Delo.si/Sobotna priloga - Viki Grošelj: Himalajske poti.

Čo Oju je z dobrimi 8200 metri šesta najvišja gora sveta.
Leži na meji med Nepalom in Tibetom, le kakih dvajset kilometrov zračne črte zahodno od Čomolungme – Everesta. Ime v tibetanskem jeziku pomeni Boginja turkizov, saj je nebo nad goro podobno barvi najljubšega poldragega kamna Tibetancev. Po drugi razlagi naj bi ime pomenilo Božja glava ali pa Plešasti bog. Izhajalo naj bi iz legende, po kateri je Čo Oju zaprosil Čomolungmo, Boginjo mater zemlje, za roko, a ga je zaradi njegove plešavosti zavrnila, zato se je užaljen obrnil proč od nje in še danes gleda proti zahodu …

Prvi poskus Angležem, 
prvi vzpon Avstrijcem
Prvi zahodnjaki, ki so raziskovali pristop do vznožja Čo Oja, so bili člani angleške ogledne odprave leta 1921. Pod Howard-Buryjevim vodstvom so raziskovali možnosti pristopa do Everesta, Čo Oja in drugih visokih vrhov. Dosegli so legendarno 5700 metrov visoko sedlo Nangpa La, na karavanski poti med Tibetom in Nepalom, in z njega naredili nekaj dragocenih fotografij gore. Presodili so, da zahodna pobočja gore obetajo možnost vzpona na vrh. Prvi resen poskus pa je bil šele leta 1951, ko so se mu z juga približali angleški plezalci pod Shiptonovim vodstvom. V moštvu je bil tudi kasnejši prvopristopnik na Everest, Edmund Hillary. Poskušali so doseči sedlo Nup La in z njega nadaljevati proti vrhu, a jim ni uspelo. Gora se jim je z juga zdela prezahtevna. Leto kasneje so poskusili znova, a tokrat s severozahoda. Prek sedla Nangpa La so prestopili mejo med Nepalom in Tibetom, ki takrat še ni bila povsem določena, in poskusili prek zahodnih pobočij. Hillary in Lowe sta prišla do višine 6800 metrov, tam pa ju je ustavil navpičen leden odlom. Opremiti bi ga morali z vrvmi, da bi šerpe lahko nosili tovore v višje predele gora, kar pa bi jim vzelo veliko časa. V strahu, da bi jih odkrili kitajski vojaki, ki so takrat okupirali Tibet, so odpravo prekinili in se prek Nangpa Laja umaknili nazaj v Nepal.

Prvi vzpon na vrh je leta 1954 uspel Avstrijcem. Odprava, ki jo je vodil svetovno znani himalajski popotnik, raziskovalec in alpinist dr. Herbert Tichy, je imela na prvi pogled kaj malo možnosti za uspeh. Poleg vodje sta jo sestavljala le še dva člana, odlični avstrijski alpinist Sepp Jochler in geograf Helmut Heuberger. Sedmerico šerp pa je vodil Pasang Dawa Lama, Tichyjev prijatelj s številnih skupnih potepanj po Himalaji. Prav Pasang mu je povedal za »zelo visok, nepreplezan vrh«, za katerega ve, kako se pride do njega, čeprav leži v za tujce prepovedanem Tibetu. Zadnji hip je Tichy v Avstriji od nekega mecena dobil toliko sredstev, da so lahko odpotovali. Borna sredstva bi porabili že do vznožja gore, če Pasang ne bi uporabil svojega velikega vpliva med šerpami v dolini Kumbu. Z nekaj nosači so se prek Nangpa Laja pretihotapili v Tibet in se utaborili na mestu, kjer še danes večina odprav postavlja svoje baze. Pasangov nezmotljivi občutek za iskanje prehodov ter alpinistična spretnost drugih članov odprave so jih po dnevih trdega in izčrpavajočega dela na gori pripeljali 7000 metrov visoko. Vrnili so se v bazo vedoč, da imajo moči le še za en poskus. Po nekaj dneh počitka so odšli v končni naskok. Kot opisuje Tichy, je bil vzpon iz zadnjega tabora na vrh eno samo trpljenje, ki mu ni bilo videti konca. K sreči zgornji del gore tehnično ni težaven in v močnem vetru so Tichy, Jochler in Pasang 19. oktobra leta 1954 ob treh popoldne dosegli vrh. Kljub izčrpanosti in ozeblinam so v naslednjih dneh srečno sestopili v bazo in se preko Nangpa Laja vrnili v Nepal.

