Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Severna stena Ojstrice - Vzhodna smer

Stene in grebeni - Boris Režek: Ljudje, ki so živeli prav v vznožju Savinjskih Alp, so prvi čas kljub nemški okupaciji lahko še dokaj prosto zahajali vanje in so bile celo koče vse poletje l. 1941 še oskrbovane.

Polastil se jih je bil sicer Alpenverein in jih porazdelil med svoje sekcije, toda kako bo v bodoče, je bilo tudi za najbolj trdoglave hitlerjevce povsem negotovo, ko so se oglasile partizanske puške.

Solčavana Franc Herle in Franc Vršnik, ki sta tedaj živela doma, sta se lahko zmuznila v bližnje gore, ko je bil vsak turistični promet že prepovedan, in sta poleti l. 1942 prva samostojno ponovila severno steno Stajerske Rinke, neposredno zatem pa sta se pojavila pod severno steno Ojstrice. Zvabila ju je tista zagonetna vzhodna smer, ki je bila med poslednjimi velikimi nalogami v Savinjskih Alpah. Morala sta imeti dober pregled nad dotedanjimi dosežki, dasi o njima prej ni bilo glasu in ni znano, kaj vse sta bila preplezala v svojem naglem vzponu do V. težavnostne stopnje. Oba sta padla v vojni in za njima je ostal le kratek tehnični opis tega njunega pristopa, da ju zato ne moremo spremljati v njunem snovanju in doživljanju.
Vsem, ki so kdaj plezali v severni steni Ojstrice, se je dodobra vtisnila mrka podoba skalovja, ki se pne iz osrednje grape navzgor in prehaja potem v gladke, svetle plati ob severovzhodnem grebenu. Vse glavne težkoče so strnjene nekako v prvi tretjini višine in smer se zaradi prerinjenih skladov, ki jih sicer vežejo nekatere zajede in pokline, ni dala prav zamisliti. Zgoraj na plateh je bilo vse očitno; ta, spodnji del pa je bil prav problemsko zamotan. Treba je bilo pač vstopiti in se potem prebijati navzgor kakor in koder bi kazalo. Takšna plezanja brez sleherne gotovosti o prehodih, terjajo vsestransko znanje, najboljšo opremo in popolno telesno in duševno utrjenost. Vse to sta Herle in Vršnik pač imela, a kakor sta prejkone že pričakovala, nista takoj uspela. Ključno mesto je bil gladek prag, brez vsake opore in špranj za kline. Nikoder drugod ni bilo moč naprej, le ta prag je vezal nadaljnje prehode, a čezenj se ni dalo priti.
Normalno je bila ta, vzhodna smer nepreplezljiva, a Herle in Vršnik sta načela novo obdobje v našem plezaIstvu, prva sta uporabila vrtalo, da sta v napravljene luknje lahko zabila kline. Ta način sicer ni bil nov, že dolgo so ga uporabljali v drugih apneniških Alpah, a le izjemoma in v takšnih okoliščinah, kot sta nanje naletela Herle in Vršnik. Vrtanje lukenj sceloma po nepreplezljivih stenah, ki bi jih bilo z v te luknje zabitimi klini mogoče preplezati, se je odklonilo kot nealpinistično. V nekaterih krogih pa je ostal odpor proti takšni dozdevni zlorabi, enak kakor je bil v klasični dobi plezalstva proti rabi klinov sploh.
Vendar ni bilo razloga za ugovore. Z nekaterimi luknjami za kline, koder v kamenini ni špranj in je zato prehod drugače nemogoč, so bile odprte številne nove možnosti v sicer nepreplezljivih smereh.

Herle in Vršnik sta tako zmogla ta uvodni prag do nadaljnjega, navadno preplezljivega prehoda, in ker nista več naletela na podobno zapreko, sta si na polici, ki se vleče s severovzhodnega grebena v osrednjo grapo, že lahko segla v roke, ker je bila nadaljnja smer do vrha spričo premaganih težkoč v spodnjem delu stene, le še zanimiv plezalni sprehod.
Žal sta oba mlada fanta morala pustiti svoji življenji v vojni. Pokazala sta bila tolikšno mero znanja, odločnosti in vztrajnosti, da bi se gotovo razvila v vrhunska plezalca največjega obsega in bi bila prva poklicana, da rešita še preostale plezalne naloge v Savinjskih Alpah.

