Gorniška potepanja: Že v mraku prispeva do izhodišča, a z »delavnikom« ne končava zadnja. Kladivo je še vedno pelo ...
Gora v osrčju Trente
Večini popotnikov se drzna podoba Trentskega Pelca najprej razkrije z našega najvišjega cestnega prelaza. Na levi strani mu nad Zapodnom delata 
družbo skoraj neznatni grbi v severovzhodnem 
grebenu, to sta Ušje (1820 m) in eden izmed številnih slovenskih Plešivcev (2008 m). Prav po tem grebenu vas bom po najinih sledeh v tokratni objavi povabil na vrh. Desno od Trentskega Pelca stoji trapezu podoben Srebrnjak (2050 m), ki sem mu pozornost namenil v prvem letu pripravljanja Gorniških potepanj. Sledi Zapotoški vrh, ki razmejuje Mala in Velika vrata, iznad katerih se brezpotni, a lahko prehodni greben čez Sravnik (2140 m) viša do velikana Julijcev. Bavški Grintavec (2347 m) si to oznako vsekakor zasluži.
Zdi se mi prav, da pred povabilom na turo nekaj stavkov namenim poimenovanju naše gore. Al' prav se piše (in reče) Trentski al' Trentarski 
Pelc? Po pravici povedano v nobeni »papirnati« literaturi nisem našel zapisa Trentarski Pelc. Vsi, s Tumo in Miheličem na čelu, zapisujejo prvo različico. Ciljal sem na kakšen star zemljevid, a se dilemi, če to sploh je, vsi po vrsti izognejo. Eden je premalo natančen in goro enostavno prezre, na drugem je poleg višine napisano samo Pelc, tretji … Skratka, Trentarski Pelc se je – kolikor je meni znano – »rodil« šele v novejšem, internetnem obdobju. Če v iskalnik vpišemo »Trentarski Pelc«, bomo našli kar precej zadetkov, res pa je, da so v primerjavi z edinim (?) pravilnim poimenovanjem še vedno v manjšini. Zakaj in čemu se je pravzaprav začelo zapisovati Trentarski Pelc? Hm … Trentski je izpeljanka iz besede Trenta, trentarski pa iz Trentarja oziroma Trentarke. Je torej gora poimenovana po dolini ali po njenih prebivalcih? Mihelič je v vodniku Julijske Alpe lepo napisal: »Že ime pove, da je to značilna trentska gora. Nanj seveda ne pelje nobena pot, na vrh se je treba povzpeti po trentarsko.« Vse jasno? Že res, da spoštovani Tine ni bil jezikoslovec in da je pisec teh vrstic še manj, toda Trentarski Pelc bi res lahko pospravili na smetišče – očitno ne tako dolge – zgodovine.
Bodi dovolj. Gremo na pot! Najlažji vzpon na vrh je po jugovzhodnem pobočju, kjer imamo opravka z lažjim plezanjem. Seveda je treba najprej priti na Staro Utro. Udobno, da bolj biti ne more, je lovska koča na njegovi jasi dostopna po stari vojaški cesti, ki se v številnih serpentinah vije mimo nekdanje planine številnih imen. Eno izmed njih je identično imenu prikupne glodavke, ki s košatim repom poskakuje po drevesih naših gozdov. Kdor si želi strmejšega vzpona, kot ga ponuja nekdanja zložna prometnica, s konca katere so imeli naši zahodni sosedje dober pregled na – med obema svetovnima vojnama – mejni Vršič, se lahko na pot do Starega Utra poda po neoznačeni stezici, ki se začne nasproti pokopališča v Trenti, do nje pa pridemo po brvi čez Sočo pri sv. Mariji ali nižje pri kampu. Opis najdete v Miheličevem in Stritarjevem vodniku, v katerih je predstavljen tudi nadaljnji vzpon na vrh.