»O vračanju odprave skozi domovino šerp bi lahko napisal novo dramo,« je v svojih spominih zapisal Tichy. Hitro se je razvedelo za njihov uspeh. Pasang je postal narodni junak in v vsaki vasi so bučno proslavili njihov uspeh. Menda sta se imela Avstrijca samo velikim količinam tibetanskega piva – čanga – zahvaliti, da sta jo odnesla brez prehudih amputacij. Nekaj prstov na rokah in nogah pa sta vseeno morala žrtvovati Boginji turkizov. V strokovnih krogih uspeh Tichyjeve odprave še danes velja za izjemen dosežek, ki z leti le še pridobiva na vrednosti. Majhnemu moštvu je vzpon uspel brez uporabe dodatnega kisika. Izjemna pustolovščina je bila tako kronana še s fantastičnim športnim dosežkom.

Slovenska gora

	Avtoportret na vrhu Čo Oja, 5. novembra 1988, foto: Arhiv Vikija Grošlja

Zaradi kitajske zasedbe Tibeta so se poskusi na gori nadaljevali šele po letu 1980, ko so nepalsko tibetansko mejo spet odprli za tujce. Do danes je na Čo Oju preplezanih več kot deset novih smeri, a v njegovih prostranih, mogočnih in nevarnih ostenjih plezalce čaka še veliko zahtevnih izzivov. Zaradi številnih odmevnih uspehov slovenskih plezalcev na šesti najvišji gori sveta pa bi Čo Oju lahko poimenovali tudi Slovenska gora.

Do leta 2010 smo Slovenci organizirali kar enajst odprav na Čo Oja. Velika večina se jih je končala uspešno. A tudi prva, neuspešna, je danes ocenjena kot eden najbolj drznih in spoštovanja vrednih slovenskih poskusov v Himalaji. Jeseni leta 1984 so štajerski alpinisti pod vodstvom Matjaža Pečovnika in na čelu s Frančkom Knezom poskusili s prvenstvenim vzponom z nepalske strani. V izjemno nevarni in tehnično zahtevni južni steni jim je uspelo priti 7700 metrov visoko. Vse največje težave so bile že za njimi, toda globok sneg, močan veter, vihar in izčrpanost so jih prisilili k umiku.

Prva uspešna slovenska odprava na Čo Oju je bila jeseni leta 1988. Začela se je podobno kot Tichyjeva, saj do zadnjega nismo vedeli, ali bomo zaradi pomanjkanja denarja sploh lahko odšli na pot. Končala pa se je tako zmagoslavno, da jo je Reinhold Messner v svoji knjigi Die Grossen Wände uvrstil med 32 največjih dosežkov preteklega stoletja v velikih stenah Himalaje. Tiste jeseni sem štirinajst dni pred drugimi člani odprave odpotoval v Nepal, ne da bi sploh vedel, ali bodo soplezalci prišli za mano. Tone Škarja je zadnji hip s pravo čarovniško spretnostjo čudežno izvrtal manjkajoči denar in dobra dva tedna kasneje so pripotovali še vodja odprave Roman Robas, Blaž Jereb, Rado Nadvešnik, Marko Prezelj, Jože Rozman in Iztok Tomazin, tri tedne kasneje pa se nam je v bazi pridružil še Tone Škarja.

Naš cilj je bila skrivnostna severna stena gore, ki je v celoti ni videl še nihče od tujcev, kaj šele da bi jo skušal preplezati. S tibetanske planote je videti le njeno zgornjo polovico, spodnji del pa zakrivajo predgorja, skozi katera naj bi našli dostop do njenega vznožja. Naleteli smo na neznano dolino, ki naj bi nas pripeljala pod severno steno, in jo začeli raziskovati. V njej smo presenečeni srečali dva člana japonske izvidniške odprave, ki sta imela isti cilj kot mi, vendar pa naj bi njihova glavna odprava prišla pod steno šele naslednjo pomlad. To nam je bila vsem še dodatna vzpodbuda, da damo vse od sebe. Na koncu doline se nam je naš cilj, severna stena Čo Oja, končno le prikazal v celoti. Več kot dva kilometra visok in še enkrat toliko širok skalnat in ledeni zid se je povsem nedotaknjen dvigal nad nami. Prava redkost, da smo ob koncu 20. stoletja še lahko naleteli na povsem neraziskan predel Himalaje.

Z vsem žarom smo se zagnali v steno, v njej postavili tri višinske tabore in na najtežjih mestih napeli dva kilometra vrvi. Potem nam jih je zmanjkalo. K sreči so bile najhujše težave že za nami. Od višine 7100 metrov naprej smo plezali brez varovanja. Drugega novembra je na vrh Čo Oja kot prvemu uspelo priti Iztoku Tomazinu. Preplezana je bila povsem nova, zahtevna smer, prva v severni steni gore. Presodil je, da bi bila vrnitev čez steno preveč tvegana, zato je sestopil po smeri prvopristopnikov in tako opravil še prvo prečenje gore. Petega novembra sva z Rozmanom dosegla vrh po novi izstopni varianti in sestopila nazaj čez steno. Tri dni kasneje sta na najvišji točki gore stala Prezelj in Nadvešnik, dan za njima pa še Robas in Jereb. Ozebli, izčrpani, toda presrečni smo se v začetku decembra vrnili v domovino.

Smučarski spust z vrha

	Smučanje s Čo Oja. Zahtevna prečnica na višini 6800 metrov, 11. oktobra 2001, foto: Arhiv Vikija Grošlja

V letih od 1992 do 2001 smo Slovenci na Čo Oju organizirali še šest odprav, vse z enim ciljem – vzpon na vrh po smeri prvopristopnikov. Prav vse so bile uspešne in na vrh gore je poleg sedmih plezalcev, ki smo vrh dosegli leta 1988, stopilo še trinajst Slovencev. Med njimi tudi do danes edina Slovenka, Marija Štremfelj.

Prva slovenska policijska odprava v Himalajo, ki sem jo vodil jeseni leta 2001, si je poleg osvojitve vrha Čo Oja prizadevala izvesti tudi smučarski spust z njega. Napovedali smo ga dokaj prepričani o uspehu, saj je bil član odprave tudi Davo Karničar, ki mu je leto poprej uspelo smučati z Everesta. Na gori smo v smeri prvopristopnikov dobro napredovali. Ko smo imeli že vse pripravljeno za vzpon na vrh in smučanje z njega, pa se je pokvarilo vreme. V viharju smo sestopili v bazo in čakali na izboljšanje. Davu je žal zmanjkalo časa in zaradi drugih obveznosti je moral odpotovati domov. Med preostalimi člani odprave je bilo nekaj bolnih, zvečine ni bilo več prave volje za nove poskuse. S Francem Rožmanom pa sva se odločila za še en poskus. S seboj sem vzel smuči. Zaradi izčrpanosti je Franc ostal v taboru III, meni pa se je 10. oktobra ob šestih zvečer uspelo prebiti do vrha. Tam sem si pripel smuči in odsmučal do tabora II. na višini 7100 metrov, kjer me je dohitela noč. Naslednji dan sem presmučal še tehnično najzahtevnejši del, to je strma prečnica na višini 6800 metrov, ter nato po lažjem terenu vse do vznožja gore. To je bil, po podatkih himalajske kronistke Elizabeth Hawley, šele peti celostni smučarski spust z gore v njeni zgodovini. Tako mi je bilo dano, da sem postal prvi Slovenec, ki se je po dveh različnih smereh povzpel na vrh Čo Oja, in do danes edini, ki je smučal z njega. Leta 2001 je tako Čo Oju – za Anapurno, Hidden Peakom in Everestom – postal četrti presmučani slovenski osemtisočak in najvišji, ki je bil presmučan brez uporabe dodatnega kisika.

Zlati cepini in pobiti begunci
Slovensko odpravo na Čo Oju, ki je potekala jeseni leta 2006, so sestavljali Urban Golob, Miha Habjan, Marjan Kovač, Pavle Kozjek, Peter Poljanec, Emil in Aljaž Tratnik ter vodja Uroš Samec. Po opravljeni aklimatizaciji v smeri prvopristopnikov do višine 7100 metrov so se 2. oktobra odpravili pod jugozahodno steno gore. Kozjek je v enem zamahu neprekinjenega vzpona preplezal novo smer v njej, dosegel vrh in se spustil po smeri prvopristopnikov do tabora II. Za vzpon na vrh je potreboval le 14 ur in pol. To je bil v zgodovini himalajskega plezanja prvi vzpon v enem samem dnevu, po prvenstveni smeri na več kot osem tisoč metrov visoko goro. Isto smer so v dveh dneh ponovili še oba Tratnika, Kovač in Samec ter po nekoliko različnih variantah tudi vsi dosegli vrh.

