Planinski glas - Predstavljamo naše bralce: Na drugem koncu sveta, v daljnem Čilu, a s srcem v Sloveniji v njenih gorah in planinah
Helena Plahuta: Spoznala sem jo preko interneta. To se sedaj pogosto dogaja, saj so mediji in elektronika na višku in se vse komunikacije odvijajo pod: pokliči na … ali … @.com…«.Tako je med vsakdanjo pošto zašlo tudi pismo, namenjeno meni, kot planinki in zvesti obiskovalki naših gora in planine. Oglasila se mi je »babica Ljubica« iz daljnega Čila.
Bila sem začudena, ko mi je pisala o srečanju z našo Planino (ko je gledala oddajo »Na lepše« naše TV), o Kamniškem sedlu, potovanju v gore. Iz Ljubljane, po železnici do Kamnika, naprej pa peš, kar je bilo za tiste čase kar podvig. Dogodivščine, kot bi jim lahko rekli, so take narave, da je potrebno, da se to zapiše, da ne gre v pozabo.
Med drugim mi je zapisala: »Hvala, da si me sprejela medse, čeprav sem na drugem koncu sveta, vibriram z Vami, bajtarji, planinci. Rada Te imam! Utrinek mojih preprostih spominov Ti pošiljam.
Iz babičinih pisem
Nisem še imela 15 let, ko se je končala vojna, v kateri sem se borila za košček kruha. Bilo je hudo, lakota in mraz (pa to je za celo knjigo).
No, po vojni se je vse počasi urejalo. Čim sem nabrala toliko denarja, da sem imela za vlak do Kamnika, sem se podala v planine. Tam med naravo in daleč od gneče, sem rasla srečna. Pot na Kamniško sedlo sem dobro poznala … Takrat se mi ni zdelo nič čudnega in hudega, saj sem bila bogato poplačana in bi kar verjela, da sem takrat drugače cenila to lepoto, kot se jo ceni danes. Kaj niso krasne te planine! Kakšno krasno ozadje nudi, od daleč spoznano Kamniško sedlo z Brano in Planjavo.
Prebrala sem več prispevkov o Kamniškem sedlu, ki si mi jih poslala, vseeno mi ne gre v račun, da lahko pridejo iz Kamniške Bistrice do koče na sedlu v štirih urah. Mi smo od Kamnika do, kar se danes imenuje Pri Pastircih, takrat se je »Na stanu« imenovala ena majhna kočica brez vrat, potrebovali cel dan. Tam smo vedno prespali in smo lahko šteli zvezdice na nebu, ker tudi strehe ni imela. Tudi vsako leto je imela kakšno desko manj v steni. Drugo jutro zgodaj in spočiti, smo kar hitro prehodili strmino do koče. Bila je velika oz. »majhna«, ko sem še sama hodila tja gor. Bila je lepa, prijazna planinska kočica. Potem pa spet nazaj na vlak. Ja, rabila sem en dan in pol do koče.
| |
 |
|
| |
To sliko je kupila na Veliki planini v marcu 1947. Vpis v albumu pa pravi takole: Zima 1947, sama na Veliko noč (Marinki so skrili gojzerice). V tistih časih se nismo slikali, srečna sem bila, da sem dobila tole. Jo imam izredno rada, v dragem spominu. |
|
Slika, ki si mi jo poslala, nezgrešljivo Kamniško sedlo, z Brano in Planjavo, oblaki so se tokrat malo poigrali na Veliki planini. V tistih časih, ko še nismo poznali »vlačilnic« - žičnic in je bila cesta pešpot iz kamniškega kolodvora (je še danes kar precej dolga, takrat se mi ni zdela), pa le redko kdo je imel fotoaparat. Vseeno povem, moje bogastvo so tri slike. Ena je Velika planina pod snegom in moraš skoraj uganiti kje je kakšna bajta, sliko mi je nekdo prodal. Druga je, ko se je moja sestrična slikala na planini in mi jo je podarila. Tretja pa je na vrhu Brane. Družba nekih planincev, ki je istočasno prišla na vrh, pa so rekli »Ala punce, postavite se!«, tako je nastala slika in res so mi jo potem poslali po pošti. No, to je edino moj spomin na papirju, drugače pa jih je nešteto, ki prihajajo na dan z Vašo pomočjo. Pravi ljubitelji Planine, vidim Te v živo… »nas kličeš in vabiš v Tvoje naročje«. Tokrat si čudovita Mojca.
Spet drugo pismo, v katerem pove: »Našla sem v arhivu to že poslano pismo, pa ga pošiljam še Tebi, ker že imaš sliko Velike planine /23.3.1947/, od tiste Velike noči, bi imela napisano tudi, kako sem prišla tja gor in kako so me okregali planinci.« (Poslano ji je bilo sporočilo s prilogo »Kraljica slovenskih planin« - Velika planina – pps, 8,8 MB - avtor Miro Štebe).
»Veš, ko sem prejela ta krasni kolaž, po tolikih letih spet videla ljubljeno Veliko planino, si lahko misliš, kako mi je bilo pri srcu. Kdo je avtor, ki tudi tako ljubi Veliko planino? Facebook mi ga je predstavil, poslala sem mu par besed, presenetil me je z odgovorom. Spomini so se porajali vedno jasneje in opisala sem moj prvi obisk na Veliko planino. Datum imaš na stari sliki, ki sem Ti jo posredovala in upam, da mi Miro ne bo zameril, če Ti pošljem tudi moj »potopis«. Tako smo se spoznali in čutim in cenim to naše prijateljstvo.
Pismo g. Štebetu (meni kasneje kopija)
»Spoštovani! Povedal si, je snežilo, sosed pa me je povabil v bajto, jasni se.« S temi besedami si mi priklical v spomin moje prvo srečanje z Veliko planino. Rada bi opisala, nisem pisatelj, kot si Ti in slovnica je že precej pozabljena. Kljub temu, bom povedala, Ti pa spreglej moje napake.
