Iskanje Prekmandlca: Skozi ozko režo me je izza Trnovskega gozda zadel sončni žarek, kakor bi se zlil skozi ozek, mavričen lijak. Vzelo mi je vid, a tudi v zlato odelo jesenske košenice. Stoječ na premcu moje barke me je neslo proti soncu in v obraz sem lovila zadnje dežne kaplje.
Ne čudite se preveč imenu kraja v naslovu: tudi pri nas se kdaj pa kdaj svet izravna, in to posebnost takoj zapišemo. Za kakšno ped ravnine pa le imamo. Gotovo ste že kdaj slišali za Ravensko jamo in njeno okrasje – aragonitne ježke. Le-ta je v Gorenjih Ravnah, pod njo pa se proti jugozahodu stegujejo še dolenje, pa še kakšna polica zraven. Tu si zahodni svet Porezna, malo odpočije, preden čofne v Idrijco.
Ni neznano, da so si ljudstva v obdobju gradišč, pa tudi že prej, za bivališče izbrala lahko branljiv in težko dostopen prostor. Terase, še kako primerne za obdelovanje, so bile naseljene že pred letom 1377, ko so v tolminskem urbarju prvič popisali kmetije. Simon Rutar v Zgodovini Tolminske iz leta 1882 omenja (povzemajoč ravno ta popis), da je bilo takrat v Gorenjih Ravnah sedem, v Dolenjih pa pet kmetij.
Kljub navidezni nedostopnosti, nanjo vodi mnogo poti. Na to naravno utrdbo med potokoma Jesenica in Cerknica ter reko Idrijco, se lahko peš povzpnemo od vsepovsod; iz Orehovške grape, s Kurnika, od Želinca, od Gorenjca, iz Cerkna skozi Čelo, ... Seveda jo zlahka dosežemo tudi od zgoraj, kamor pripelje cesta. Meni so najljubše poti, ki vodijo čez Gastabil. To so senožeti, ki se rahlo spuščajo proti zahodu. Na najvišjem delu, kjer se pripenjajo k Ravnam, je stara Štravsovo štala – letna rezidenca za govedo. Po zlatih travah je raztresenih nekaj svisli. Na južnem robu se še malo požene kvišku, v rogelj Roglico (553 m).
Tu si, čeprav za seboj še nimam kaj prida dolge poti, vedno privoščim počitek. Posrka me pentagram, ki ga sestavljajo cerkve sv. Jurija v Šebreljah, sv. Ivana na robu Šebreljske planote, sv. Uršule v Jagrščah, sv. Pavla na Želinu (Straža) in kota 522 v Dolenjih Ravnah.
Ljudje so se od nekdaj ustavljali na prostorih, kjer jim je bilo preprosto lepo. Tu so snemali klobuke, razmišljali, tehtali, načrtovali, se obračali k soncu in nebu, šele kasneje molili, šele dosti kasneje gradili cerkve. Tako kot mene, jih je očarala lepota krajine, ki se izraža v energiji.
Neke jeseni sem se na senožetih v temnem, z oblaki prepolnem popoldnevu, znašla z dežnikom. Skozi ozko režo me je izza Trnovskega gozda zadel sončni žarek, kakor bi se zlil skozi ozek, mavričen lijak. Dežnik je kar sam sedel v travo. Vzelo mi je vid, a tudi v zlato odelo jesenske košenice. Sence svisli so bile dolge. V Šebreljah, ki so se dotikale mojega grebena in niso dale slutiti, da je med nama globoko urezana Idrijca, se je sredi temine bleščal le zvonik sv. Ivana. Stoječ na premcu moje barke me je neslo proti soncu in v obraz sem lovila zadnje dežne kaplje. Še trop gamsov pod vrhom se me ni bal.
Z Gastabile smo mimo Zanivarja kaj kmalu v Dolenjih Ravnah, od tam čez Župnico takoj spet pri Idrijci ali malo kasneje skozi Zalemovje v Orehovski grapi. A če želimo spoznati vas v celoti, jo čez Leče navižamo v njen gornji del. Že dolgo je znana zaradi nenavadne jame, odkrite sredi vasi.
Naključno jo je ob obnovi doma leta 1832 odkril domačin. Zaradi nekaj naravnih ujm, ki so Ravnanom uničile pridelek in jih takrat, razen z vraževerjem, še niso znali razložiti, so jo zazidali. Vendar so jo planinci, jamarji in speleologi vseskozi raziskovali. V njej je bil tudi kustos Deželnega muzeja kranjske – Henrik Freyer. Povzetki raziskovanj so me navdali s pravo grozo. Danes je zaščitena kot naravni spomenik.
Kalcitne sige in kapniki so v jamah (tudi tej) običajen pojav, snežno beli aragonitni kristali pa so prava redkost. Krhke stvaritve najdemo v obliki stalaktitov in stalagmitov ter sig. Najimenitnejši so skupki tudi nad 10 cm dolgih iglic v obliki ježkov. Oba minerala (kalcit in aragonit) imata enako sestavo – CaCo3. Njuno nastajanje je odvisno od kemične sestave vode, ki pronica skozi jamski strop. Voda, iz katere se izlagajo aragonitni kristali, mora vsebovati vsaj trikrat več raztopljenega magnezija kot kalcija. V Sloveniji je aragonit znan še iz Križne jame pri Ložu in Kamniške jame.
Danes je jama za ogled žal zaprta. Lahko pa se sprehodimo po vasi, se razgledujemo po njenih Kovkih, se spustimo po stezah nazaj v dolino ali nadaljujemo proti Poreznu in Kojci.
Anka Vončina
Več o tem koncu:
Prezelj, V., Moje Ravne, samozaložba, 1989
Savnik, R., Kuščar, D., Gantar, I., Ravenska jama, Acta Carsologica, SAZU Ljubljana, 1959
Placer, L., Ogorelec, B., Čar, J., Nekaj novih podatkov o Ravenski jami na Cerkljanskem, Acta Carsologica, SAZU Ljubljana, 1989
Mohorič, I., V zvezdi piše vse: priročnik za prostozidarske mojstre, Založba Bogataj, 1994 |