Sedaj pa še o poti, pravzaprav najini celotni turi, ki z istega izhodišča kot prej pelje malo bolj naokoli. Čez vršiške vijuge se pripeljeva v Trento in parkirava 
pred mostom čez Sočo v zaselku Pri Cerkvi, kjer naju delavec, ki se je odločil urediti »frizuro« na hiši, v jutranjem prebujanju precej prekaša. Čez most prečkava reko in nato zavijeva v levo po poti, ki pelje ob njeni strugi. Na jasi jo ubereva čez travnik proti desni navzgor. Za orientacijo nama je Podolski slap, ki veličastno pada čez steno. Čeprav »prebiva« v bližini ceste, ga le malokdo obišče. Na prehodu nad slapom ugledava jeklenice (za napredovanje niso nujno potrebne), ki naju pripeljejo do razpotja. Kreneva desno čez potok in slediva udobni potki. V pomoč so obledele lise na skalah in nekakšne plastične oznake. Za jeklenico, ki omogoči prehod čez strmo drčo, se začne »ruševanje«, pretepanje z rušjem, ki pa ne traja dolgo, saj naju dobesedno izpljune na izsekan prehod, ki vodi na Ušje. Kljub človeški pomoči nadaljevanje še vedno ni ravno sprehod. Korenine in veje te tepejo iz vseh mogočih in nemogočih smeri, ko pa že misliš, da ti je uspelo priti čez, te od neznano kje zagrabi nova veja ... Z rame Ušja (le kje se je »izgubila« črka r?) uzreva bistro hči planin iz ptičje perspektive, nadalje vse velikane, ki naju obdajajo, na koncu pa še rušje – tisto, ki sva ga že pretepla, in tisto, ki ga še bova. Pravzaprav je (in bo) bolj ono naju … Do bližnjega vrha z vpisno knjigo je še nekaj sledi, nadaljevanje pa je videti precej bolj naravno.
Nadaljnjo dobro uro hodiva, rogoviliva, se plaziva, skratka lomastiva po rušju, pod in nad njim. Za vzpodbudo nama služijo skrajno redki vpisi na Ušju. Imena, ki jih večinoma poznava, in najdena pohodna palica so dokaz, da nisva prva bučmana, ki se klativa po tej »poti«. Za ponavljalce tale nasvet. Najbolje se skozi kosmato nadlogo prebiješ tako, da povezneš čelado na glavo, klecneš na kolena, potem pa se kar po vseh štirih prebijaš naprej, le palic ali kakšne podobe »antene« ni priporočljivo privezovati na nahrbtnik, ker se zataknejo ob vsako vejo. To te ob večkratni ponovitvi lahko krepko razjezi. Ko si skozi pa si navadno rečeš: »Hja, pa saj ni bilo tako težko …«
Nekako se prebijeva do vznožja Plešivca. Nadaljevanje je lažje. Podrast se precej umiri, a začne zato svoje mišice razkazovati greben. Videti je, da poteka ob južni strani obvoz ... neznano kam. Nameniva se pogledat, a kaj kmalu ugotoviva, da se Plešivec bolj in bolj razrašča nad najinima glavama, midva pa greva naravnost navzdol … Navzdol v novo rušje. To pa že ne! Vrneva se nazaj in poizkusiva srečo kar naravnost po vzhodnem grebenu. Vmes se »spretno« izogibava rušju, ki se bohoti tudi na tem predelu. Vrh. »Pot« z zelenega Plešivca je na nekaj mestih celo izsekana, pa tudi rastje je tukaj precej bolj redko kot doslej. Prav lahkotno se spustiva po travah do prevala Vratca in naprej pod južno »ostenje« Trentskega Pelca. Če bi prekmalu zavila na greben, bi bilo dosti težje. Številni stolpiči kar tekmujejo med seboj, kateri se bo bolj odsekano zaključil. Na Trentskem Pelcu ura ni na najini strani. Neznan sestop je zelo priporočljivo opraviti ob dnevni svetlobi. Srebrnjak je blizu, toda … Vrneva se na Vratca. Orientacijska točka je dobro vidna koča na Starem Utru. Sestopava brez pretepanja z … ve se, s čim. »Skočiva« še na bližnjo razgledno vzpetino Na Glavah (1670 m) oziroma Na Glavi kot piše na nekaterih zemljevidih, do koder vodi precej uhojena potka.
V dolino naju nese po lovski poti. No, sprva je še nekaj zapuščene ceste, ki se na izravnavi konča. Stezica se prav umetelno vije čez gozdnate strmine 
in se spretno umika pastem hudournikov, ki gospodarijo v deževnih dneh. Dnevna svetloba pospešeno jemlje slovo, a kljub temu si ogledava še svet nad slapom. Za v skalo pritrjeno verigo, ki močno olajša prehod v strugo, odkrijeva pravo malo čudo: nad že prej vidnim slapom je še eden in nad njim še nešteto drugih. Vsi so prekrasni in občudovanja vredni! Veliko krasot napaja Sočo. Je potem kaj čudnega, da je daleč naokoli znana lepotica?
Že v mraku prispeva do izhodišča, a »delavnika« ne končava zadnja. Na strehi je še vedno pelo kladivo …