Bilo je par let po vojni, hodila sem v Srednjo zobotehnično šolo in čim je bila prilika, hitro v hribe. Ena sestrična, ena sošolka … Kamniško sedlo, Planjava, Brana.
Velika noč, nekaj prostih dni. Nahrbtnik spakiran. Vreme se je skujalo, tokrat prijateljice niso dobile dovoljenja za v gore, bila sem vsa nesrečna, pa mi pravi moja mami: »Oh, kar pojdi, saj ne boš sama, gre dosti ljudi v planine!« To je za današnje čase odpisano. A v tistih časih, smo vsi v planinah bili ena sama družina. »Ala smrklje, talarje pomit!« Bili so lepi časi, danes bi rekli, super.
Z vlakom - Ljubljana – Kamnik. Ena sama grupa sedmih, je šla z nahrbtniki v smeri proti planinam. V Stahovici so zavili na desno, spoznala sem, da gredo na Veliko planino, ne na Sedlo. Nič zato, tudi jaz sem zavila proti Veliki planini in že nisem bila več sama. Nekje na sredi vzpona je pričelo deževati, torej so le imeli prav domači, da bo vreme slabo. Precej sem zaostala za grupo planincev, sicer, se mi ni mudilo nikamor. Višje je pričelo snežiti in naletavati tako na gosto, da se je komaj videla pot in veter je besno premetaval snežinke.
Lačna, tu za to veliko skalo se bom usedla. Iz nahrbtnika sem vzela kos kruha, trdo kuhano jajce, res sem že bila lačna in počitek tako prijeten v zatišju. Naenkrat zaslišim moške glasove: »Punčka je hodila za nami!« Spoznala sem, da govorijo o meni, saj drugega ni bilo v vsej okolici. Hitro sem se oglasila, da ne bi šli mimo. Ko sta planinca zavila okrog skale in me zagledala lepo nameščeno, s kruhom v roki in polnimi usti, sta me najprej pošteno okregala, češ, hodiš v planine sama, pa niti tega ne veš, da se ne smeš. Saj sem vedela in se le toliko usedla, da, da … (predrzna mlada pamet). Hodila sem med njima, videlo se ni nikamor, na obrazu so se mi topile snežinke. V bajti, pri ognju in skodelici toplega mleka, sem dala sušiti mokro robo in se počutila krasno, kljub majhni (veliki) krivdi, sladko zaspala na pogradu.
Jutro, modro nebo, blesteče belo oblečeno vse okoli in valujoči hribčki, so tu in tam izdajali pastirsko bajto pod snegom. Vi, tam v dolini, ki vidite le črne oblake nad sabo! Kaj tako lepega nisem ne prej, ne nikoli pozneje doživela in se po dveh dnevih srečna in hvaležna vrnila domov iz »moje planine« .
Zdi se mi, da bi še danes spoznala, tisto lepo skalo ob označeni poti, ki mi je ponudila prijetno zapeljivo zavetje. Miro, Tebi kot poznanemu ljubimcu planine, sem povedala moje prvo srečanje.
Lep pozdrav! Ljubica
Zelo z veseljem pove, da je še danes ponosna, saj nikoli v gorah, na svojih poteh ni utrgala niti ene gorske rožice. Spominja se pesmi - Tam kjer murke cveto, tam kjer ptički pojo. Ima ploščo za spomin, a je ne more več poslušati, ker je nima kje zavrteti. Aparati, na katerih je to poslušala, so vsi že davno v smeteh .
Na domovino jo spominja cvetje v njenem vrtu - vijolice in božični kaktus, katerih vršičke je prinesla s seboj, skrite v žepu . Doma v Sloveniji je to cvetje vzgojila njena mama, zato so ji drag spomin.
Prav tako še vedno goji vse domače običaje ob prazničnih dneh, res vredno posnemanja.
Takrat je zadnjič obiskala Planino, skupaj s hčerko.
Zdaj jo gleda na spletu in na naših sporočilih. Je redna obiskovalka spletne strani »Gore-ljudje«, pa tudi na Kamničan.si rada pogleda, saj jo vse z našimi gorami in planino močno zanima.
V enem svojih pisem je napisala: »Oprosti moji slovnici, ali pa včasih nerodnemu izražanju, tudi slovenščina ima nekaj, zame novih besed. Računam, da bo že 56 let od kar ne živim več v Sloveniji, toda hranim, se obdajam s slovenskimi motivi in moji hčerki govorita slovensko, sta slovenski državljanki in tudi oba vnuka.«
Tako sem Vam predstavila gospo Ljubico, babico iz Čila, veliko ljubiteljico naših gora, predvsem Velike planine in Kamniškega sedla.
Hvala Ti draga Ljubica, hvala prijateljica iz daljnega Čila, za vse Tvoje besede. Z veseljem so bile brane, prav tako obledele slike, spomin na pretekle dni.
Še Ti bomo pošiljali pošto, prav tako fotografije Tebi tako ljubih gora. Bodi nam zdrava, pa oglasi se še kaj!
P.S.:
Upam, da Vam bo branje prijetno, naj tudi Vam spomini poromajo v pretekla obdobja, ko smo še pešačili proti hribom in se nismo vozili skoraj do cilja.
Zahvalim se tudi prijateljem Miru, Borisu, Viliju, Miljku, Janezu, … katerih diapozitive ali fotografije, sem z njihovim dovoljenjem posredovala naprej v Čile.
Saj prijateljstvo med planinci je znano, hvala Vam prijatelji!
Hvala tudi v imenu babice Ljubice.
Helena Plahuta