Novice občine Žirovnica / julij 2011 - Natalija Štular: Letos mineva sto let od rojstva znanega planinskega fotografa Jaka Čopa
Večino njegove bogate zapuščine hrani Slovenski planinski muzej, ki je ob tej priložnosti pripravil bogato biografsko muzejsko razstavo in monografijo z izborom njegovih najboljših fotografij iz prejšnjih del. Razstava bo v muzeju na ogled do letošnjega avgusta.
Jaka Čop (26. 10. 1911 - 5. 1. 2002)
I
zhaja iz Številne družine, ki je že od nekdaj občudovala planinski svet. Med najbolj znanimi člani je prav gotovo stric Joža, znani slovenski alpinist in gorski reševalec. Tudi oče Jakob, dolgoletni gospodar koče na Golici in gorski vodnik, je rad užival v neokrnjenem svetu gora. Mati Ivana je bila lastnica kavarne sredi Jesenic, kar je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni »izobrazbi« natakar. Po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah in gostinski šoli v Ljubljani se je uril v znani ljubljanski kavarni »Zvezda«. Zaradi poškodbe kolena pa dela natakarja ni mogel opravljati. Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je sedemintrideset let delal v tehničnem biroju.
Čopova kavarna je delovala do konca druge svetovne vojne. Bila je shajališče in zbirališče številnih znanih planincev. Tako se je Jaka že kot deček srečaval s planinstvom in poslušal zgodbe z gora. Ko se je zaposlil, je v sobotah po »šihtu« zahajal v gore in se v ponedeljek vračal domov. Na Triglav se je povzpel več kot dvestokrat. Posebej mu je bila pri srcu dolina Soče –Trenta, s katero se je prvič srečal v otroških letih skozi pravljico o Zlatorogu. Kot je dejal sam, se je takrat v njem začela prebujati želja doživljati ta divji svet med visokimi gorami.
Prepotoval in prehodil je vse Alpe in vso Evropo. Odpravil se je celo v Ameriko, »da bi spoznal kako lepa je moja domovina. Dobro sem si napasel dušo in oči, srce pa je ostalo doma.«
Ambasador naših Julijcev
Jaka je zelo dobro poznal vsak košček našega hribovitega sveta. Zato je bil večkrat vodnik številnim mladim popotnikom, ki so imeli oči odprte za krasote naših gora. Zabaval jih je z zgodbicami iz svojih fotografskih podvigov in jim odkrival podrobnosti iz življenja narave. S predavanji in fotografskimi razstavami je želel svoje navdušenje nad gorami prenesti na čim več ljudi. S svojo ljubeznijo do narave in kot stalen gost Julijskih Alp je postal neprekosljiv
ambasador naših Julijcev, v zadnjih letih življenja pa tudi z njimi povezanega Triglavskega narodnega parka.
Prvi fotografski poskusi
S fotografijo se je srečal že v otroških letih. Navdušil ga je oče, ki je takrat imel velik lesen fotoaparat s težkim stojalom in štirimi kasetami. S približno desetimi leti je že posnel prvo fotografijo. V pionirskih poskusih mu je bil vzornik jeseniški fotograf, krajinar Fran Pavlin.
Za prvi motiv si je izbral pokrajino »Plavški Rovt s kmetijo in zadaj na modrem nebu kot sneg svetlo goro (Kukova špica)«. »Ves v pričakovanju sem razvijal ploščo: počasi se je prikazala pokrajina, kmetija, … gore od nikoder. Krivil sem aparat, ploščo in razvijanje … Niti za ped se nisem uspel približati mojstru Pavlinu.«
Takrat se je včlanil v fotoamaterski odsek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah, ki se je ukvarjal z vrhunsko umetniško fotografijo in že po nekaj letih so bili vidni prvi uspehi. Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in na njih za svoje fotografije prejel različna odlikovanja. Še posebej se je njegovo oko izurilo za črno-belo fotografijo. Postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava, njegovo oko pa opazilo. Vse skupaj se je zapisalo skozi oko kamere na fotografije, ki jih danes lahko občudujemo v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) in Trenta in Soča (1996).
Čopov Jakc z Rodin
V sedemdesetih letih 20. stoletja se je skupaj s sestro Polono preselil na Rodine. V hiši, ki smo jo poznali pod imenom Viharnik, je imel prečudovit pogled na Triglav. S svojim delom in prizadevanji na kulturnem področju se je zapisal v lokalno zgodovino vasi pod Stolom. Bil je namreč eden od pobudnikov postavitve aleje slavnih mož pred OŠ v Zabreznici in priprave vodnika Po poti kulturne dediščine. Aktiven je bil tudi v Turističnem društvu Žirovnica, kjer se je zavzemal predvsem za čisto in lepše okolje. V društvu upokojencev je bil zadolžen za organizacijo in vodenje izletov. Bil je tudi član organizacijskega odbora pri tradicionalnem vsakoletnem pohodu na Stol. Zelo zanimiva je njegova nikoli uresničena ideja o izgradnji kopališča v Rebru nad Doslovčami. Prav tako kot za Alejo slavnih mož, je tudi za kopališče v Doslovčah skiciral idejne »načrte« kar sam.
