanja in zadrževanja vode). Voda ob izdatnejših padavinah tako ne more več dovolj hitro prehajati v prst in je prisiljena k površinskem odtekanju.

 

S slabšanjem rastnih pogojev postopoma odmrejo tudi vrste, ki so bolj odporne proti teptanju zaradi hoje.
Končni rezultat te faze je torej zbitost in neporaščenost tal.

5.1.2. Druga faza: Poglobitev poti, nastanek jarkov
Brez vegetacijske odeje in koreninske opore vrhnja plast prsti postane bolj dovzetna za zunanje vplive, posebno za odnašanje delcev z delovanjem vode (denudacijo). Energija dežnih kapljic ob stiku z golimi tlemi povzroči ločevanje delcev prsti – razpad nekaterih strukturnih skupkov, v katere se povezujejo majhni prsteni delci. Kapljice povzročajo tudi premike teh delcev na kratke razdalje. Nepovezani delci prsti so mnogo bolj dovzetni za odnašanje.

Ko količina padavin preseže infiltracijsko kapaciteto prsti, voda začne odtekati površinsko, zaradi svoje potencialne (posledica lege na pobočju) in kinetične (posledica gibanja) energije pa lahko prenaša tudi drobne prstene delce.

Slika 3: Druga faza procesa

To delovanje je sprva ploskovno, enakomerno na vsej površini pobočja, ni skoncentrirano na določene vodne poti (žlebiče, kanale). Gre torej za odnašanje zelo tankega površinskega sloja prsti. Dokler je to delovanje predvsem ploskovno, govorimo o denudaciji v ožjem pomenu besede, o eroziji pa govorimo, ko delovanje postane bolj linijsko izraženo in omejeno na določene kanale.

 

Tekoča voda se zaradi razlik v značilnostih površja kmalu začne zbirati v drobne tokove; ti se oblikujejo tam, kjer voda lažje odteka. Tako se začnejo ustvarjati majhne vodne poti, ki jim pravimo žlebiči. Koncentriran tok ima večjo erozijsko moč kot ploskovni tok, saj se manjši delež energije porablja za premagovanje trenja ob premikanju; to omogoča vodnemu toku, da prenaša večje delce prsti.

Pri ploskovnem toku je učinkovitost erozije odvisna pretežno od značilnosti površja: velikosti prstenih delcev in njihove kohezije (sprijetosti), značilnosti vegetacije (če je je še kaj ostalo), naklona površja,... Pri koncentriranem (žlebičastem) toku pa nasprotno temu značilnosti površja nimajo več tolikšnega vpliva, večji pomen pridobi globina in hitrost toka.

Vodne poti se sčasoma poglabljajo in razširjajo, tok je vse bolj skoncentriran in vse bolj erozijsko učinkovit. Ko je odstranjena površinska plast prsti, erozija nadaljuje svoje delo na nižjih plasteh, žlebiči postajajo žlebovi, kanali, erozijski jarki. Če je to delovanje dovolj dolgo, se sčasoma odstrani celotni profil prsti, pride do popolne ogolitve dela poti. S tem pa se erozijski proces ne ustavi. Matična podlaga postane bolj izpostavljena eksogenim procesom. Poleg tega se z robov jarka prst posipa (oz. spira ob prisotnosti padavin) v njegovo dno; tako se pot širi, prst pa se prenaša po poti navzdol.

Ob močnih nalivih lahko tako nastali erozijski jarki dobijo vlogo hudourniških jarkov.

Doslej smo govorili predvsem o odnašanju prsti, a enak proces zadeva tudi preperelino, kjer je ta izpostavljena eksogenim dejavnikom, to je tam, kjer je bila prst že odstranjena, ali pa se zaradi drugih omejujočih dejavnikov sploh ni izoblikovala (npr. zaradi velike nadmorske višine in strmega reliefa).

Proces preoblikovanja pobočja z delovanjem vode je sicer značilen za vsa pobočja, kjer je padavinska voda prevladujoč eksogeni dejavnik. Zanj ni potrebna prisotnost človeka ali obstoj poti. Ta proces torej ni značilen le za potno erozijo, je pa njen bistveni sestavni del. Posebnost tega, kar imenujemo potna erozija, pa je, da deformacije tal, ki nastanejo kot posledica uporabe poti, sodelujejo pri preoblikovanju površja z delovanjem vode in usmerjajo to delovanje na pot. Lahko bi tudi rekli, da se pri tem združujejo vodne poti in poti za hojo.

Poleg tega s hojo tudi bolj neposredno vplivamo na premikanje materiala po poti navzdol. Z vsakim pritiskom noge namreč nekoliko odrinemo del prsti ali prepereline. Učinek hoje je odvisen od trenutnega stanja tal, povečan je npr. na razmočenih tleh.

Slika 4: Rezultat druge faze je poglobljena pot oz. erozijski jarek, ki lahko sega do matične podlage.