Kozjekov izjemen uspeh ni ostal neopažen niti v tujini. Na podelitvi zlatih cepinov za najboljše alpinistične dosežke za leto 2006 je dobil glavno nagrado občinstva. Nasploh je bila tista podelitev, februarja 2007 v Grenoblu, eden najbolj bleščečih trenutkov v zgodovini našega alpinizma, saj se je spremenila v pravi slovenski večer. Marko Prezelj in Boris Lorenčič sta dobila še zlati cepin po izboru strokovne žirije, za prvenstveni vzpon na tibetanski Čomolhari.

Uspešna odprava na Čo Oju 2006 je postala znana širši javnosti še po tem, da je Kozjek 11. oktobra 2006 poslal v svet pretresljive posnetke poboja tibetanskih beguncev. Tridesetega septembra ga je na bližnjem prelazu Nangpa La, ki povezuje Tibet in Nepal, izvršila kitajska obmejna policija.

Do leta 2008 je Čo Oju upravičeno veljal za slovensko srečno goro. Prav vsi slovenski plezalci, ki so delovali na gori, so se tudi srečno vrnili z nje. Jeseni tega leta pa se je na njej zgodila tragedija, in to tam, kjer smo jo najmanj pričakovali. Izvrstni vsestranski alpinist, reševalec in gorski vodnik Miha Valič je tretjega oktobra s soplezalcem Tonetom Perhajem po smeri prvopristopnikov dosegel vrh Čo Oja. Med sestopom pa mu je na višini 6800 metrov zdrsnilo. Obstal je sicer pripet na vrvi, a se je pri zdrsu tako nesrečno poškodoval, da je kljub pomoči plezalcev drugih odprav umrl na kraju nesreče. Samo dober mesec prej pa se je pri poskusu prvenstvenega vzpona na 7200 metrov visoki Mustagh Tower v pakistanskem Karakorumu, smrtno ponesrečil eden slovenskih junakov Čo Oja, Pavle Kozjek.

Čo Oju bo z razvejanimi grebeni, prepadnimi in zahtevnimi stenami vselej eden največjih izzivov himalajskega plezanja. Celo njegova tehnično manj težavna smer prvopristopnikov, ki jo vsako sezono za svoje kliente dodobra opremijo šerpe komercialnih odprav, kljub temu zahteva skrajno resen pristop, dobro fizično pripravljenost, pa tudi nekaj sreče z razmerami in vremenom. Na slovenski komercialni odpravi leta 2010 nikomur ni uspelo priti na vrh. Njihov poskus se je končal na višini 7100 metrov. Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da na osemtisočake, kljub komercialnem pristopu in posledično veliki podpori šerp ter vodnikov, ni lahkih poti. Če se ji le zahoče, je narava v najvišjih gorah našega planeta veliko močnejša kot človek. In tako je tudi prav. ¾ Severna stena Čo Oja Foto arhiv Vikija Grošlja Smučanje s Čo Oja. Zahtevna prečnica na višini 6800 metrov, 11. oktobra 2001 Fotografiji arhiv Vikija Grošlja Avtoportret na vrhu Čo Oja, 5. novembra 1988 Smučanje s Čo Oja. Zahtevna prečnica na višini 6800 metrov, 11. oktobra 2001 Dejanski vrh sveta. Šesti, prvi, četrti in peti najvišji vrh planeta: leve: Čo Oju – 8201, Everest – 8848, Lotse – 8516, Makalu 8475 metrov Dano mi je bilo, da sem postal prvi Slovenec, ki se je po dveh različnih smereh povzpel na vrh Čo Oja, in do danes edini, ki je smučal z njega. Leta 2001 je tako Čo Oju – za Anapurno, Hidden Peakom in Everestom – postal četrti presmučani slovenski osemtisočak in najvišji, ki je bil presmučan brez uporabe dodatnega kisika.

Viki Grošelj