Gorniška potepanja: Najlepši prizor sva opazovala z varne razdalje, da ne bi bila v napoto ...

Najzahodnejša visoka gospa Julijskih Alp

Ko se popotnik, navajen blagih, zaobljenih podob gorskega sveta, prvič zapelje v Reklanico ali nemara še veličastnejšo Dunjo, presenečen in začuden ostrmi ter se morda vpraša: »Ali je mogoče, da se je na tem skrajnem robu Julijcev, ki se na drugi strani Železne doline nadaljujejo z nič manj drznimi podobami Karnijskih Alp, nabralo toliko temačnih grap, divjih grebenov in v nebo zarezanih vrhov?« Prvi vtis je resnično navdušujoč, a obenem tudi kar malo strašljiv. Severna stran glavnega grebena, ki se z Montaža nadaljuje čez Zabuš na Strmo peč in naprej do reke Bele, je prepredena s toliko grapami, da se prvi hip zazdi, da tam čez ni enostavnega prehoda. Pravzaprav ga tudi v resnici ni. Že res, da so v davnini čez divje škrbine zahodno od našega današnjega cilja pastirji iz Dunje gnali svojo čredo na pašo do sončnih travnatih strmali nad Reklanico, toda to še zdaleč ni porok za lahkotno pohajkovanje današnjih iskalcev nekdanjih, večinoma zaraščenih in podrtih poti.

Obljuba iz prejšnje objave dela dolg, zato danes namenjam prostor še eni od »pečk«, ki »kuri« nad furlanskima dolinama, kjer najdemo zelo malo slovenskih imen. Ne nazadnje je pravo čudo, da se je ohranila Strma peč, saj v njenih nedrjih že stoletja ne prebivajo naši rojaki. Gora je skoraj na vse strani strmo prepadna, le na vzhodu je malo bolj miroljubna. Seveda s te strani drži na vrh najlažja pot. Gorska skupinica premore zelo malo markiranih poti. Nad Reklanico poteka razgledna Visoka pot (Via Alta), ki od Pecola pelje tja daleč proti zahodu in preči številne grape, ki se spuščajo s Strme peči in njenih sosedov. (Del poti je zaprt!) Nad vasjo Patoc, kjer je druga možnost izhodišča (vas to ime spominja na kakšno našo besedo?), se pot obrne proti severu in nas pripelje v bližino razgledne »baretke« (Cuel de la Bareta, 1522 m), odkoder se nam ob dobri vidljivosti postavijo na ogled številni vrhovi skrajnega divjega zahoda (dobesedno!) Julijcev.

Na Strmo peč se lahko povzpnemo po lažji (a nikakor ne popolnoma lahki!) poti s planine Pecol ali pa se zapeljemo v Dunjo in na vrh splezamo ob varovalih poti Norina. O prvi več kasneje, vzpon s severne strani pa je zelo zahtevna, naporna in dolga tura, primerna za zelo izkušene in dobro opremljene gornike. Že dostop do železja nikakor ni preprost. Opis si lahko preberete v odličnem vodniku Andreja Mašere 55 zavarovanih plezalnih poti, v katerem je zadnje poglavje namenjeno prav Strmi peči. Divjina zagotovljena. Plezanje nad globokimi prepadi ravno tako. O sestopu je treba že vnaprej dobro premisliti in se temu primerno organizirati, saj v Dunjo drugače kot po isti poti seveda ne bo šlo, Pecol pa je precej daleč od (jutranjega) izhodišča. Kdor bo znal razrešiti ta logistični problem, ga vsekakor čaka veličastna tura.

Običajna pot na Strmo peč je prijaznejša, saj v temačne severne strmali samo previdno pokukamo. S parkirišča na Pecolu, od koder se nam v jutranjem soncu že razgrne naš cilj, odidemo proti zahodu mimo velikih objektov na planini, nato pa v rahlem spustu dosežemo razpotje. Kolovoz se nadaljuje navzdol, mi pa zavijemo desno na Visoko pot (621), ki je na začetku žal »napredovala« v cesto. Kasneje nas čaka zelo prijeten, skoraj vodoraven sprehod po široki mulatjeri, s katere se nam odkrivajo Kaninske gore na drugi strani Reklanice. Ko dosežemo razpotje, krenemo desno navzgor na pot 641, ki nas pod zanimivimi konglomeratnimi stenami v ključih vodi proti divji škrbini Vandul. Tisti bolj hitri naj na njej le pravočasno ustavijo konje, saj se na severno stran grezi takšen prepad, da tudi Marija, ki »straži« prehod, ob neprevidnosti ne bo kaj prida v pomoč. »Peklenska vrata«, kot jih je poimenoval slavni alpinist Hermann Findenegg, prvi obiskovalec Strme peči, ki se nanjo ni povzpel po »službeni dolžnosti«, so resnično vredna svojega imena. Steni Zabuša in vzhodnega predvrha Strme peči (Pizzo Viene) se skoraj stikata vrh travnatega pobočja, ki na severni strani kar naenkrat pade v globino.