To delovanje je sprva ploskovno, enakomerno na vsej površini pobočja, ni skoncentrirano na določene vodne poti (žlebiče, kanale). Gre torej za odnašanje zelo tankega površinskega sloja prsti. Dokler je to delovanje predvsem ploskovno, govorimo o denudaciji v ožjem pomenu besede, o eroziji pa govorimo, ko delovanje postane bolj linijsko izraženo in omejeno na določene kanale.

 

Tekoča voda se zaradi razlik v značilnostih površja kmalu začne zbirati v drobne tokove; ti se oblikujejo tam, kjer voda lažje odteka. Tako se začnejo ustvarjati majhne vodne poti, ki jim pravimo žlebiči. Koncentriran tok ima večjo erozijsko moč kot ploskovni tok, saj se manjši delež energije porablja za premagovanje trenja ob premikanju; to omogoča vodnemu toku, da prenaša večje delce prsti.

Pri ploskovnem toku je učinkovitost erozije odvisna pretežno od značilnosti površja: velikosti prstenih delcev in njihove kohezije (sprijetosti), značilnosti vegetacije (če je je še kaj ostalo), naklona površja... Pri koncentriranem (žlebičastem) toku pa nasprotno temu značilnosti površja nimajo več tolikšnega vpliva, večji pomen pridobi globina in hitrost toka.

Vodne poti se sčasoma poglabljajo in razširjajo, tok je vse bolj skoncentriran in vse bolj erozijsko učinkovit. Ko je odstranjena površinska plast prsti, erozija nadaljuje svoje delo na nižjih plasteh, žlebiči postajajo žlebovi, kanali, erozijski jarki. Če je to delovanje dovolj dolgo, se sčasoma odstrani celotni profil prsti, pride do popolne ogolitve dela poti. S tem pa se erozijski proces ne ustavi. Matična podlaga postane bolj izpostavljena eksogenim procesom. Poleg tega se z robov jarka prst posipa (oz. spira ob prisotnosti padavin) v njegovo dno; tako se pot širi, prst pa se prenaša po poti navzdol.
Ob močnih nalivih lahko tako nastali erozijski jarki dobijo vlogo hudourniških jarkov.

Doslej smo govorili predvsem o odnašanju prsti, a enak proces zadeva tudi preperelino, kjer je ta izpostavljena eksogenim dejavnikom, to je tam, kjer je bila prst že odstranjena, ali pa se zaradi drugih omejujočih dejavnikov sploh ni izoblikovala (npr. zaradi velike nadmorske višine in strmega reliefa).

Proces preoblikovanja pobočja z delovanjem vode je sicer značilen za vsa pobočja, kjer je padavinska voda prevladujoč eksogeni dejavnik. Zanj ni potrebna prisotnost človeka ali obstoj poti. Ta proces torej ni značilen le za potno erozijo, je pa njen bistveni sestavni del. Posebnost tega, kar imenujemo potna erozija, pa je, da deformacije tal, ki nastanejo kot posledica uporabe poti, sodelujejo pri preoblikovanju površja z delovanjem vode in usmerjajo to delovanje na pot. Lahko bi tudi rekli, da se pri tem združujejo vodne poti in poti za hojo.

Poleg tega s hojo tudi bolj neposredno vplivamo na premikanje materiala po poti navzdol. Z vsakim pritiskom noge namreč nekoliko odrinemo del prsti ali prepereline. Učinek hoje je odvisen od trenutnega stanja tal, povečan je npr. na razmočenih tleh.

Slika 4: Rezultat druge faze je poglobljena pot oz. erozijski jarek, ki lahko sega do matične podlage.

5.1.3. Tretja faza: Nastajanje novih poti in širjenje potne erozije

Močno poglobljene poti so običajno neprijetne za hojo: tla so trda, kamnita, pogosto spolzka. Posebno neprijetne so te poti po močnejšem deževju, ko zaradi zbitosti in povečanega vodnega toka postanejo blatne; pozimi pa se včasih spremenijo v ledene drsalnice.

 

Ljudje se hoji po taki poti raje izognejo, bodisi zato, ker si ne želijo umazati čevljev, bodisi zato, ker je prijetneje hoditi po travnatih tleh zraven poti. Tako se celoten proces ponovi na novem mestu; na eni ali obeh straneh prvotne poti nastajajo nove, učinek potne erozije pa se širi. Ponekod na ta način nastanejo celi spleti erozijskih jarkov.

Slika 5: Ko določeni deli prvotne poti postanejo neprijetni za hojo, ob njih začnejo nastajati »obvozi« (Langedalefootpaths.co.uk, 2005)

6. Dejavniki potne erozije:

Dejavnike (faktorje), ki vplivajo na učinkovitost potne erozije lahko v grobem razdelimo na dva sklopa (Clarkswcd.org, 2005):

• erodibilnost = dovzetnost površja (tal) za spremembe, ki jih povzroča erozija; to so značilnosti vegetacije, prsti, matične podlage in reliefa;
• erozivnost = potencial oz. moč zunanjih faktorjev, da z erozijskim delovanjem povzročijo spremembe površja (spremembe vegetacije, prsti, podlage); to so značilnosti podnebja in uporabe poti.

