Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ravne in Ravenska jama

Potepinu je dolgčas, naveličan teme, se včasih odpravi na pot in išče, išče, ...
 



Dolge sence na tratah med
Gastabilom in Zanivarjem
- na Tratah


Kojca iz Dolenjih Raven


Hlev v Zalemovju se zarašča


Lepo ohranjena pajštva v Zalemovju,
ki ima za razliko od ostalih, nad
sušilnico tudi bivalne prostore.


Lehnjakov portal na pajštvi v
Zalemovju


Zunanje kurišče v pajštvi. Skozi
vrata na desni se je dostopalo do
les s sušečim sadjem.

Pajštva je sušilnica za sadje. Na Cerkljansklem jo je imela vsaka kmetija. Samostojen objekt je delno zidan, delno lesen, pokrit pa z dvokapnico. Sadje so sušili v notranjosti na posebnih pletenih (vitre, veje) pladnjih – lesah. Kurili so od zunaj. Lese so bile vložene v vodila v več nadstropij. Med sušenjem so jih menjali. Sušenje je potekalo več dni. Slivovi, jabolčni ali hruškovi krhlji so bili dobrodošel vitaminski dodatek v dolgih zimah.

 
Zemlejvid območja pod Poreznom,
med Cerknim in Orehovsko grapo.
(Vir: Geopedia.si)


 

Zahvala:
Zahvaljujem se Voj KoRejcu za posredovane fotografije aragonitnih ježkov iz Ravenske jame.

 

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

 

četrtek, 7. julij 2011, ob 05:31, Anka Vončina, ogledov: 5246

Aragonitni ježek - nad 10 cm dolg skupek iglic v obliki ježka.Iskanje Prekmandlca: Skozi ozko režo me je izza Trnovskega gozda zadel sončni žarek, kakor bi se zlil skozi ozek, mavričen lijak.  Vzelo mi je vid, a tudi v zlato odelo jesenske košenice. Stoječ na premcu moje barke me je neslo proti soncu in v obraz sem lovila zadnje dežne kaplje.

Pogled s poti na Gastabil: cerkev na Želinu (Straža) in v Lazcu, spodaj Idrijca, zadaj Gradišče in Jelenk.Ne čudite se preveč imenu kraja v naslovu: tudi pri nas se kdaj pa kdaj svet izravna, in to posebnost takoj zapišemo. Za kakšno ped ravnine pa le imamo. Gotovo ste že kdaj slišali za Ravensko jamo in njeno okrasje – aragonitne ježke. Le-ta je v Gorenjih Ravnah, pod njo pa se proti jugozahodu stegujejo še dolenje, pa še kakšna polica zraven. Tu si zahodni svet Porezna, malo odpočije, preden čofne v Idrijco.

Ni neznano, da so si ljudstva v obdobju gradišč, pa tudi že prej, za bivališče izbrala lahko branljiv in težko dostopen prostor. Terase, še kako primerne za obdelovanje, so bile naseljene že pred letom 1377, ko so v tolminskem urbarju prvič popisali kmetije. Simon Rutar v Zgodovini Tolminske iz leta 1882 omenja (povzemajoč ravno ta popis), da je bilo takrat v Gorenjih Ravnah sedem, v Dolenjih pa pet kmetij.

Gorenje Ravne (Foto Silva Obid)

Kljub navidezni nedostopnosti, nanjo vodi mnogo poti. Na to naravno utrdbo med potokoma Jesenica in Cerknica ter reko Idrijco, se lahko peš povzpnemo od vsepovsod; iz Orehovške grape, s Kurnika, od Želinca, od Gorenjca, iz Cerkna skozi Čelo, ... Seveda jo zlahka dosežemo tudi od zgoraj, kamor pripelje cesta. Meni so najljubše poti, ki vodijo čez Gastabil. To so senožeti, ki se rahlo spuščajo proti zahodu. Na najvišjem delu, kjer se pripenjajo k Ravnam, je stara Štravsovo štala – letna rezidenca za govedo. Po zlatih travah je raztresenih nekaj svisli. Na južnem robu se še malo požene kvišku, v rogelj Roglico (553 m).