Spoštovanja vredno strmino nad škrbino Vandul premagamo ob varovalih, nato pa stopimo na vrh, bolje rečeno ramo, Pizzo Viene, ki v literaturi premore kar nekaj različnih višin. Če je (najbolj) prava zgornja, gre čeznjo markirana pot. Kmalu stopimo pred novi leseni bivak Fisso, ki so ga postavili pred nekaj leti, stari bivak Sandro del Torso, ki je kljuboval vremenskim neprilikam na samem vrhu Strme peči, pa so odstranili. Slednji ima zelo zanimivo zgodovino. Leta 1977 je preskočil (bolje rečeno preletel) Reklanico, saj so ga s helikopterjem prestavili s sedla Peravo, kjer zdaj stoji bivak »Marušič«. V bližini novega objekta, malo pred sedlom Forca de la Viene, se iz stene izvije zavarovana plezalna pot Norina. Do vrha nas čaka še vzpon po strmem travnatem pobočju, prekinjenem s številnimi skalnimi pragovi, ki terjajo – posebno še v mokrem ali celo zmrzali – dosti previdnosti. Na obširnem vrhu z Marijino podobo si lahko oddahnemo in se razgledamo naokoli. Glavni junak je seveda Montaž s svojo zahodno steno, ob strani pa mu delajo družbo severni prepadi Vrha Strmali, »Klavnih nožev« in Zabuša, nazobčani »Greben mečev« in številne temačne grape pod njimi.

Kdor ima voljo in si je že dodobra napasel oči na prej opisani divjini, lahko razmeroma enostavno (plezanje prve stopnje) doseže tudi zahodno ramo Strme peči (Jof di Goliz, 2288 m), grebensko nadaljevanje proti vrhovoma Mucul (2050 m) in Ciuc di Vallisetta (2090 m) pa je precej težje. Zahodno pod slednjim je škrbina Forca de la Puartate (1878 m), čez katero pelje (bolje rečeno je peljal) star pastirski prehod iz Dunje v Reklanico. Tisti, ki se bo kdaj potrudil v te divje robe, se bo zagotovo popraskal za ušesom in se vprašal, kako, za vraga, so tod čez gnali drobnico. V soseščini je še veliko vrhov, ki sicer ne presežejo višine dva tisoč metrov, a so zelo težko dostopni. V ta svet resnično zaidejo samo mojstri iskanja prehodov. Veliko zanimivega s tega področja najdete pri Stritarjevi družini in Igorju Zlodeju.

Ja, za najbolj zagnane raziskovalce »nekoristnega« sveta se z vzponom na Strmo peč šele odpre pogled na tisto pravo divjino, kjer zagotovo ne bo nikoli kaj prida obiskovalcev. No, razen če se bo kdo spomnil in začel graditi vse tisto, kar je v zadnjih letih postalo tako priljubljeno pri naših sosedih in tudi pri nas je tovrstnih navdušencev vedno več. Vrnimo se na Strmo peč. Z gore lahko sestopimo po isti poti čez škrbino Vandul ali pa izberemo manj uhojeno različico (pot 641), ki nas s sedla pod vrhom vodi naravnost navzdol in doseže Visoko pot zahodneje od mesta, kjer smo jo dopoldne zapustili. Ta pot je tehnično lažja (na njej je le kratko nekoliko bolj izpostavljeno mesto pri prehodu grape), saj nam ni treba plezati ob varovalih nad »Peklenskimi vrati«, a je póti predvsem v času bujne rasti precej težje slediti. Morda si jo velja prihraniti za jesen ali pa pohiteti spomladi, ko skopni zadnji sneg. Čaka nas še vrnitev po promenadi Visoke poti, na kateri bomo v primeru, da smo sestopili po prej omenjeni stezi, uživali nekaj dlje kot ob vzponu na goro.

Kratka zgodba, ki naju je pripeljala na Strmo peč
Prišlo je vroče poletje, najprimernejši čas za visoke, predvsem pa zaradi dolgega dneva časovno ne ravno kratke ture, a močno zvit gleženj (neposlušne rame rajši ne omenjam več) je za nekaj časa prekinil vse nadaljnje želje in cilje, ki jih je bilo vedno toliko, da bi bilo tudi deset življenj premalo, kaj šele eno sámo … Prvih nekaj dni na močno oteklo nogo nisem mogel niti stopiti, nato pa se mi je vendarle uspelo privleči v službo, kjer sem nepotrebno hojo zmanjšal na najmanjšo možno mero in nekako preživel prvih štirinajst dni. (Bolniško so mi priporočili vsi, od zdravnika naprej, toda trma nikakor ni hotela ostati doma in se smiliti sami sebi.) Nato je šlo na bolje, vendar je bilo že nekaj stopnic kar hud zalogaj. Ko je v tretjem tednu bolečina za silo popustila in oteklina vedno bolj izginevala, je bil pa res že skrajni čas, da se začne migati. No, saj v resnici bi bilo čisto zdravo še malo počivati, a tega prisilnega počitka je imelo telo že čez glavo dovolj. Na prave gore ni bilo niti za pomisliti, saj bi se vsak napačen korak lahko zelo slabo končal. Treba je bilo najti nekaj primernejšega, nekaj, kjer bo noga bolj ali manj počivala.