6.1. Erodibilnost:
6.1.1. Značilnosti vegetacije
6.1.2. Značilnosti prsti
6.1.3. Značilnosti matična podlage
6.1.4. Značilnosti reliefa

 

 

6.2. Erozivnost:
6.2.1. Značilnosti podnebja
6.2.2. Uporaba poti

 

Slika 6: Dejavniki potne erozije (Exmoor-nationalpark.gov, 2005)

 

6.1. Erodibilnost

6.1.1 Značilnosti vegetacije

Rastlinska odeja ima pomembno vlogo pri zaviranju potne erozije, saj dobra pokritost tal z vegetacijo ščiti prst pred učinkom padajočih dežnih kapljic, površinskega odtoka, vetra in pritiska zaradi hoje.

Slika 7:
Travna ruša daje oporo prsti (Vrhunc, julij 2005).

Rastlinstvo je različno občutljivo na tlačenje in teptanje; razlike v odpornosti so tako med posameznimi vrstami kot med različnimi združbami oz. habitatnimi tipi. Aleš Alijeski je izvedel eksperimentalno teptanje v treh habitatnih tipih na Pokljuki (na barju in v dveh tipih smrekovega gozda). S tem je ugotavljal odpornost tamkajšnje vegetacije proti teptanju.
Odpornost je določil s pomočjo standardnega klasifikacijskega sistema, ki temelji na številu prehodov, ki so potrebni za 50-odstotno zmanjšanje v relativni rastlinski pokrovnosti tal. Pri vseh treh habitatnih tipih je prišlo do 50-odstotne redukcije že pri 75 ali manj prehodih (Alijeski, 2002).

 

Najprej propadejo na teptanje bolj občutljive vrste; lahko jih nadomestijo bolj odporne vrste, prihaja torej do sprememb v sestavi združbe. Ob dolgotrajnem in intenzivnem teptanju sčasoma izginejo tudi najodpornejše vrste.

Glede na rastiščne pogoje je najbolj občutljiva vegetacija na vlažnih rastiščih (moorsforthefuture.org, 2005); zelo občutljiva je tudi vegetacija na ekstremnih visokogorskih rastiščih, kjer težke življenjske razmere otežujejo okrevanje rastlin ali ponovno zaraščenje.

 

Slika 8: Pot s poteptano vegetacijo postane vidna in spodbuja obiskovalce k uporabi. (Alijeski, 2002)

 

6.1.2. Značilnosti prsti (povzeto po: Clarkswcd.org, 2005)

• tekstura ali zrnatost (razmerje med deleži mineralnih delcev različnih velikosti – delež peska, gline, melja)

Glineni delci so najmanjši, zato jih voda najlaže odnaša, če niso povezani v strukturne skupke. Prsti, ki vsebujejo velik delež glinenih delcev, imajo običajno tudi manjšo infiltracijsko kapaciteto. Vendar pa so vezi, s katerimi se glineni delci povezujejo v skupke, močnejše kot vezi med delci melja ali peska, zato so glinene prsti ob ugodni strukturi lahko dokaj odporne proti eroziji.

• Struktura – povezanost med prstenimi delci

Prsteni delci se z fizičnimi in kemijskimi vezmi povezujejo v strukturne skupke (agregate). Medsebojna povezanost delcev zvišuje odpornost proti eroziji. Pomembno je tudi razmerje med prostornino, ki jo zavzemajo prsteni delci in prostornino por – praznih prostorčkov med delci, v katerih se zadržujeta zrak ali voda. S teptanjem prsti se poroznost (delež por) zmanjša, s tem pa tudi infiltracijska kapaciteta in prezračenost prsti.

• Vsebnost organske snovi

Zadosten delež organske snovi ugodno vpliva na strukturo prsti in infiltracijsko kapaciteto.
Z odstranitvijo vegetacije se zaustavi dotok organske snovi v prst, zato se poslabšajo njene lastnosti.

• Obstojnost strukturnih skupkov (agregatov)

Obstojnost je odvisna od mnogih drugih značilnosti prsti:

• biološke aktivnosti
• kemičnih značilnosti mineralov: večji delež bazičnih mineralov v splošnem zvišuje obstojnost
• delež organske snovi: večji delež v splošnem zvišuje stabilnost skupkov, čeprav so, na drugi strani, močno organske prsti zopet dovzetnejše za erozijo.

Poleg teh posameznih lastnosti, vse značilnosti prsti vplivajo na njeno odpornost proti eroziji tudi posredno, preko rodovitnosti, ki pogojuje značilnosti vegetacije. Visoko rodovitne prsti omogočajo bogato rastlinsko odejo, ki ščiti prst pred zunanjimi vplivi.

 

 

6.1.3. Značilnosti matične podlage

Če površino poti predstavlja prst, je vpliv matične podlage predvsem posreden, s tem ko določa značilnosti prsti. Povezanost pa postane neposredna, če je prst že odstranjena oz. je sploh ni bilo; v tem primeru sta matična podlaga in preperelina namreč bolj izpostavljeni zunanjim preoblikovalnim dejavnikom; poveča se intenzivnost razpadanja matične kamnine in odnašanja prepereline.
Mehanično manj odporne kamnine (mehkejše, nesprijeti sedimenti) so bolj izpostavljene eroziji (Langdalefootpaths.co.uk, 2005).

