Objektivna odgovornost
Z razvojem tehnike in industrije se je povečala možnost nastanka škodnih primerov, katerih vzroka ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju ljudi. Dogaja se, da odpove tehnično popolna naprava, ne da bi človek mogel to predvideti in preprečiti. Če so to naprave, stvari ali določeno obratovanje, iz katerih izvira povečana nevarnost nastanka škodnih primerov zaradi nepredvidljivih ali nepreprečljivih dogodkov, bi ob vsakem takem škodnem dogodku oškodovanci ostali brez odškodnine, če bi bila predpisana krivdna odgovornost. Pri objektivni odgovornosti odgovarjajo subjekti ne glede na njihovo krivdo. V našem pravu je objektivna odgovornost predpisana v posebej določenih primerih, od katerih je potrebno omeniti predvsem:
- odgovornost za nevarne snovi in nevarno dejavnost;
- odgovornost prevoznika za škodo, ki nastane zaradi izgube ali poškodovanja stvari v času prevoza, in zaradi zamude pri izročitvi.
Za objektivno odgovornost morajo biti izpolnjeni štirje elementi odškodninske odgovornosti:
- nedopustno škodljivo dejstvo (npr. voznik je prevažal tovor pod vplivom alkohola)
- škoda (npr. pošiljka kristalnih kozarcev je razbita)
- vzročna zveza med škodljivim dejstvom škodo (npr. škoda ne bi nastala, če ne bi voznik prehitro vozil zaradi vinjenosti)
- odškodninska odgovornost, ki temelji na vzročnosti in ne na krivdi
Ker temelji objektivna odgovornost na vzročnosti, je fizična ali pravna oseba odgovorna vedno, kadar škodni dogodek, tj. vzrok za škodo, izvira iz nevarne stvari, nevarne dejavnosti ali druge določene sfere (npr.: avtomobilistu med vožnjo odpovedo zavore). Obstoj vzročnosti se predpostavlja: če nastane škoda v zvezi z nevarno snovjo ali nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari ali dejavnosti. Odgovorna oseba mora dokazati, da vzrok za škodo ne izvira iz nevarne stvari ali dejavnosti. Bolj točno, dokazati mora enega izmed točno določenih oprostilnih razlogov, torej da je škoda posledica:
- višje sile: tj. okoliščina, ki je zunanja, nepričakovana in neizogibna
- dejanja oškodovanca samega: tj. npr. pošiljatelja ali prejemnika oz. potnika
- dejanja tretje osebe: ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti.
Subjektivna odgovornost
Subjektivna (krivdna) odgovornost temelji na krivdi osebe. Oseba je odgovorna, če je kriva za škodljivo ravnanje. Krivda je negativen psihični odnos, ki ga oseba pokaže pri izvrševanju svojih dolžnosti, saj pri tem ne ravna s skrbnostjo, ki jo zahteva pravni red.
Oblike krivde
Naklep ali namen (lat. dolus): je najhujša oblika krivde. Dejanje je storjeno z naklepom, če je storilec vedel za posledico, ki bo nastala iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel.
Malomarnost: je lažja oblika krivde. Malomarnost se presoja po skrbnosti, ki se zahteva v poslovnem prometu. Malomarnost se stopnjuje:
Težka (ali huda) malomarnost (lat. culpa lata): za težko malomarnost velja ravnanje v nasprotju s skrbnostjo navadnega, povprečnega človeka.
Lahka (ali lažja) malomarnost (lat. culpa levis): pa je zanemarjanje skrbnosti, ki se zahteva od vestnega gospodarja (ravnanje kot dober gospodar ali kot dober strokovnjak)
Krivdna odgovornost se predpostavlja oz. domneva; govorimo o predpostavljeni ali domnevani krivdi. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da mora tisti, ki je škodljivo ravnal, sam dokazati, da je do kršitve njegove obveznosti prišlo brez njegove krivde. Oškodovanec pa dokazuje škodljivo ravnanje, škodo in vzročno zvezo.
Razlika med domnevano krivdo (subjektivna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom) in dokazano subjektivno (krivdno) odgovornostjo:
- domnevana subjektivna odgovornost: pomeni, da se krivda domneva dokler prevoznik (ali odgovorna oseba) ne uspe dokazati, da NI KRIV. V kolikor ne uspe dokazati, da ni kriv (po nobeni obliki krivde), bo subjektivno odgovoren.
- dokazana subjektivna odgovornost: najbolj pomembna je pri pomorskih prevozih in pomeni, da če je npr. prišlo do smrti ali poškodbe potnika, je ladjar kriv. Oškodovanec mora dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo med prevozom in dokazati mora tudi višino škode. Pri dokazani krivdi se ne domneva, da je ladjar kriv, ampak mu mora krivdo dokazati oškodovanec. Tudi pri dokazani krivdi lahko ladjar dokazuje, da ni kriv.
Pomembno pri prevoznem pravu
Načeloma je višina odškodnine, ki jo mora prevoznik povrniti oškodovancu, omejena. ni pa omejena, v kolikor je škodo povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti; torej, če je škodo namerno povzročil in se je ob tem zavedal posledice, ki bo nastala, pa je to posledico hotel (naklep) ali če ni ravnal niti s skrbnostjo navadnega, povprečnega človeka (huda malomarnost).