Stara Štravsovo štala – nič več letna rezidenca za govedo. Sence svisli so bile dolge. Mejice na Gastabili (gosto bilje) Po travah je raztresenih nekaj svisli. Na južnem robu se še malo požene kvišku, v rogelj Roglico (553 m)

Tu si, čeprav za seboj še nimam kaj prida dolge poti, vedno privoščim počitek. Posrka me pentagram, ki ga sestavljajo cerkve sv. Jurija v Šebreljah, sv. Ivana na robu Šebreljske planote, sv. Uršule v Jagrščah, sv. Pavla na Želinu (Straža) in kota 522 v Dolenjih Ravnah.Iz knjige I. Mohoriča, V zvezdi piše vse Ljudje so se od nekdaj ustavljali na prostorih, kjer jim je bilo preprosto lepo. Tu so snemali klobuke, razmišljali, tehtali, načrtovali, se obračali k soncu in nebu, šele kasneje molili, šele dosti kasneje gradili cerkve. Tako kot mene, jih je očarala lepota krajine, ki se izraža v energiji.
Neke jeseni sem se na senožetih v temnem, z oblaki prepolnem popoldnevu, znašla z dežnikom. Skozi ozko režo me je izza Trnovskega gozda zadel sončni žarek, kakor bi se zlil skozi ozek, mavričen lijak. Dežnik je kar sam sedel v travo. Vzelo mi je vid, a tudi v zlato odelo jesenske košenice. Sence svisli so bile dolge. V Šebreljah, ki so se dotikale mojega grebena in niso dale slutiti, da je med nama globoko urezana Idrijca, se je sredi temine bleščal le zvonik sv. Ivana. Stoječ na premcu moje barke me je neslo proti soncu in v obraz sem lovila zadnje dežne kaplje. Še trop gamsov pod vrhom se me ni bal.

V Šebreljah se je sredi temine bleščal le zvonik sv. Ivana.

Z Gastabile smo mimo Zanivarja kaj kmalu v Dolenjih Ravnah, od tam čez Župnico takoj spet pri Idrijci ali malo kasneje skozi Zalemovje v Orehovski grapi. A če želimo spoznati vas v celoti, jo čez Leče navižamo v njen gornji del. Že dolgo je znana zaradi nenavadne jame, odkrite sredi vasi.
Naključno jo je ob obnovi doma leta 1832 odkril domačin. Zaradi nekaj naravnih ujm, ki so Ravnanom uničile pridelek in jih takrat, razen z vraževerjem, še niso znali razložiti, so jo zazidali. Vendar so jo planinci, jamarji in speleologi vseskozi raziskovali. V njej je bil tudi kustos Deželnega muzeja kranjske – Henrik Freyer. Povzetki raziskovanj so me navdali s pravo grozo. Danes je zaščitena kot naravni spomenik.

Snežno beli aragonitni kristali so prava redkost. Krhke stvaritve najdemo v obliki stalaktitov, stalagmitov ter sig.

Izlagata se oba minerala: kalcit in aragonit.

Kako lepo, da današnje raziskovanje ni več tako kot nekoč. Stvaritve bodo na ogled še mnogim rodovom.

Kalcitne sige in kapniki so v jamah (tudi tej) običajen pojav, snežno beli aragonitni kristali pa so prava redkost. Krhke stvaritve najdemo v obliki stalaktitov in stalagmitov ter sig. Najimenitnejši so skupki tudi nad 10 cm dolgih iglic v obliki ježkov. Oba minerala (kalcit in aragonit) imata enako sestavo – CaCo3. Njuno nastajanje je odvisno od kemične sestave vode, ki pronica skozi jamski strop. Voda, iz katere se izlagajo aragonitni kristali, mora vsebovati vsaj trikrat več raztopljenega magnezija kot kalcija. V Sloveniji je aragonit znan še iz Križne jame pri Ložu in Kamniške jame.
Danes je jama za ogled žal zaprta. Lahko pa se sprehodimo po vasi, se razgledujemo po njenih Kovkih, se spustimo po stezah nazaj v dolino ali nadaljujemo proti Poreznu in Kojci.

Anka Vončina

Več o tem koncu:
Prezelj, V., Moje Ravne, samozaložba, 1989
Savnik, R., Kuščar, D., Gantar, I., Ravenska jama, Acta Carsologica, SAZU Ljubljana, 1959
Placer, L., Ogorelec, B., Čar, J., Nekaj novih podatkov o Ravenski jami na Cerkljanskem, Acta Carsologica, SAZU Ljubljana, 1989
Mohorič, I., V zvezdi piše vse: priročnik za prostozidarske mojstre, Založba Bogataj, 1994


 

eXTReMe Tracker