 

 

6.1.4. Značilnosti reliefa

V splošnem lahko rečemo: večji ko bo naklon poti, bolj bo ta dovzetna za erozijo. Posebno nestabilne so poti z naklonom nad 20 stopinj (Tomše, 1993). Pri tem je treba opozoriti na problematičnost bližnjic, ki so običajno precej bolj strme kot glavna pot. Poleg lažjega drsenja materiala, na strmih pobočjih več vode odteče površinsko; ta voda pa zaradi večje energije tudi laže prenaša prstene delce. Na stopnjo erozije poleg naklona vpliva tudi dolžina pobočja, ki določa v kolikšnem obsegu se lahko razvije vodno-erozijsko delovanje.
Relief ima tudi posredni vpliv prek nadmorske višine (ta določa klimatske in vegetacijske značilnosti ter deloma intenzivnost uporabe poti) in ekspozicije (klimatske značilnosti).

 

 

6.2. Erozivnost

 

6.2.1. Značilnosti podnebja

Glavna klimatska dejavnika, ki določata stopnjo erozije sta tip in količina padavin. Kratkotrajni a zelo intenzivni nalivi lahko odnesejo dosti več materiala kot dolgotrajno rahlo deževje, saj se voda ne more dovolj hitro infiltrirati v prst, zato se na poti ustvarijo močni površinski tokovi (Langdalefotpaths.co.uk, 2005).
Poleg padavin vplivajo vsi ostali faktorji, ki povzročajo erozijo in preperevanje: temperaturne razlike, zmrzal, veter,...; seveda pa je pomembna tudi povezanost med podnebnimi značilnostmi in prstjo ter vegetacijo.

 

 

6.2.2. Uporaba poti

Ker se v tej nalogi osredotočam na planinske poti, izpostavljam planince kot glavne uporabnike poti in njihovo hojo kot dejavnik preoblikovanja. Seveda pa tudi drugačna uporaba poti (npr. dirkanje z motocikli ali gozdarsko spravljanje lesa v dolino) lahko povzroča enake učinke. Ko govorimo o gorskem oz. planinskem svetu je velikokrat vprašljiva tudi vožnja s terenskimi vozili, ki zaradi svoje teže na poteh povzročajo bistveno večji pritisk in večje deformacije kot pohodniki. S vse večjo priljubljenostjo gorskega kolesarjenja so pomemben faktor postali tudi tovrstni uporabniki poti. Tudi pri kolesarjenju je obremenitev tal večja kot pri hoji, saj je površina stika s tlemi manjša.
Vsak korak pomeni določeno obremenitev tal; ta je odvisna od sile, s katero pritiskamo na tla, in od površine, na katero se ta pritisk porazdeli (pri stoji je ta površina enaka površini naših podplatov, pritisk pa enak naši teži). Obremenitev tal pri stoji znaša približno 20 kPa/cm2, pri hoji navkreber 40 kPa/cm2, pri teku navzdol pa tudi 500 kPa/cm2 (Tomše, 1993).

 

Bolj kot vrsta aktivnosti (hoja, tek, kolesarjenje) je za pojav potne erozije pomembna pogostnost uporabe. Dokler število uporabnikov ne preseže meje, ki je odvisna od vseh ostalih dejavnikov potne erozije, se ohranja naravno ravnovesje. Deformacije vegetacije niso tolikšne, da si rastline ne bi opomogle med enim in drugim teptanjem in tudi deformacija prsti ni tolikšna, da bi se povečala njena erodibilnost.

Za popolno odstranitev rastlinske odeje in s tem bistveno povečanje erodibilnosti je običajno potrebnih več tisoč obiskovalcev letno; za manjše spremembe (npr. izginotje določene občutljive rastlinske vrste in s tem sprememba habitata) pa zadostuje tudi manjša množičnost (Alijeski, 2002).
Več o množičnosti na slovenskih planinskih poteh pa v naslednji točki.

 

7. Slovensko planinstvo

Obiskovanje gora ima za Slovence velik pomen. Po raziskavah slovenskega javnega mnenja naj bi se z gorništvom oz. planinstvom ukvarjalo 15% prebivalcev Slovenije. Gorništvo se s tem uvršča na četrto mesto med najbolj priljubljenimi rekreacijskimi dejavnostmi. Imamo močno osrednjo planinsko organizacijo – Planinsko zvezo Slovenije, veliko dobro opremljenih koč in gosto mrežo označenih in vzdrževanih poti (Peršolja, 2001).

 

Letno prenoči v planinskih kočah okoli 85.000 obiskovalcev, Planinska zveza pa navaja tudi podatek, da naše gore letno obišče preko 3 milijone obiskovalcev (Peršolja, 2001). Vendar pa na poti, na katerih se pojavlja močna potna erozija, bolj vpliva neenakomerna porazdelitev obiskovalcev kot njihovo skupno število. Na eni strani imamo namreč zelo slabo obiskane poti, na drugi strani pa t.i. romarske poti, na katerih v poletnih mesecih lahko doživimo pravo gnečo. To nakazuje tudi podatek, da julija in avgusta 20 najbolj priljubljenih postojank v Julijskih Alpah (npr. Kredarica, Koča pri Triglavskih jezerih) povprečno zabeleži obisk 350.000-ih planincev (Grabrijan, 2003).

 

8. Ugotavljanje, merjenje, preprečevanje in sanacija potne erozije

 

8.1. Ugotavljanje in merjenje

Dejstvo je, da se večina obiskovalcev, razen tisti, ki se vračajo večkrat v daljšem časovnem razponu, ne zaveda delovanje potne erozije na poti, po kateri hodijo. Za spremljanje tega procesa skozi različen faze je namreč običajno potrebno vsaj enoletno opazovanje. Ker ta naloga ni obsegala dolgotrajnejšega opazovanja, nisem opravil meritev, ki bi pokazale intenzivnost sprememb na določeni poti. Kljub temu navajam nekaj možnih metod za merjenje oz. ocenjevanje intenzivnosti potne erozije.

• V začetni fazi lahko ocenjujemo intenzivnost sprememb v pokritosti prsti z vegetacijo. Izberemo si npr. 1 m2 površine na poti in nato v nekem časovnem obdobju opazujemo spremembe v pokrovnosti te površine z rastlinami (Exmoor-nationalpark.gov, 2005).
• V naslednji fazi lahko opazujemo poglabljanje poti. Na večjih skalah, drevesih ipd. na ali ob poti označimo lego površine poti v nekem času in nato opazujemo intenzivnost poglabljanja (Exmoor-nationalpark.gov, 2005).
• Istočasno lahko tudi ocenimo količino odnešenega materiala. Nekje na poti postavimo prepreko (ki naj seveda ne bi ovirala hoje), pred katero se nabira preperelina, ki sicer drsi po pobočju navzdol.
• Kot dodatek vsem tem postopkom je koristen tudi podatek o obremenjenosti poti, torej o številu uporabnikov poti. V tej nalogi sem število uporabnikov – planincev ocenil s pomočjo vpisnih knjig, kamor se vpisujejo obiskovalci planinskih domov.

 

 

8.2. Preprečevanje in sanacija (povzeto po: Tomše, 1993)

Gore nedvomno sodijo med tista območja, kjer je bil človekov vpliv do sedaj relativno majhen, in so zato naravovarstveno zelo pomembne. Z večjo priljubljenostjo rekreacije v gorskem svetu pa se pritisk na okolje povečuje. Okoljevarstveniki se strinjajo, da je treba preprečiti, da bi se ta pritisk razširil na ves gorski svet; zato se zavzemajo, da ne bi nadelovali in označevali novih planinskih poti; obiskovalci bi se omejili na že obstoječe poti. To pa pomeni, da je treba poti vzdrževati in skrbeti, da jih preobremenitev ne spremeni v erozijske jarke.

 

Sanacija močno erodirane poti je običajno zapletena, zato je najbolj smiselno potno erozijo preprečevati že na začetku, z dobro speljano in utrjeno potjo. Pot je potrebno smiselno prilagoditi reliefnim razmeram, dobro je upoštevati tudi geološke in pedološke značilnosti tal.

 

8.2.1. Načrtovanje poti

Poti prek zelo strmih pobočij potekajo v serpentinah, pri čemer je pomembno, da te niso prekratko speljane, saj je sicer naklon še vedno prevelik. Primera dobro speljanih serpentin sta tudi poti na Roblek in Komno, ki sta opisani v drugem delu naloge. Poti, ki prečijo pobočja pod slemeni, je primerno prestaviti na samo sleme. Za gozdne poti in poti v pasu drevesne meje je pomembno, da potekajo mimo dreves na zgornji strani tesno ob deblih, s čimer tlem zagotovimo večjo stabilnost. Upoštevamo, da so razmočena in vlažna rastišča bolj občutljiva na pritisk kot suha.

 

 

8.2.2. Preprečevanje erozije

Običajno poti ne načrtujemo na novo, saj že od nekdaj potekajo po ustaljenih trasah. Za te poti, posebno če se obisk na njih povečuje, moramo zagotoviti primerno vzdrževanje; s tem ne le preprečujemo potno erozijo, pač pa tudi poskrbimo za varnost in zadovoljstvo uporabnikov poti.
Ob močnejših nalivih bo pot postala razmočena in blatna, ali pa se bo spremenila v pravi hudourniški jarek. To lahko delno preprečimo z zagotovitvijo primernega odvodnjavanja: speljemo tok vode v bližnjo grapo oz. žleb ali zagotovimo primeren nagib površine poti. Če pot poteka prečno preko pobočja, so eroziji najbolj izpostavljeni njeni robovi; te lahko utrdimo z opornimi kamnitimi zidovi (škarpami) ali z lesenimi braniki. Vzdrževalci poti lesene branike včasih uporabijo kot stopnice na strmejših odsekih poti. S tem omogočijo bolj sproščeno hojo, hkrati pa se pred zgornjim robom branika zadržujejo in kopičijo prsteni delci, včasih se tu celo zarastejo rastline. V višjih predelih, kjer je manj lesa in več kamenja na površju, lahko pot utrdimo s kamnitimi stopnicami. Večje kamne s ploščato zgornjo stranjo, včasih uporabijo tudi kot »splave«, na katere stopamo pri prehodu mehkejših ali nestabilnih tal.

Slika 9: Utrjevanje poti s kamnitimi stopnicami (Tomše, 1993)

 

8.2.3. Sanacija

Eden od možnih ukrepov na poti, ki je že delno erozijsko poglobljena, je zasutje poglobljenega dela poti oz. izravnava z nivojem okolice. Robove poti je mogoče učvrstiti tudi z zasaditvijo rastlinski vrst, za katere je značilen dobro razvit koreninski sistem in odpornost proti teptanju.

 

Erozijo lahko omejimo tudi z zmanjšano uporabo poti. Če v bližini prvotne poti oz. njenega dela obstaja erozijsko manj ogrožena, a vseeno prijetna alternativna trasa, lahko pot oz. del poti tudi zapremo. Običajno pa je bolje, da se za razbremenitev preobremenjenih poti trudimo z ozaveščanjem uporabnikov in spodbujanjem k uporabi drugih poti. Pomembno je tudi spodbujanje planincev, da se držijo označenih poti, saj so običajno problematične prav vsepovprek potekajoče bližnjice. Ena sama, četudi erodirana pot na goro ni moteča, če pa nastaja cel splet neprimerno speljanih poti, ima to tudi druge neprijetne posledice, kot npr. pretirano poseganje v življenjski prostor živali.
Na področju okoljske vzgoje in ozaveščanja planincev pomembno vlogo že opravlja Planinska zveza s svojimi društvi, tako kot seveda na področju vzdrževanja poti.

 

Slika 10: Opozorilna tabla ob poti na Roblek (Vrhunc, julij 2005)

 

9. Izbrana primera planinskih poti

 

Slika 11: Pot Draga – Roblekov dom (vir: Slovenija – pokrajine in ljudje, 1999)

 

Slika 12: Pot Savica – Dom na Komni (vir: Slovenija – pokrajine in ljudje, 1999)

Kot študiji primera sem izbral dve poti v slovenskem alpskem svetu, eno v Karavankah – pot iz doline Drage proti Roblekovem domu na Begunjščici - in eno v Julijskih Alpah – pot od Savice do Doma na Komni.

 

Za izbiro teh dveh poti sem se odločil iz naslednjih vzrokov:

• Obe poti sta zelo dobro obiskani; spadata med tiste, ki jih imenujejo tudi »romarske poti slovenskih planincev«.
• Na obeh poteh so očitni znaki potne erozije.
• Pretežni del obeh poti je v osnovi sicer speljan v skladu z zakonitostmi premišljenega načrtovanja, o katerih smo govorili pri »Preprečevanju in sanaciji«. Negativne posledice potne erozije so tako vezane predvsem na bližnjice, ki sekajo serpentine prvotnih poti, so precej strmejše od prvotnih poti in niso utrjene.

 

9.1. Pot Draga (690 m) – Roblekov dom (1657 m)

 

Slika 13: Pot Draga – Roblekov dom (vir: Karavanke – osrednji del, 1:50.000)

To je ena izmed najbolj obiskanih poti v Karavankah. Vodi iz doline Drage v bližini Begunj na Gorenjskem do Roblekovega doma na Begunjščici.

 

V spodnji polovici poti, kjer je pobočje manj strmo (približno 10 - 12°), poteka pot večinoma vzporedno s pobočjem. Kljub zmernem naklonu je pot zaradi intenzivne uporabe na nekaterih mestih močno poglobljena (do 1,5 m). Ker je hoja tu neprijetna, nastajajo ob prvotni poti nove; ponekod je splet teh, bolj ali manj uhojenih poti širok tudi 30 metrov.

Na zgornjem delu poti (od Polške planine dalje) je pobočje strmejše (ponekod prek 20°), zato je pot speljana v serpentinah. Ta pot je dobro vzdrževana in utrjena. Vendar se prek pobočja vije v širokih zavojih in je zato daljša. Planinci so tako uhodili več bližnjic, ki so vzporedne s pobočjem in zato zelo strme ter bolj dovzetne za potno erozijo.

Splošne značilnosti območja in značilnosti poti:

• Matična podlaga: jurski in triasni apnenec z roženci
• Tip prsti: rendzina, na položnejših gozdnih pobočjih evtrična rjava prst
• Vegetacijski tip: bukov-smrekov gozd
• Letna količina padavin: 1700-1800 mm (Slovenija – pokrajine in ljudje, 1999)
• Število obiskovalcev: Pri oceni števila obiskovalcev sem za osnovo vzel število planincev, ki so se vpisali v vpisno knjigo v planinskem domu. Ker se vsi obiskovalci ne vpisujejo v to knjigo, in ker vsi tudi ne pridejo do planinskega doma po opisani poti, sem to število nekoliko prilagodil (po lastni presoji in po posvetu z oskrbnikom doma). Tako sem približno ocenil, da po izbrani poti pride na Roblek letno okoli 3.500 planincev. To število je seveda preko leta precej neenakomerno porazdeljeno, ob sončnih poletnih vikendih lahko pride tudi 100 obiskovalcev dnevno.

