Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Triglav z invalidskim vozičkom

Revija Slovenska vojska - Slavko Perbil: Goran TodorovićFaca je bil že večkrat omenjen, mnogi ga poznajo, fant z zelo veliko energije in neverjetno voljo do življenja ter dober po srcu, vendar ga je usoda prikovala na voziček.

Nekoč je bil gorski reševalec, tudi alpinist, osvojil je kar nekaj vrhov, od Mont Blanca do Elbrusa. Torej športnik po duši in rad je pomagal ljudem. Doživel je usodno nesrečo, ko se mu padalo ni odprlo tako, kot bi bilo treba, in še nekaj nesrečnih okoliščin in zgodilo se je tisto najhujše – preživel je, vendar je ostal na invalidskem vozičku. Začelo se je popolnoma drugačno življenje, ki ga poznajo vsi, ki so zaradi različnih razlogov na vozičku in se borijo z vsakdanjimi težavami, ki jih ni malo, in se jih tisti, ki so lahko sami premikamo, mogoče premalo zavedamo. Goran se ni predal.

Skrita želja po vzponu na Triglav je ostala, čeprav je stal že na bistveno višjih vrhovih. In tako je beseda dala besedo, začeli smo malo kombinirati in spraševati in kmalu je bilo jasno, da mu bomo omogočili, da osvoji Triglav. Moči smo združili srbski in slovenski gorski reševalci, tako da smo se dogovorili, da Gorana s skupnimi močmi odnesemo do vrha, ko bo za to priložnost. Bilo je kar nekaj priprav, dogovorov in logistike, vendar je bila želja pomagati nekomu, ki si to srčno želi, velika.
Predsednik Gorske reševalne službe Slovenije Igor Potočnik in vodja srbskih reševalcev Aleksander Miloševič sta združila moči in projekt je počasi dobival trdne temelje. Po nekaj mesecih priprav me je poklical Igor in rekel, da bi to lahko izvedli konec junija. Takoj smo se maksimalno zavzeli, telefoni so brneli, bilo je veliko elektronske pošte, klicev in usklajevanj. Vse je bilo pripravljeno, le ena zadeva je bila kritična, in sicer kako Gorana prenesti iz doline do vrha. Zelo naporno in skoraj nemogoče, preveč naporno tudi zanj, vendar izvedljivo. Ko smo že skoraj obupali, se je pokazalo, kako dobri ljudje so tudi v naši Slovenski vojski. Vedeli smo, da sicer helikopter Slovenske vojske približno vsakih deset dni sodeluje pri menjavi meteorologov na Kredarici, vendar nismo upali pomisliti na to možnost. Kljub temu sem poklical poveljnika sil Slovenske vojske brigadirja Branimirja Furlana, ki je, ko sem mu povedal, za kaj gre, dovolil, da helikopter Slovenske vojske ob menjavi meteorologov na Kredarico prepelje tudi Gorana, tam pa ga pričakajo reševalci in ga odnesejo na vrh. Pooblastil je poveljnika 15. helikopterskega bataljona Slovenske vojske majorja Branka Reka, da uskladimo vse, da to izvedemo. Veselje v obeh taborih reševalcev je bilo nepopisno, saj smo vedeli, da bomo tako projekt lahko izvedli.

In tako se je vsa ekipa 28. junija zbrala na Pokljuki, kjer so fantje GSS iz Srbije prespali. Tudi pri tem moram poudariti pomoč Slovenske vojske, saj nam je komandant vojašnice na Pokljuki Brane Ambrožič omogočil prenočišče, da smo lahko prespali v vojašnici in tako bili zgodaj zjutraj pripravljeni ter spočiti za podvig.
Helikopter je Gorana na Kredarico pripeljal malo po 9. uri 29. junija. Dan je bil čudovit, sončen in brez oblakov, kar je pomenilo, da smo imeli tudi z vremenom veliko srečo, saj je bilo ves dan sončno, kot da bi tudi vreme navijalo za to, da projekt izvedemo brezhibno. Vzpon je bil naporen in težak za vse, tako za tiste, ki so Gorana nosili, kot za fante iz Gorske reševalne službe Slovenije, ki so skrbeli za varovanje. Najhujši so bili strmi deli, na katerih je možnost zdrsa velika že za posameznika, kaj šele za nekoga, ki nosi na hrbtu paraplegika, paziti pa je bilo treba tudi na njegove noge, saj jih ne čuti. Vmes smo imeli priložnost videti tudi nekaj čudovitih rož, predvsem planike so nas pričakale po poti in bilo jih je resnično lepo občudovati.
Do Malega Triglava je šlo bolj počasi, potem pa so fantje dobili zagon in kmalu smo bili na vrhu. Goran se je lahko s solzami v očeh končno dotaknil Aljaževega stolpa in moram priznati, da ob takšnih trenutkih težko ostaneš ravnodušen in bilo nas je kar nekaj, ki smo to doživljali ter čutili z njim. Bilo je veliko veselja, seveda so sledile čestitke in nastalo je kar veliko fotografij. Po zadnjici so bili z vrvjo tepeni seveda vsi, ki so prvič prišli na Triglav, Igor pa ni prav nič skoparil z močjo udarca.

Lahko bi trajalo, pa ni smelo. Gorana je bilo treba varno spraviti nazaj, zato smo se po vseh običajih na vrhu kar hitro ponovno odpravili na pot, ki pa ni bila nič manj zahtevna kot vzpon, saj vemo, da so včasih prav spusti bolj problematični. Ekipa je bila že uigrana od poti navzgor in Kredarica je bila kar hitro spet osvojena ter naša postojanka.
Vidno utrujeni smo se zvečer zbrali ponovno na Pokljuki in veselje je bilo upravičeno, saj smo vse izvedli po načrtih in predvsem varno. Najlepše je bilo seveda videti Gorana, ki je sicer zelo utrujen še vedno podoživljal vzpon in spust ter trenutke na vrhu s solznimi očmi, ki so povedale same od sebe, koliko mu je ta vzpon pomenil.
Sam pogosto pravi: »Trenutno sem le ustavljen v koraku časa, zato nikar ne obupajte vsi z enako usodo, saj se da s pravo ekipo dobrih ljudi, ki so še na tem svetu, doseči marsikaj.« Še enkrat se zahvaljujemo vsem, ki so pomagali pri projektu, in sicer so bili to BTC, Shark, Linde, Slovenska vojska ter drugi. Hvala izkušenim pilotom, mehanikom in drugemu vojaškemu osebju, osebju vojašnice na Pokljuki ter slovenskim in srbskim gorskim reševalcem, fantom, ki vedno tako pogumno in nesebično tvegajo svoja življenja, da bi rešili tuja. Hvala!

Besedilo: Slavko Perbil, organizator vzpona na Triglav

 

Revija Slovenska vojska, 22. julij 2011 (PDF 2,3 MB)


24ur: Kljub invalidnosti osvojil Triglav

24ur/Grs Jesenice/G-L: Z močno željo

 

Kategorije:
Novosti POH SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti