Alenka Mihorič: Obiskovalci Dolenjskih toplic in okolice se radi podajo na bližnji hrib Pogorelec, ki je del hriba z več vrhovi – Sedlate gorice. Sicer je znan po vzletišču jadralnih padalcev. Medvedov se tu še ni potrebno bati, ali pač?
Ob pestri turistični ponudbi Toplic, kjer seveda prevladuje razvajanje v vodi, se marsikomu zahoče tudi naravnih lepot v okolici. S soprogom povsod poiščeva kakšno pobočje za raztegovanje in krčenje nožnih mišic. Tokrat sva prvo junijsko soboto med hotelskimi predlogi za pohode v okolico izbrala Pogorelec. Na informacijskem listku, kjer je bil narisan skromen orientacijski zemljevid, je pisalo, da je izhodišče oddaljeno 2,5 km od Dolenjskih toplic, do vrha hriba pa naj bi trajalo uro in pol. Opremiva sva se z vodo ter skromno malico in pozno dopoldne kreneva proti vasi Podturn. Vreme je bilo prejšnje dneve precej aprilsko, a nama ta dan ni treba odpreti dežnika.
Po cesti skozi vas Sela pri Dolenjskih toplicah doseževa Podturn in ker sonce premaga oblake, si že prav zaželiva gozdne sence. Kjer do ceste sega gozd, se čudim, da v njem rastejo ciprese. Kasneje doma ugotovim, da se to drevo v resnici imenuje klek (Thuja sp.). Mimo izvira ribolovnega potoka Radešica se vzpneva do zaselka Rožek, kjer zavijeva levo v smeri Kočevskega Roga. Do izhodišča je najina navigatorka prehodila 3,1 km. Na začetku gozda je parkirišče in informativna tabla gozdne učne poti Rožek, ki nekaj časa poteka skupaj s potjo na Pogorelec, nato pa zaokroži po pobočju na desno in se vrne navzdol. Ob poti vidiva nekaj označenih dreves. Eno zanimivejših je zelena duglazija, ki je sicer precej podobna smreki, v naše gozdove pa jo je naselil človek.
Kmalu ob poti se začne zavarovano območje. Ustaviva se ob ruševinah gradu Rožek, ki jih prekriva gozdno zelenje mahov, grmovja in mogočnih dreves. Za gradom je tudi globoka udorna jama – koliševka. Ne vidim dna, saj so strmine porasle z drevjem. Nadaljujeva udobno pot, ki je markirana z znamenji padal. Vendar se preveč položne poti naveličava in kreneva po bližnjici. Ta je od dežja prejšnjih dni zelo blatna in speljana bolj ali manj kar naravnost po strmini navzgor. Ko se utrudiva, se ob prečkanju zopet vdava udobju položne in širše poti. Ob njej opazim različno rastlinje: zelene preproge alpskega vimčka, orhideji dvolistni vimenjak in rjavo gnezdovnico, kresničevje, ki je zelo zgodaj zacvetelo, saj do kresne noči manjkata še dva tedna in pol.
Kjer je gozd posekan, sijejo rumene pikaste pijavčnice in velecvetni čober, ki sem ga doslej videla le še ob poti na Snežnik. Ustavijo naju zrele rdeče jagode, ki urno poromajo do najinih želodcev. Pot se kar vleče in malo pod vrhom, kjer se začne poseka, se morava zaščititi pred sončnimi opeklinami. Takrat med listjem nekaj švigne in se nato ustavi. Iz oči v oči se gledava z živorodno kuščarico.
Vrhnji del poti je strm in skalnat, a te skale so zaobljene in nekoliko spolzke, zato previdnost ni odveč. Pri brunarici „Zavetišče Kanja“ so klopi in široko travnato vzletišče za padalce. Razgled ni idealen, saj je ozračje precej megleno. Naokoli raste veliko grmov kranjske kozje češnje. Najdeva smerno mizo, kakih 100 m v levo naprej pa še možica, ki označuje vrh Pogorelca. Vrneva se do koče, po krepčilu pa sestopiva v dolino, ne boste verjeli – v mnogo krajšem času, ki ga je zahteval vzpon. Ugotavljava pa, da pot sicer ni dovolj dobro markirana, a bi se bilo pravzaprav težko izgubiti, saj je pobočje prepredeno s potmi in gozdarskimi vlakami.
Po prehojenih slabih 13 kilometrih in okoli 650 višinskih metrih je plavanje v bazenu res dobrodošlo. In to kljub temu, da si ta dan niti nisva zaslužila naziva „planinca“.
Alenka Mihorič