Najvišje državno priznanje
Bil je poln idej in vedno pripravljen pomagati. Za svoje aktivnosti je prejel mnogo priznanj in odlikovanj. Leta 1996 celo najvišje državno priznanje »Odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju slovenske planinske fotografije«.
Zapisan v spomin
Gospod s trdo nogo, nahrbtnikom in palico, vedno peš pa se je s svojo pripovedno, fotografsko in osebno zapuščino marsikomu zapisal v trajen spomin: »Same hribe slika! Potem kaže ljudem tiste svoje diapozitive, pa ga imajo kmalu dosti, ker je to tako, kakor če ima kmet čredo ovac. On pozna vsako posebej, tebi so pa vse enake. Ljudem, ki ne poznajo gora, se zdijo samo prve tri slike vrhov zanimive. Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati; kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« - Jože Andrej Mihelič: Jaka Čop, Planinski vestnik, 2001, št.12, str. 550
»Neke pomladi so se naši študentje odpravili na ekskurzijo v Gregorčičeve kraje … v nekdanjem planinskem zavetišču na Vrsnem so … srečali Jaka Čopa in ta jih je s svojim žuborečim, nepresahlim, svetlookim pripovedovanjem malo manj kot uročil. Imeli so ga ves čas za sebe. Študentskim frajlicam je bilo imenitno že to, da sam kolovrati po tolikšnih samotah, saj je za Krnom bila takrat še debela zima, on pa jim je hitro postregel z zgodbo,
kako je kakšno leto nazaj celo božičeval v vrhkrnski zimski sobi; spodaj, kjer je še kaj smrečja, si je odrezal smrečico in jo odnesel s seboj, svečo ima tako in tako zmeraj v nahrbtniku – in si je priredil božič … Opolnoči je iz svojega brloga zrl dol v furlansko nižino, v Čedad in njegove milijone lučk. Nisem ga sicer poznal bogve kako podrobno, toda zdelo se mi je čisto njemu podobno, kajti v njem ni domovala le lepota, temveč tudi filozofija.« - Matjaž Kmecl: Jakec Čop je odpotoval od nas, Planinski vestnik, 2002, št. 2, str. 36, 37
Zaradi poškodbe kolena v mladih letih je imel Jaka »suho nogo«, vendar ni nikoli omenil, da bi ga šepanje z ravno in trdo nogo oviralo pri hoji po gorskih brezpotjih. Toda pri srečanju z graničarji na grebenu Mangarta, ko je iskal najprimernejšo točko za najlepši pogled na goro, bi ga prenapeti varuhi gore skorajda ustrelili. Za vsako fotografijo je Jaka dolgo izbiral mesto fotografiranja, zato je nenehno spreminjal svoj položaj. Večkrat je ležal na trebuhu, večkrat stal, kadar pa je čepel, je moral suho nogo kot negibno oviro poravnati po bregu navzdol. Graničarji so pod Mangartom pazili, da ne bi kdo ušel iz takratne Jugoslavije v Italijo. Sumljiv jim je bil vsak, še posebej, če se je čudno in nenavadno vedel. Z daljnogledom so opazovali Jaka, kako izginja v rušju, enkrat stoji, drugič leži kot bi se skrival pred njimi. Ko so prilezli do njega, je Jaka zagledal vanj naperjene puške in zaslišal sikajoči ukaz: »Stoj, lezi!« Ustavil se je lahko, za lego na trebuhu pa je na strmem pobočju potreboval svoj čas, da bi poravnal tudi suho nogo. Obračal se je in premetaval, a mu ni najbolje uspevalo. Graničarji so mislili, da se spreneveda in igra namišljenega invalida, zato so postali ostrejši. Zagrozili so mu, da ga bodo pri priči ustrelili, če se ne uleže in da roke nad glavo. Ko je Jaku končno le uspelo, so pristopili z naperjenimi puškami in drezali vanj kot v nevarno zver. Niso verjeli, da je Jaka le fotograf in ne ubežnik. Kot kriminalca so ga odvedli v karavlo, kjer je bil poveljujoči oficir nekoliko pametnejši in je kmalu uvidel, da Jaka ni nevaren in ni namenjen čez mejo. - Janez Bizjak po Jakčevem pripovedovanju
»Z Jakom sva se večkrat srečavala in večkrat sem ga kam peljal s fičkom. Ve~krat sem se tudi ustavil pri njem na Rodinah. Njegova sestra Pika naju je vedno prijazno pogostila s piškoti in čajem. Enkrat sem ga peljal iz Završnice in takrat mi je omenil, da že dvajset let želi posneti sončni zahod z brezami v Završnici in s konji. Pa mu ne uspe … Jaka je bil enkraten človek, ki si ga lahko vzljubil in spoštoval.« - Zdenko Mežek, sovaščan
Natalija Štular