Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Damoklejev meč že visi

Delo, 27.06.06 - Oto Giacomelli: Zakon o društvih - športna sfera z več kot 6000 društvi v precepu

Delo, torek, 27. junija 2007
ŠPORT

Zakon o društvih: športna sfera z več kot 6000 društvi v precepu

Damoklejev meč že visi


Ljubljana – Pričakovanja, da bo vlada na poziv skupščine Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez (OKS) umaknila iz procedure predlog novega zakona o društvih (ZD), so se razblinila kot milni mehurček. Zgodilo se je tisto, kar je bilo glede na pisni odgovor, ki ga je na OKS naslovil notranji minister, mogoče pričakovati: državni zbor je 30. maja predlog novega ZD sprejel.

Prizadevanja in nasprotni argumenti Zveze društvenih organizacij Slovenije niso obrodila nobenih sadov. V tem okviru in posamič se je – premalo glasno in učinkovito – angažiral tudi OKS. Ustanovil je sicer posebno delovno skupino, katere član je bil tudi Tomaž Banovec, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije, s katerim se je sukal pogovor o tej žgoči problematiki.

Katera so po vašem mnenju najbolj sporna določila novega zakona?
Temeljito sem preučeval analizo stanja in stališča predlagatelja novega ZD vse od leta 1999 naprej. Ko sem bil še aktiven v državni statistiki, sem se soočal z raznimi v zakonu uporabljenimi definicijami, ki se pri nas nasploh dokaj čudno uporabljajo. Koncept nepridobitnih institucij, ki mednarodno velja, med nepridobitne razvršča celo javno upravo ter tudi nevladne oz. društvene organizacije. Kočljivo pa je govoriti o pridobitni in nepridobitni dejavnosti. Posebej dandanes, ko naj bi bil tržni način izvajanja dejavnosti omogočen zelo široko. Omenjena analiza pravilno uvaja pojem nepridobitne institucije kot institucionalno ali statusno obliko.

Zelo uničujoče bo najbrž učinkoval 6. člen zakona, ki določa, da za zakonitost poslovanja društva z vsem svojim premoženjem odgovarja tudi zastopnik društva?
Ne vem zakaj so to ohranili?! Tega ne razumem, ker smo opozorili na možne posledice. Le zakaj imamo po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) obe obliki: popolno in tudi omejeno odgovornost? Dobra ureditev naj bi bila pogodba za konkreten posel ter v njej zapisana medsebojna in tudi osebna odgovornost. Seveda če to druga stran zahteva, ne pa kot obvezni institucionalni okvir in norma za vse posle. Odgovornosti pa niso samo premoženjske. Vsaj v planinstvu in še kje je bilo kar nekajkrat sproženo nekaj kazenskih zadev zaradi nesreč, odgovornosti organizatorja dogodka ali spornega vodenja.

Predlagatelji zakona so rekli, da se bo to določilo težko in redko izvajalo?
Dokazati bi bilo namreč treba tudi zavestno slab namen. Vseeno! Damoklejev meč zdaj vseeno visi, četudi je vrv še tako debela. V tolažbo nam je lahko izpeljava podobne osebne in materialne odgovornosti pri nadzornikih v gospodarskih družbah in sedanja sodna praksa, ki za zdaj nima veliko končanih zadev. Ali pa trgovanje z notranjimi informacijami ali korupciji podobna stanja. A tudi če gre zgolj za grožnjo, je v bistvu odveč.

Da bi se zavarovali, utegnejo ljudje »na položajih« v društvih prepisati vse premoženje na svoje bližnje ...
Vsekakor bodo odločali zelo temeljito, velikokrat (pre)počasi in zelo kolektivno. Na novo bo treba preučiti, kaj pomeni poslovanje v društvih, ki lahko že zdaj za bolj rizične zadeve ustanovijo družbo z omejeno odgovornostjo.

Veliko je bilo polemik o opredelitvi (ne)pridobitne dejavnosti. Ali društva res delajo nelojalno konkurenco gospodarskim družbam?
Dejavnosti vedno izvajamo v izbrani statusni obliki. Poslovni subjekti so lahko zasebni, javnopravni, nevladne organizacije in gospodinjstva. Poznamo še neregistriran in neobdavčen način: sivo ekonomijo oz. na črno. Najmanj tisoč naših velikih javnopravnih institucij, zavodov in agencij ter podobnih poslovnih subjektov ustvarja javnopravne produkte in storitve, večina pa zaradi racionalnosti vzporedno podobne in sorodne tudi »za trg«. Temu rečemo pridobivanje prihodkov iz lastne dejavnosti. Ponekod jih sveti in financerji v to tudi silijo. Tudi v velikem svetu in EU so zadeve podobne. V Harward Business Review sta William Forster in Jeffrey Bradach v študiji »Should Nonprofits Seek Profits« (Ali naj neprofitne organizacije težijo k ustvarjanju dobička?) opomnila na problem takega razvoja. V okvir sta napisala dilemo: »Ali naj gostinska šola proda hrano, ki jo proizvede v učnem procesu, na trgu oz. komercialno ali naj jo zavrže? V obeh primerih je proizvodnja obrokov enaka«.

Vsi pa pazijo, da ni »profita«, kajne?
Naše fakultete, denimo, uporabljajo šolnino, pridobljeno na trgu, za pokrivanje državnega programa!? Zakonodajalec je vseeno vztrajal na tem, da se določijo »nepridobitne dejavnosti« tudi v društvih. Tiste, ki jih bo mogoče izvajati kot dovoljene in smotrne, celo davčno spodbujane. To pa je velik projekt in naloga za veliko društev. Veliko se ne bo spremenilo.

Na primer?
Zapreti planinsko postojanko za nečlane bi bilo smešno, brez prostovoljnega dela pa tako ne gre. Kako je možno, da se ne more za uspeh društva šteti ustrezno vrednoteno prostovoljno delo članov? Usposabljanje ljudi za razne, tudi športne namene, lahko izvajajo vse zasebne ali javne institucije pa tudi organizacije civilne družbe in društva. Nekateri že razmišljajo, da bi vzgojo alpinistov prenesli na zasebni sektor. Kje so se in za kateri denar vzgajali predlagatelji te zamisli, pa hitro uganemo, ali ne?

Društvo naj bi po novem lahko ustanovile tudi pravne osebe, kar je v popolnem nasprotju s slovensko društveno tradicijo?
V obrazložitvi je zapisano, da je večina evropskih držav uvedla tako rešitev. Torej mora biti tako še pri nas!? Kdo vse so pravne osebe? So tudi politične stranke, verske in podobne organizacije, sindikati in seveda društva. In še velika zasebna ter javna podjetja ipd. Ne vem natanko, kaj je z vključenostjo drugih poslovnih oseb, ki niso čisto pravne osebe, denimo, obrtniki in s. p.? Včasih so imela naša podjetja svoja planinska in druga društva. Priporočila evropskim finančnim ministrom so dana: dovolite ali pustite več denarja podjetjem za tako telesno oz. športno aktivnost zaposlenih, da bodo dlje zdravi in da bodo zdržali na delovnem mestu do svojega 70. leta. To investicijo lahko uspešno in poceni izvedejo predvsem društva. Morda bo po novem res vse bolj pregledno in bodo pravne osebe ponudile poleg članarine v pomoč še kaj drugega, npr. prostore, storitve ipd. Morda bi lahko na tak način ustanovljeno društvo zgradilo štadion. Pa donacije in podobno ... Kako lepo se sliši! Teoretično možnega dobička na štadionih ne tako ne drugače ne smemo razdeliti. O teh možnostih je treba tehtno in študiozno razmisliti.

Bodo morala društva najbrž sprejeti nove statute, ali pa jih vsaj bistveno spremeniti?
Zakonodajalec pravi, da vsaj hitro ali takoj za to ne bo potrebe in da bo registracija bolj preprosta. Skrbijo nas lahko zaostreni kriteriji kontrole in revidiranja ter postopki in seveda cena tega dela. Pa še ureditev članstva po novem, kjer bodo ustanovitelji pravne osebe, novo natančnejše določanje dejavnosti ipd. Za proračun naj bi se stroški ne povišali. Morda res, za društva pa zanesljivo že zaradi transformacije novih zaostrenih odgovornosti in čudnega določanja »pridobitnosti« ter omenjenih aktivnosti. Ker v društvih praviloma delamo vse zastonj, vsaj navidezno nikogar ne bo nič stalo.

Zakon je začela pripravljati že prejšnja vlada, zdajšnja ga je le veselo pograbila. Najbrž s kakšnimi konkretnimi cilji?
Včasih je lahko cilj tudi sprejem zakona in ne samo njegova vsebina in boljša ureditev. Argumenti predlagatelja – že iz leta 1999 – so sicer natisnjeni v Uradnem listu, a tudi zaščiteni na spletni strani. Ker zakon nikogar takoj neposredno ne ukinja in ne ustanavlja prenovljenega na novo, ga lahko ocenimo kot skupno ureditev za društveno nepridobitno obliko delovanja. Če so bili kaki konkretni skriti cilji, ne vem, vsaj direktno jih težko ocenim.

Društvena športna sfera najbrž le stežka vodi enakopraven dialog z državo, ko gre za zakonodajo?
Res je. Društvena stran je nasploh za te stvari slabo strokovno podkovana, profesionalci predlagatelja pa to samoumevno dejstvo redko sprejemajo z razumevanjem. O naših predlogih neradi razpravljajo, kaj šele, da bi jih uporabili. Vedno se najde nekdo z močnim, tudi osebnim argumentom ter primerom, ki ga je predlagatelj rešil po svoji meri – na radikalen način. Na javni predstavitvi novega ZD v državnem zboru se je pokazalo, da smo, žal, tudi v društvih različnih mnenj ter da imamo tudi navskrižne interese.

In kaj kaže storiti?
Za področje športa v vseh njegovih pojavnih, še zlasti množičnih oblikah si bo treba prizadevati za racionalne skupne rešitve. Ne vem pa, ali jih bodo društvom prodajali poslovni subjekti pridobitnega ali nepridobitnega sektorja s pričakovanim dobičkom ali pa samo za honorar ali celo brezplačno. Močna osrednja športna organizacija, kakršna je OKS bi morala imeti denar za lastne študije, uporabne za snovanje argumentov ter skupnih rešitev zase in za članice. Športna sfera potrebuje ustrezno skupno zavarovanje za primer, da omenjena debela vrv vseeno ne bo zdržala. Morda pa bodo odslej športni mediji le pisali več tudi o problematiki športne infrastrukture in delovanja društev.

Oto Giacomelli

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti