Gorniška potepanja: Kako je Morbegna izginevala si lahko ogledate na desni ob robu. Priznati moramo, da so »višje sile« delo temeljito opravile ...

Gore v očakovi soseščini

Zahodna, bolje rečeno primorska stran naše najvišje gore premore toliko naravnih, zgodovinskih in še kakšnih zanimivosti, da je ena objava zagotovo premalo za opis vsega kar si na tem koščku naše domovine velja ogledati. Dolina, po kateri stopimo v ta svet, ima morda res malo nevsakdanje ime, a že legendarni Joža je v enega od svojih slavnih »čopizmov« vpletel »ženski« karavanški razglednik, »luknjasti« prelaz in dolino, v katero večina pride od zadaj – Zadnjico. Bi napisal pripelje, a v izogib slabi volji, ki je je bilo lani obilo, tale nasvet: tudi do izvira Krajcarice, od koder smo dolgo let začenjali ture na Kriške pode, Prehodavce, Triglav in še kam, pojdimo raje peš. Pri Informacijskem središču Triglavskega narodnega parka v Trenti je kar precej prostora za parkiranje.

Danes nas bo pot vodila na manj obiskane vrhove, ki so – vsaj v primerjavi z očakom – le neznatne vzpetine nad obsežnimi Triglavskimi podi. Mimo njih hodijo trume planincev, a njihove oči se željno obračajo k najvišji gori. Če bomo začeli pri »Domu Trenta« nas najprej čaka nekaj malega asfalta, nato pa na prvi oziroma zadnji, petdeseti serpentini vršiške ceste krenemo desno do (prejšnjega) parkirišča, kjer se odcepi pot k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Lani se je zaradi varuhov reda, ki so imeli enega izmed »športnih dni« ravno na višku sezone, tudi na naši spletni strani razvila živahna debata. Kakorkoli, če nas bodo ob hoji po makadamu prehitevali avtomobili in bomo precej nejevoljni požirali »svež« gorski prah, vedimo, da bo njihove lastnike na večer morda pričakal »pozdrav« in se bo slaba volja v trenutku preselila k njim.

Bodi dovolj o dolinskih tegobah. S »prepovedanega« parkirišča krenemo po spodnji cesti in se zložno dvigamo skozi dolino mimo hiš in travnikov. Šumenja potoka ne slišimo več. Šele v zatrepu bomo spet prisluhnili njegovi pesmi. Nad zadnjimi hišami stopimo v gozd, odrežemo cestni ovinek in se kmalu znajdemo v zatrepu doline, kjer so bile med obema vojnama, ko je primorska stran Triglava pripadala Italiji, vojaške barake in spodnja postaja tovorne žičnice. Tudi mulatjere, ki se od tod nadaljujejo proti Luknji oziroma Doliču in skozi Zadnjiški dol na Prehodavce, so delo naših zahodnih sosedov. Prečkamo kamnit most, ki ga je v sedemdesetih letih sicer poškodoval plaz, a še vedno presenetljivo dobro kljubuje času in vremenskim neprilikam, ki mu v tem amfiteatru pod gorami prav nič ne prizanašajo.

Po zložni mulatjeri hodimo skozi gozd. Ko pogledamo na svetlo, smo kmalu na razpotju. Lahko nadaljujemo po nekdanji vojaški prometnici ali pa se proti Doliču napotimo po označeni in zavarovani poti čez Komar, ki je »otrok« slovensko-nemškega tekmovanja, ki se je v letih pred prvo svetovno vojno zelo razmahnilo. Pot čez Komar so odprli leta 1904, kasneje pa je zaradi italijanske zasedbe in posledične gradnje mulatjer, postala nepomembna, zato je dolgo niso vzdrževali. Tudi novejši slovenski zemljevidi so jo trmasto tlačili v ilegalo. V najboljšem primeru je bila na kartah potegnjena skromna črta, ki je govorila o tem, da tam vendarle nekaj je. Pot je že precej let temeljito obnovljena, temu pa žal ni sledila kartografija. Šele v zadnjih izdajah je pot čez Komar spet »oživela«.

Z mulatjere krenemo desno, prekoračimo potok na katerem je nekaj lepih slapov in se dvignemo do od daleč ne ravno razvidne kapelice. Do nje nas s poti popelje nekaj stopnic. Tudi kapelica je spomin na italijansko zasedb. Nad njo smo kmalu v grapi z velikim zagozdenim balvanom, ki ga s pomočjo varoval obplezamo po levi strani. Višje krenemo desno na izpostavljeno polico, sledi še nekaj plezanja, nato pa se svet položi in proti levi dosežemo zložnejša pobočja pod Doličem, kjer se spet priključimo mulatjeri. Pot čez Komar je na težavnejših mestih dobro zavarovana, zato jo velja priporočiti vsem, ki jim gibanje po plezalnih poteh srednje težavnosti ne predstavlja težav. Ne nazadnje pa je v njej tudi precej slovenskega duha. Že zato ji je vredno nameniti pozornost.

Z Doliča, kjer so kočo prizadevni planinci obnovili, se lahko na očaka povzpnemo po poti mimo Planike in naprej skozi Triglavska Vrata ali pa nadaljujemo po mulatjeri na Triglavske pode in se na vrh povzpnemo čez Triglavsko (Bovško) škrbino, kjer se priključi druga pot (»Čez nogo«) s Planike. Možnosti je torej obilo, v nadaljevanju pa bom predstavil še pristope na nekatere manj znane vrhove v bližini obljudenih poti. Prvi cilj je Šmarjetna glava (2358 m). Nemara je najlepši pogled nanjo od Vodnikovega doma oziroma z Velega polja, odkoder se postavi na ogled kot čisto spodoben vrh, na katerega ni lahke poti. No, prave triglavske magistrale na Šmarjetno glavo tudi v resnici ni, vendar brezpotni vzpon ni pretirano zahteven. Z Doliča za kratko sledimo označeni poti proti Planiki, nato pa še pred južnim ostenjem krenemo levo in ciljamo na sedlo med Šmarjetno glavo in koto 2345 m (»glava nad Doličem«). Na sedlu se obrnemo desno in vrh dosežemo po severozahodnem grebenu. Vzpon ni pretirano zahteven, vendar kamnina ni najboljše sorte, zato previdnost nikakor ni odveč. Na vrhu nas poleg možica pričaka žig Bohinjske planinske poti. Če smo »pozabili« zaviti s steze proti Planiki pred Šmarjetno glavo, lahko to (p)opravimo za njo, vendar moramo v tem primeru prečiti severno podnožje gore (višje gremo, težje je), nadaljevanje s sedla pa je enako kot prej, seveda s to razliko, da se na njem obrnemo levo. (Najmanj) dva poznam, ki sta si zaželela te različice …

S Šmarjetne glave je na Triglavske pode najbolj priporočljivo nadaljevati čez »glavo nad Doličem«. To je na zemljevidih neimenovana kota 2345 m, ki ne premore svojega »pravega« naziva. Opisno ime ji je določil Marko. Če vprašate mene, ji čisto pristoji ter bi si ga veljalo zapomniti in uporabljati. Prečenje do mulatjere ni težavno, le paziti je treba, kam stopamo in iskati najlažje prehode v brezpotnem svetu, kjer je vse polno kraških pojavov, ki lahko otežijo napredovanje. Ko dosežemo mulatjero, krenemo desno in ji sledimo do mesta, kjer se odpre prehod proti Vrhu Zelenic (2468 m). Prečimo pod »zahodnim (pred)vrhom Glave v Zaplanji« (boljšega opisnega imena za neimenovano vzpetino zahodno od ostankov Morbegne si nisem utegnil izmisliti) in jugovzhodno pod Vrhom Zelenic presenečeni zagledamo ostanke nekdanjih vojaških komunikacij. Vzpon na vrh je v okviru lahkega brezpotja, razgled z njega pa navdušujoč, predvsem pa … kako bi rekel – nenavaden. Rob Stene gledamo izza ovinka, pred nami je Triglav, malo dlje pa Martuljške gore in ostali velikani Julijcev z Razorjem na čelu, ki mu ob jasnih in »umitih« dnevih na desni rami dela družbo oddaljena kraljica Visokih Tur.

Do sedla pod vrhom sestopimo po isti »poti«, nato pa krenemo levo in čez spoštljivo strmino splezamo na »zahodni (pred)vrh Glave v Zaplanji«. Z nje se nam odpre pogled na Morbegno oziroma na to, kar je od nje še ostalo. V njej je bilo lahko kar tristo vojakov. Od dvonadstropne postojanke italijanskih alpincev Capanna Morbegno (poimenovana je po mestu Morbegno v severni Italiji), ki so varovali rapalsko mejo, so ostale le še ruševine. Kako je objekt izgineval si lahko ogledate na desni. Priznati moramo, da so »višje sile« delo temeljito opravile. Od ostankov Morbegne stopimo na bližnjo Glavo v Zaplanji (2556 m), nato pa, če nas ne vleče na Triglav, prečimo v jugovzhodni smeri, proti Rjavcu, vrhu, ki vsaj malo pripomore k temu, da naši najvišji gori tudi zaradi oblike s kakšnega od južnih razglednikov (poleg ostalih teorij), pristoji »triglavo« ime.

Ko prehodimo melišče, se usmerimo v žleb po katerem se povzpnemo na škrbino levo od vršne zgradbe Rjavca. Barva kamnine nam nazorno pokaže, da imamo opravka s krušljivim, še bolj trdo rečeno podirajočim se svetom. Previdno! In čelado na glavo! Stopi in oprimki morajo biti skrbno izbrani. S škrbine do vrha ni kaj dosti drugače, le izpostavljenost je nekoliko večja. Omenjeno škrbino lahko dosežemo tudi od Planike. Greben proti očaku, Noga imenovan, je tja do Triglavske oziroma Bovške škrbine čisto spodobna plezalna tura, primerna za najbolj izurjene gornike. Tudi če se temu odrečemo, bomo – glede na to, da je izhodišče v Zadnjici – naredili spoštovanja vredno turo po malo znanih in še redkeje obiskanih vrhovih v triglavski soseščini.

Še na nekaj poti s tega območja bi rad opozoril. Dve izmed njih sta že skoraj popolnoma utonili v pozabo. Še posebej to velja za zavarovano pot, ki je vodila na Triglav z zahodne strani. V skale je vstopila levo od zdajšnje poti, ki vodi na Triglavsko škrbino in se povzpela naravnost na vrh. Na zemljevidu v Brilejevem Priročniku za planince iz leta 1951 je pot še vrisana, pri opisih vzponov pa je samo skopa informacija, da gre za navpično zavarovano stezo, ki je primerna samo za nevrtoglave. Od Doma za Planjo (seveda je mišljena Morbegna) je (bilo) do vrha ura in pol. Druga je stara Kugyjeva pot, ki se na Skoku odcepi od mulatjere proti Doliču in se na robu Stene priključi markacijam z Luknje. O tej poti si lahko več preberete na forumu PZS.

Tretja je pot treh imen: Kanjavčeve police, Skozi rižo in Pot Mire Marko Debelakove. Kdor ima po obisku brezpotnih vrhov še kaj volje, naj si jo – seveda z vso potrebno opremo (čelada, v zgodnjem poletju tudi cepin in dereze!) ter brez strahu pred globino – le privošči in nato v dolino sestopi s Prehodavcev skozi Zadnjiški dol. Kanjačeve police je fantič prehodil že v letu slovenske osamosvojitve, ko je skupaj z družino ubiral »bližnjico« z Doliča proti Zasavski koči. Dvomim, da je petnajstletni mulc natančno vedel, v kateri dolini so hiše, ki jih gledal pod nogami, a globok prepad si je zagotovo dobro zapomnil. Nato je prišlo obdobje, ko je, že malo starejši, »letal« na Triglav ob vsaki pomembnejši proslavi. Na enem od meglenih sestopov se je skoraj zaletel v domačina 'spod Triglava. Prav prijetno sta kramljala … V drugi polovici devetdesetih let je na dan državnosti, tokrat že v družbi dekleta, spoznal očakovo zahodno stran. Čeprav prvi kilometri doline neuglednega imena še niso bili zaprti, sta turo v mladostni zagnanosti začela na v drugem odstavku omenjenem parkirišču. Pravi hribovski čevlji so žal pomotoma ostali doma. Nekaj ur vožnje za nič?! Sredi Trente pač ni trgovine … Kjer je volja, je tudi pot, pravijo. In tudi za prvo silo trdna obutev se v avtu skoraj vedno najde … Kasneje se tovrstna pozabljivost ni več primerila. Pri brezpotnem »skakanju« z vrha na vrh to zagotovo ne bi bilo pametno …

    Gorazd Gorišek