In sva šla … S kolesom do Tromostovja, naprej pa s kanujem po Ljubljanici. Sliši se preprosto, kajne? Čoln sva si sposodila za ves dan in nato – ne vedoč, kako hitro bova kam prišla – korajžno zastavila tja nekam proti Podpeči. Za cilj sva si, velika optimista, seveda postavila najbolj oddaljeno možno lokacijo, Vrhniko, vendar sva o tem pri izposoji (modro) molčala, da naju ne bi že pred začetkom veslanja napodili domov. Treba je namreč vedeti, da česa podobnega nisva počela še nikoli in sva bila zagotovo videti temu primerno »zelena«. Da skrajšam … Od začetka nama je šlo odlično. Mimo Špice, Livade in Črne vasi je šlo »na poskok«, tja do Podpeči naju je že malo pobiralo, a ker sva bila že tako daleč in ker je bil do Vrhnike le še zaveslaj … Za popestritev (avan)ture je spet poskrbel pisec, ki se je zaradi spleta okoliščin, kot je dolg in širok, iz kanuja zvrnil v Ljubljanico. Brez posledic, a s toliko ohlajeno (beri: še bolj vročo) glavo, da se je veslanje proti toku končalo šele v Cankarjevem mestu. Nazaj seveda ni šlo skoraj nič lažje, saj je padec reke, ki je zaslužna za veliko prepoznavnih vedut našega glavnega mesta, domala ničen, če pa si še tako utrujen, kot sva bila midva, bi stavil, da pravzaprav teče v nasprotni smeri … Popolnoma izmučena sva se minuto pred zaprtjem izposojevalnice privlekla nazaj. Prvo vprašanje je seveda bilo:
»Do kod sta pa veslala? A kar do Podpeči?«
»Ne, 'samo' do Vrhnike.«
»Kaj?! Pa vidva sta …«
Ko sva se s kolesi počasi vračala domov, je dekle vprašalo: »Ti, a morava midva res vsako dejavnost, ki se je lotiva, pripeljati do konca najinih spodobnosti?«
Skomignil sem z rameni in rekel: »Očitno res,« in dodal: »A si predstavljaš, kje bi končala, če bi bilo Barje in z njim Ljubljanica podaljšana tja nekam do Postojne?«
Ampak bilo je lepo. Toliko živali, kot sva jih videla ob reki in v njej, je bilo na malokateri (visoko)gorski turi …

Veslo sva nato vse do današnjih dni pustila pri miru. Pa ne samo zaradi bolečin v zgornjih okončinah. Zdravje se je počasi popravljalo in na vrsto so prišle celodnevne, dvesto in več kilometrov dolge ture s kolesom, ki nama je vseskozi veliko bolj domača oblika rekreacije kot kanu, in ni bilo nikakršna ovira za še ne popolnoma pozdravljeni gleženj. Skoraj dva meseca po nesreči je bil čas za prvo turo v nama tako ljubi svet gorskih vršacev, ki ima že vsa leta osrednje mesto med najinimi, če ponovim za nekdanjim prvim planincem, prostočasnimi aktivnostmi. Strma peč je bila ta gora, na katero sva se povzpela po »dolgem« postu. Prav luštno je bilo in seveda z dobršno mero previdnosti, še posebej ob sestopu z gore po manj uhojeni stezi nad Visoko potjo.

Turo sva si najbolj zapomnila zaradi kozorogov. Ne že toliko zaradi njihovega števila, ki sva ga v tistih koncih že vajena, temveč bolj zaradi njihovih vragolij in drugih dejavnosti. Imela sva čas … veliko časa, saj je lahkotna tura s Pecola poskrbela za to, da se nama ni nikamor mudilo. Pravzaprav se nama zaradi potrebne povečane previdnosti niti ni smelo muditi. Velikokrat sva sedla in jih opazovala. Starešine so povečini dremali. Njihove težke glave z ogromnimi podaljški so bolj ali manj kinkale in se niso kaj prida zmenile za dva prišleka. Mame so bile pogovorno skrbne in so vseskozi prepričevale svoje paglavce, da naj za božjo voljo ne norijo tako čez strme skale nad spoštljivimi prepadi. Mularija pa kot mularija: firbčna, kot le kaj in tako zelo radoživa. Najlepši prizor sva opazovala z varne razdalje, da ne bi bila v napoto. Najmlajši član družine si je ravno zaželel toplega obroka in ga pri skrbni mami tudi dobil …