Alenka Mihorič: Ljudje smo različni. Vsak ima svoje poglede na to, zakaj so gore mikavne in vsak išče tam odgovor na drugo vprašanje.
Nekaterim so izziv za plezalske podvige in jačanje mišic, drugim so pomembni lepi razgledi na pokrajino, tretjim so všeč neverjetne skalne tvorbe – delo narave. Nekateri ljudje se zanimajo za zgodovino, ki se je dogajala tudi v planinah; jaz pa se vedno vprašam: "Kaj pa tam cveti?" Najbolj se navdušujem nad živimi bitji, ki so sposobna preživeti v ekstremno težkih pogojih, še več: raje jih imajo kot za večino drugih bitij bolj prijazne doline. Med temi bitji so rastline posebne tudi zato, ker se ne morejo tako kot živali zateči pod zemljo, ampak so prepuščene na milost in nemilost mrazu, dežju, vetru in kotalečemu se kamenju. Tako se vsaj zdi večini ljudi.
Dolomiti so zelo privlačni cilj mnogih ljubiteljev gorskih lepot. Le precej oddaljeni so od naših krajev, zato jih ljudje redkeje izberejo za enodnevni izlet. Posebno, če ne želijo biti ves dan na cesti, ampak bi se radi tudi malo sprehodili in videli še kaj več. V začetku julija se na sončen dan za najine pojme z možem kar zgodaj odpeljeva na zahod proti Cortini d'Ampezzo. Srce kar zaigra, ko se prikažejo mogočni, delno zasneženi vrhovi, kakršnih naše, višinsko skromnejše planine, ne premorejo. Za hip se nekajkrat ustaviva in shraniva za spomin podobo gore: Monte Cridola, Monte Pelmo, Tofane, Sorapis, Monte Antelao, Monte Cristallo … seveda se ustaviva tudi zaradi čudovitih brstičnih lilij, ki s svojo živo oranžnimi cvetovi krasijo cestne serpentine.
Pripeljeva se na prelaz Falzarego, nad katerim se boči Piccolo Lagazuoi in se opremiva za lažji pohod. Parkirišče je zatrpano. Veliko ljudi se pelje na goro z žičnico. Zame bi bila to napaka, saj bi zamudila marsikaj zanimivega ob poti, ki se začne na dobrih 2100 metrih. Precej piha, zato so potrebni dolgi rokavi in, dokler naju hoja ne segreje, tudi vetrovka.
Ob poti so travniki, polni živobarvnega cvetja, pa ruševje in skale z drugimi prebivalkami. Med njimi je tudi temnovijolična pirenejska zmajevka, ki je pri nas izredno redka, tu pa je je na pretek. Z vsakim metrom se razgled spreminja, na eni strani se odkrijejo novi vrhovi, na drugi strani kak vrh izgine zaradi bližnjega pobočja. Na skale se ponekod vzpenjajo plezalci. Skupino opaziva na eni od smeri v malem Lagazuoju, dva plezalca pa sta že na vrhu špice na desni, ki verjetno pripada območju Torri di Falzarego. Kažipot naju s položnega travnatega smučišča usmeri na pot, ki je speljana v ključih po melišču prav do navpičnih skal. Tam se pot razcepi: levo vodi tiste, ki jih zanimajo izklesani tuneli (galerija) v gori s svojo zgodovinsko vlogo v 1. svetovni vojni, desno pa tiste, ki so namenjeni naokoli po daljši poti preko prevala Forcela Travenanzes. Podzemlje pustiva za drugo priložnost.
Na skalovju opazim blazinice bleščečega prstnika ali po naše triglavske rože, zraven pa poganja iz razpoke modro milje, ki ga pri nas najdemo samo na skrajnem severozahodu. Velikocvetnega sorodnika črnikastega rmana (Achillea oxyloba) sem našla že prejšnje leto pod Tremi cinami, tudi na tem kraju se ga razveselim. Opazim tudi alpsko krešico in okroglolistni mošnjak ter dvocvetne vijolice, popke trnatega osata in alpskega pečnika – vsega tega je tudi pri nas precej – in potem redkejšo nizko špajko, malo vetrnico ter seguierijevo zlatico, ob kateri zaigrata srce in objektiv, saj jo ' v živo' vidim prvič. V naših Karavankah, kjer bi primerke lahko šteli na prste, mi je še ni uspelo 'srečati'.
Na prevalu pri škrbinah Travenanzes se odpre prelep razgled na navpične stene in zaobljene vrhove Tofan, pa tudi skalne špice v bližini so vredne pogleda. Pot je udobna in človek sploh nima občutka, da je že na dobrih 2500 metrih. Po melišču pod škrbinami so postavljene varovalne ograje, ki pozimi varujejo smučarje pred plazovi. Sedaj je le še tu in tam kakšna snežna krpa. Med kamenjem cvetijo rumeni retijski maki. Pešpot poteka nad smučiščem, pohodnik pa ima ves zadnji del poti pred očmi zavetišče in zgornjo postajo žičnice pod vrhom gore Piccolo Lagazuoi. Seveda v lepem vremenu. Če bi hodili v megli, bi si lahko pomagali z oznakami na tleh in kažipotih.
Nad zadnjim prevalom, Forcella Lagazuoi, pokukava na drugo stran skalnih škrbin, kjer se ob talečem snegu raznežim nad vijolično rdečimi blazinicami nasprotnolistnega kamnokreča, ki sem ga lani na Grintovcu zamudila, med njimi pa je tudi precej belo cvetočega oklepastega kamnokreča.
Po malici je treba zapustiti čudovite razglede. Vračava sva se po strmem smučišču v družbi svizcev in seveda še nekaj vrst planinskega cvetja: spomladanski jeglič, alpski jetičnik, podaljšana špajka, planinska spominčica, vretenčasti ušivec in mnoge druge. Vožnja proti domu poteka z zavestjo, da je bil dan izpolnjen.
Alenka Mihorič