Slika 14: Zgornji del poti na Roblek (Vrhunc, julij 2005)

 

Na desni strani slike vidimo prvotno pot, na levi pa pot, ki jo planinci uporabljajo danes. Na nadmorski višini okoli 1640 metrov, kjer je bila posneta fotografija, je prst že dokaj plitva, zato je bila ob uporabi poti kmalu odstranjena. Na površini so se znašli večji kosi prepereline, zato je pot postala manj prijetna za hojo. Planinci so tako začeli hoditi ob robu prvotne poti, kjer je sčasoma nastala nova pot.

Na sliki 16 je prikazan močno erodiran odsek poti, kjer je iz prvotne poti nastal približno 1 meter globok jarek. Ob močnem deževju se v njem zbira voda, odnaša prst in preperelino ter zaradi namočenosti tal naredi pot še posebej neprijetno za hojo. Uporabniki poti se temu odseku izognejo s hojo po novi poti, ki nastaja približno pol metra od roba prvotne poti (slika 15). Na tej novi poti je vegetacija večinoma že odstranjena, ni pa še prišlo do poglobitve poti.

Podoben primer je prikazan na sliki 17. Na levi strani je močno poglobljena prvotna pot, učinki potne erozije pa so vidni tudi že na desni strani. Proces potne erozije se torej širi v okolico prvotne poti. Drevesne korenine, ki tu ležijo na površju, lepo prikazujejo, da je bil že odstranjen del prstenega sloja.

Slika 17: Močno poglobljena prvotna pot na levi in nova pot na njenem robu (Vrhunc, julij 2005)

Primerjava lastnosti prsti na poti in ob njej:

 

V teoretičnem delu naloge sem zapisal, da se zaradi teptanja, povzročenega s hojo spreminjajo lastnosti prsti. Da bi dokazal ta proces, sem analiziral in primerjal nekatere lastnosti vzorcev prsti, vzetih na treh različnih mikrolokacijah (izven poti, na novo-nastajajoči poti in na stari (erodirani) poti).

Pred nastankom poti je bila prst na teh treh mikrolokacijah enaka, s hojo in delovanjem vode pa je prišlo do določenih sprememb. Prst je npr. postala bolj zbita: gostota prsti na novo-nastajajoči poti je 0,96 g/cm3, izven poti pa le 80 g/cm3. Gostota prsti na stari poti je sicer zopet nekoliko manjša, kar je morda posledica dejstva, da je to predvsem prst, ki se posipa in spira z robov poti in, da planinci tega odseka poti ne uporabljajo več. Kar se tiče teksture, je na stari poti večji delež peščenih mineralnih delcev (spada v razred peščenih ilovic), saj so bili manjši (ilovnati in glineni) delci že v večji meri odnešeni. Glede obstojnosti strukturnih agregatov pa nisem ugotovil razlik med vzorci prsti.

 

9.2. Pot Savica (653 m) – Dom na Komni (1520 m)

Slika 18: Pot Savica – Dom na Komni (vir: Julijske Alpe – vzhodni del, 1:50.000)

Pot iz Savice na Komno je ena od naših najbolj obiskanih poti, saj s Komne vodijo poti na številne priljubljene vrhove.
Pot je speljana položno (redko prek 10°), v širokih serpentinah, robovi so na mnogih mestih utrjeni s kamenjem. Tudi tu pa serpentine prečkajo številne strme (tudi 30°) bližnjice; zaradi uporabe bližnjic je glavna pot na nekaterih mestih (ob stiku z bližnjico) že precej poškodovana.
Splošne značilnosti območja in značilnosti poti:

• Matična podlaga: dachsteinski apnenec s plastmi dolomita
• Tip prsti: rendzina
• Vegetacijski tip: bukov-smrekov gozd
• Letna količina padavin: 2000-2500 mm (Slovenija – pokrajine in ljudje, 1999)
• Število obiskovalcev: Ocenil sem, da je od aprila do konca julija Komno po opisani poti obiskalo približno 2.500 planincev (za obdobje pred aprilom ni podatkov v vpisni knjigi planinskega doma, ker so takrat dom prenavljali). Poleti lahko obisk doseže število 130 planincev/dan.

Slika 19: S kamnitim zidom utrjena pot na Komno (Vrhunc, julij 2005).

Na sliki je prikazan tipičen odsek poti na Komno. Pot poteka prečno preko pobočja, zato je eroziji najbolj izpostavljen njen zunanji rob. Tega so primerno utrdili s kamnitim zidom (škarpo).

 

Drug način utrditve poti vidimo na sliki 20. Leseni braniki na strmejših odsekih poti zadržujejo odnašanje prsti in prepereline ter hkrati omogočijo bolj prijetno in bolj varno hojo.