Njuna smer v severni steni Ojstrice za ponavljalce ni pomenila več kot navadno V. stopnjo težavnosti, zanju pa je bila višek zahtevnosti, in s tem svojim osamljenim uspehom sta si zagotovila pomembno mesto' v zgodo\tini našega vrhunskega plezalstva.
Vzhodna smer V Severni steni Ojstrice je dokončno zaključila skoraj petindvajsetletno obdobje razvoja plezaIstva med l.1918 in 1942. Že bežen pogled nam pokaže, da je iz skromnih začetkov po prvi svetovni vojni, ko so še prevladovali Nemci, naposled in docela samorastno vzklilo v Savinjskih Alpah moderno plezaistvo in doseglo visoko raven. V naših posebnih pogojih, ki so nam vedno otežkočali slehern napredek, da smo prav v vsem tavali daleč za časom, je bilo isto usojeno tudi alpinistiki. Medtem ko so Nemci v apneniških Alpah in Italijani v Dolomitih, že okrog l.1930 dosegli višek in praktično plezalsko zaključili ta gorovja, smo pri nas do l. 1942 z vsemi največjimi dosežki šele prešli v VI. težavnostno stopnjo.
Upoštevaje bistveni osobini za alpinistično udejstvovanje, namreč čas in sredstva, je šele možno pravilno presojati dozdevno skromno bero sten, grebenov, stebrov in razov, o katerih je bila beseda v prejšnjih poglavjih. Dva ali trije novi pristopi na vsako izmed vodilnih navez na leto, res ni veliko, a šteti moramo na vsak, za plezanje ugoden dan, bodisi zaradi vremena ali razpoloženja, vsaj tri neugodne. Dodati pa jim je treba še nekatere za nujni počitek po vseh težavnih turah in za hojo do izhodišč. Tako je kaj kmalu porabljen čas, ki si ga je mogel posameznik utrgati za svoje gorske podvige, če so mu jih sploh dopuščala sredstva.
Plezalstvo v naših Alpah nikoli ni bilo množično, ker ni moglo biti. SPD je v letih pred drugo svetovno vojno štelo največ okrog 10.000 članov, med temi bi našli, če bi upoštevali prav vsakogar, ki je kdaj plezal, le nekaj desetin plezalcev. DOAV z drugimi turističnimi organizacijami, pa je zajemal vedno nad 200.000 članov. Tako dobimo med Nemci z uporabo podobne primerjave že tisoče plezalcev, ker moramo upoštevati večji razmah plezaistva v njihovih Alpah. Zato ni nič čudnega, če je bilo pri nas le nekaj vrhunskih plezalcev in so v Savinjskih Alpah vzporedno delovale največ tri vodilne naveze. Popolnoma napačen in krivičen očitek bi bil, da niso storile vsega, kar so mogle.
Nobena izmed njih ni imela priložnosti, da bi se preskusila na slovitih plezalnih pristopih v tujih Alpah, a lahko se postavi, da bi se prav tako obnesle v takratnih največjih nalogah, kakor so se doma v svojih smereh na vrhove malega, tujini jedva znanega gorskega sveta Savinjskih Alp. Šele čez dolga leta, ko se bo ta peščica pionirjev po večjem. že umaknila s torišča in jih bo zamenjal novi plezalski rod, ki bo zrastel po drugi svetovni vojni, bo prvič ponovljena večina njihovih pristopov. V velikem razmahu se bodo pojavile številne naveze in prevzele preostalo delo, a še vedno bodo ostali nerešeni največji problemi v Rzeniku, severozahodni steni Planjave, v severnem ostenju Turske gore, severozahodni steni Štajerske Rinke, severni steni Dolgega hrbta in Dolške škrbine.
Morda so te naloge izven meja zmogljivosti. Toda sla, ki je v preteklosti gnala nastopajoče rodove plezalcev v takratne najhujše naloge, utegne v sodobnem skrajnostnem razvoju ovreči to domnevo, ki ji vodilne naveze, delujoče med l.1927 in 1942, nikoli niso pritrdile. Razvoj se nadaljuje; nikdar ne bo dosežen končni, nepresegljivi višek. Rodovi se bado menjavali, spreminjali pogledi in načini, a rast bo vedno jemala svojo prvinsko moč iz odmirajoče preteklosti.

Stene in Grebeni – Boris Režek
PZS 1959
 

Kategorije:
Novosti ALP PrV SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti