Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Joe Simpson Dotik praznine

ponedeljek, 17. julij 2006, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 5578

Sidarta: predgovor Chris Bonington, prevod Iztok Osojnik...
Ena najneverjetnejših zgodb o preživetju, kar sem jih kdaj koli prebral …

Dotik praznine

Naslov izvirnika: Touching the Void
© 1988 Joe Simpson

Prevod: Iztok Osojnik
Uredila: Ines Božič Skok
Foto: Joe Simpson, Simon Yates, Richard Hawking
Naslovnica: Danilo Cedilnik - Den
Obdelava fotografij: Marko Prezelj
Oblikovanje: Sidarta
Tisk: Tiskarna Hren
Izdala: © 2006 Sidarta
Za založbo: Janez Skok

796.52(238)(092) 821.111-94
ISBN 961-6027-46-8
COBISS.SI-ID: 227098624

Format 133 cm x 239 mm, mehka plastificirana vezava, 208 strani, cena 4200 SIT/ 17,53 EUR



Mlada, a izkušena angleška plezalca Joe Simpson in Simon Yates v perujskih Andih opravita prvenstveni vzpon v zahodni steni 6356 metrov visoke Siule Grande. Zahtevnemu vzponu sledi sestop po izredno nevarnem grebenu ... Zgodi se nesreča, ki se konča z grdo zlomljeno Joejevo nogo. Plezalca izmučena in v vedno slabših razmerah sestopata dalje. Med spuščanjem čez steno se znajdeta v položaju, ki grozi, da se bo končal s padcem naveze čez steno.
Simon se odloči in prereže vrv, od tega trenutka dalje pa se prava drama šele začne ...
Vsak izmed plezalcev doživlja svoj pekel — Simon s svojim občutkom krivde med nadaljevanjem sestopa in v samoti baznega tabora, joe pa v enem najbolj neverjetnih bojev za preživetje v zgodovini alpinizma.
Knjiga je pretresljiva in izredno spretno napisana, že kmalu po izidu pa je postala tudi svetovna uspešnica. Po knjižni predlogi je večkratni oskarjevec Kevin McDonald pred kratkim posnel dokumentarec, ki je tako kot knjiga prejel vrsto nagrad.

Kazalo


Predgovor - 7
Pod gorskimi jezeri - 12
Izzivanje usode - 25
Vihar na vrhu - 36
Na robu - 52
Nesreča - 61
Končna odločitev - 77
Sence v ledu - 97
Molčeča priča - 107
Daleč, daleč proč - 118
Blodnje – 130
Svet brez milosti – 139
Čas se izteka - 153
Solze sredi noči - 170
Post scriptum - 185
Deset let kasneje - 187
Mučni spomini - 191
Zahvale - 200

Predgovor

Chris Bonington
Joeja sem prvič srečal v Chamonixu lani pozimi. Kot številni drugi plezalci, ki so se odločili, da se bodo naučili smučati, se ni nameraval vpisati v tečaj in se je raje učil sam. Že prej sem veliko slišal in prebral o njem, o njegovih obupnih sestopih in rešitvah rah, še posebej pa o njegovi odisejadi v Peruju. Toda zgodbe name niso naredile posebnega vtisa.

Ko sem sedel z njim v baru v Chamonixu, je bilo težko združiti zgodbe o njem in njegov sloves z dejansko osebo. Bil je temen, nosil je rahlo punk pričesko, v sebi je imel nekaj zajedljivega. Težko sem si predstavljal, da bi ga lahko iz ulice v Sheffieldu prestavil v gore. Pravzaprav sploh nisem več razmišljal o njem, dokler nisem dobil v roke rokopisa Dotik praznine. Ne samo zaradi neverjetne zgodbe - prav gotovo je bila izjemna in ena od najnevertnejših zgodb o preživetju, kar sem jih kdaj koli prebral -, ampak zaradi kvalitete napisane knjige, ki je bila občutljiva, dramatična in je uspešno ujela skrajni strah, trpljenje in čustva - njegova in čustva njegovega soplezalca Simona Yatesa. Od trenutka, ko je Joe med sestopom zdrsnil, padel in si zlomil nogo, ves čas njegove agonije v razpoki, vse do jutra, ko se je končno priplazil v bazni tabor, sem bil prikovan na knjigo, ne da bi jo lahko odložil vsaj za trenutek.

Če poskušam njegov boj za preživetje umestiti v širši okvir, ga lahko primerjam s svojo izkušnjo na Ogreju leta 1977, ko je med spustom z vrha zdrsnil Doug Scott in si zlomil obe nogi.

Njegov položaj je bil takrat zelo podoben tistemu, v katerem se je znašel Joe, vsaj v začetnem delu svoje odisejade. Blizu samega vrha razmeroma negostoljubne gore Ogre sva bila takrat sama. Toda v snežni luknji na sedlu tik pod vršnim delom sta bila še dva člana odprave. Ujel nas je vihar in potrebovali smo šest dni, pet od tega brez hrane, da smo sestopili. Na sestopu sem zdrsnil in si polomil rebra. Bila je najslabša izkušnja, kar sem jih kdaj koli doživel v gorah, vendar bleda v primerjavi s tem, kar je prestal Joe Simpson.
Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1957, prav tako v Karakorumu. Odprava, ki jo je organizirala oxfordska univerza, je poskušala opraviti prvi pristop na 7409 metrov visoki Haramosh. Odločili so se, da se obrnejo; samo dva člana, Bernard Jillot in John Emery, sta se hotela še prej povzpeti vsaj do grebena, da bi posnela nekaj fotografij, ko ju je odnesel kložast plaz. Padec sta preživela in drugi člani odprave so takoj sestopili in jima poskušali pomagati. Tako se je začela neskončno dolga katastrofa, ki sta jo na koncu preživela samo dva člana ekipe.
Njihova zgodba je bila nedvomno pretresljiva in zanimiva, toda napisal jo je šolan pisatelj, zaradi česar sta ji manjkali neposrednost in moč človeka, ki piše iz prve roke. Prav v tem je Joe Simpson uspel. Ne le, da imamo pred sabo eno od najneverjet-nejših zgodb o preživetju, kar sem jih kdaj koli prebral, ampak tudi zgodbo, ki je odlično in prizadeto napisana, zaradi česar si nedvomno zasluži, da postane klasika.


Chris Bonington (1934) je eden najuspešnejših britanskih alpinistov. Z odličnimi vzponi na Otoku, v Alpah in Himalaji, bodisi kot prvopristopnik ali vodja odprave, se je zapisal v svetovno zgodovino alpinizma. Vodil in sodeloval je na devetnajstih himalajskih odpravah in napisal 15 knjig. Leta 1996 je za svoje dosežke prejel plemiški naziv Sir Chris Bonington.

eXTReMe Tracker