Slika 20: Utrditev z lesenimi stopnicami (Vrhunc, julij 2005)

Sliki 21 in 22: Odnašanje glavne poti zaradi uporabe bližnjic (Vrhunc, julij 2005)
Pot vijuga preko pobočja v širokih serpentinah, ki sicer omogočajo prijetno hojo, ne pa tako hitrega vzpona, kot če bi ubrali bolj direktno smer (vzporedno z naklonom pobočja). Mnogi planinci zato raje uporabljajo strme bližnjice (z naklonom 20-30°). Na mestu, kjer taka bližnjica seka glavno pot, pogosto pride do odnašanja glavne poti (sliki 21 in 22).

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob hoji preko roba poti se zaščitna škarpa sčasoma podre; ko ta nova pot postane vidna, jo začnejo uporabljati tudi drugi planinci; hkrati se okrepi tudi odnašanje materiala z glavne poti zaradi delovanja vode.

Slika 23: Bližnjica, ki so jo že poskušali zapreti s podrtimi debli (Vrhunc, julij 2005).

Zaradi opisanih negativnih učinkov poskušajo urejevalci poti odvračati planince od uporabe bližnjic. Na sliki 23 je prikazana bližnjica, na kateri so poskušali s podrtimi debli otežiti hojo. A tak ukrep običajno ni dolgoročna rešitev, saj uporabniki poti kmalu najdejo obhod okoli ovire. Najbolj trajna rešitev je najbrž seznanjanje planincev z negativnimi učinki uporabe bližnjic. To nalogo, hkrati z drugimi vzgojnimi nalogami, že opravlja osrednja planinska organizacija – Planinska zveza in lahko upamo, da se bo v prihodnje vse več uporabnikov poti zavedalo pomena odgovornega obnašanja v gorskem svetu.

 

10. Zaključek

V seminarski nalogi sem poskušal sintetizirati obstoječa spoznanja o potni eroziji v celostno in pregledno predstavitev tega problema. V skladu z zadanim obsegom dela, sem na več točkah ostal pri bolj »površinskem« opisovanju pojavov, nisem pa se poglabljal v natančno analizo vseh dejavnikov, ki usmerjajo proces potne erozije, vseh oblik, ki pri tem nastajajo ter povezav med enimi in drugimi.

 

Na teh točkah ostaja torej še dovolj »raziskovalnega prostora« za nadaljnje preučevanje. Zanimivo bi bilo npr. podrobneje preučiti intenzivnost potne erozije in nastajajoče geomorfne oblike na več konkretnih primerih planinskih poti, ki bi jih opredeljevala različna matična osnova, različna prst, rastlinstvo itd.
Pomembna je praktična vrednost rezultatov takih raziskav, ki se bo v prihodnosti verjetno še zviševala. Število ljudi, ki zahajajo v gore, se bo namreč še naprej povečevalo; ob tem pa se bo povečeval tudi pomen premišljenega načrtovanja in urejanja poti, ki bo oporo iskal v uporabnih znanstvenih izsledkih.

 

Viri in literatura

• Alijeski, A., 2002. Avtomobili se bodo morali umakniti. Delo, 44, 125.
• Easterbrook, D. J., 1999. Surface processes and landforms. Upper Saddle river, Prentice Hall, 546 str.
• Ghyll, R., 2002. Footpath erosion. URL: Langdalefootpaths.co.uk (citirano: julij 2005)
• Grabrijan, E., 2003. Vpliv gorništva in prometa na okolje Julijskih Alp: diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 124 str.
• Julijske Alpe – vzhodni del: planinska karta. 1994. 1:50.000. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije.
• Karavanke – osrednji del: planinska karta. 2002. 1:50.000. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije.
• Lazarević, R., 1975. Geomorfologija. Beograd, Inštitut za šumarstvo i drvnu industriju, 483 str.
• Mentor planinske skupine: gradivo za usposabljanje mentorjev, 2001. Peršolja, B., Rotovnik, B. (ur.). Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 216 str.
• Slovenija: pokrajine in ljudje, 1999. Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga, 735 str.
• Tomše, T., 1993. Varstvo okolja na planinskih poteh – priročnik za markaciste. Ljubljana. (neobjavljeno gradivo, junij 2005)
• Tomše, T., 1998. Bližnjice – rane občutljivega okolja. Planinski vestnik, 98, 4, str. 148-151.
• Bangor.ceh.ac.uk (citirano: julij 2005)
• Cambridgestudents.org.uk/subjectpages (citirano: julij 2005)
• Clarkswcd.org (citirano: julij 2005)
• Exmoor-nationalpark.gov.uk (citirano: julij 2005)
• Maridadi.com (citirano: julij 2005)
• Moorsforthefuture.org.uk (citirano: julij 2005)
• Ramblers.org.uk (citirano: julij 2005)
• Varstvo okolja pri planinskih postojankah v Triglavskem narodnem parku, 1997. Bizjak, J., Šolar, M. (ur.). Bled, Triglavski narodni park, 96 str.