Gorniška potepanja: Prijetna »stranpot«, s katero bo zagotovo zadovoljen vsak ljubitelj visokogorja, ki se je naveličal enoličnega vzpenjanja po Strehi z juga oziroma vzpona ob jeklenicah z ostalih treh strani.
Na prvaka »Ta kamelske planine« po jugovzhodnem grebenu
V objavi, ki je bila večinoma namenjena zimskim pristopom na Grintovec, sem med drugim zapisal naslednje: »Zelo zanimiv je tudi vzpon čez Dolge stene, ki 
je bil nekoč celo označen, danes pa le še tu in tam naletimo na obledelo markacijo. Več o tem pristopu morda v kakšni poletni objavi.« Bližajo se vroči dnevi, zato bodo danes Gorniška potepanja zavila na prijetno stranpot Grintovca, s katero bo zagotovo zadovoljen vsak ljubitelj visokogorja, ki se je naveličal enoličnega vzpenjanja po Strehi z juga in vzpona ob jeklenicah z ostalih treh strani. Beseda »enoličnost« je v gorah menda prepovedana, zato jo vzemimo s precejšnjo mero rezerve, ker ima v mojem primeru zgolj primerjalni pomen (nikakor ne absolutnega!) do bolj pestrih pristopov. Dolge stene so v primerjavi s Streho zagotovo bolj zanimive, seveda pa tudi mnogo zahtevnejše, čeravno sodijo v spodnjem delu »le« v kategorijo neoznačenih poti, zgoraj pa zelo zahtevnega brezpotja, ki mu resnici na ljubo precej pomagajo možici in kakšna obledela markacija.
Grintovec je z višino dobrih dveh kilometrov in pol na lestvici slovenskih dvatisočakov okoli dvajsetega mesta, odvisno seveda od tega, kolikim 
»vršičem« z majhno relativno višino še priznamo status samostojnega vrha in pa kako daleč v zamejstvu goram še rečemo, da so (tudi) naše. Premore dva »podanika«: severovzhodno od glavnega vrha najdemo Jezerski Grintovec, na južni strani pa vzhodno od Strehe Kokrskega. Prvemu gre status samostojnega vrha precej bolje od rok, oba pa »nosita« v imenu še besedo »Mali«. Zaradi lahke dostopnosti je bil Grintovec, ki so ga včasih pogosteje pisali z a-jem, prvič osvojen že tako zgodaj, da pravzaprav nihče natančno ne ve, kdaj je to bilo, je pa bolj zanesljivo, da so vrh prvi dosegli domači pastirji. Koliko zaradi obširnega razgleda in ostalih planinskih užitkov ter koliko po »službeni dolžnosti«, pa je že druga zgodba ...
Prvi, ki je prišel od drugod in osvojil vrh, je bil botanik Scopoli leta 1759, nekaj let za njim pa še naravoslovec Wulfen. Vse skupaj se je dogajalo skoraj dvajset 
let pred prvim vzponom na Triglav, ki so ga štirje srčni možje, jahajoč izpostavljeni greben, osvojili »šele« leta 1778. Pristop s severne, jezerske strani je bil seveda trši oreh. Neumorni Frischauf je toliko časa »sitnaril«, da sta prehod v letu 1875 vendarle odkrila dva korajžna Jezerjana, Antona po imenu: Šenk in Muri. Že naslednje leto so pot nadelali. Danes nosi ime po vélikem raziskovalcu Kamniško-Savinjskih Alp, sicer pa profesorju matematike iz Gradca, po katerem se imenuje planinski dom na Okrešlju. Na Mlinarskem sedlu se ta pot združi z ono, ki pripelje s Kokrskega sedla čez Velike Pode, potem pa družno nadaljujeta tik pod Malim Jezerskim Grintovcem in tja do glavnega vrha premoreta še kar precej varoval.
Po zahodnem boku gore, nad Dolško škrbino, nas vodi Špremova pot. No, seveda je treba najprej priti v Zgornje Dolce, kar pa ni čisto lahko. Nemara je 
še 
najlažje od Cojzove koče slediti markacijam običajne poti na Grintovec, na razcepu pod Streho kreniti počez v Spodnje Dolce in nato navzgor proti Dolški škrbini. Pot, ki se začne na nekdanji Suhadolnikovi planini nad Taško, čez Grdi, imenovan tudi Hudi graben (v obeh primerih ime ne obeta kaj prida), je, čeravno markirana, zelo zahtevna, zato se je smejo lotiti le izurjeni planinci, še precej težji pa je neoznačen pastirski prehod, ki nas iz Suhega dola pripelje naravnost (no, spodnji skok je vendarle treba obiti) v svet med obema Kočnama in Grintovcem. Na začetek Špremove poti lahko pridemo seveda tudi po Kremžarjevi poti od »povišanega« Karničarjevega doma – Češke koče.
Vrnimo se k Dolgim stenam. Greben so označili markacisti Slovenskega planinskega društva že pred prvo svetovno vojno – kot alternativo (bolje rečeno 
konkurenco) nemški poti čez Streho. Na skalah bomo še dandanes opazili markacije, čeprav poti po drugi svetovni vojni niso več vzdrževali. Do Kokrskega sedla imamo na voljo dve možnosti: iz doline Kokre in Kamniške Bistrice. Priporočam prvo, saj je manj obljudena, dopoldne skrita pred soncem, za nameček pa v srednjem delu ponuja dve različici. Prva, desna (gledano navzgor), nas vodi skoraj do vznožja stene Kalškega grebena in nato iz grape »izstopi« na zapuščeno Suhadolnikovo planino, druga pa drži čez Taško, kjer 
nam je v pomoč nekaj umetnih pomagal (lestve, klini, jeklenice). Na izravnavi še lahko opazimo zidovje prve koče v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jo je dal zgraditi že prej omenjeni Gradčan. Do Cojzove koče ni več daleč. Nad sedlom smo kmalu na razpotju. Levo krene običajna pot na Grintovec, mi pa zavijemo desno in se povzpnemo do skalnega preduha Mala Vratca. Mimogrede, je kdo med vami že pogruntal, kje so Velika vratca*, ali pa so še vedno zavita v tančico skrivnosti in čakajo, da jih kakšen (mali?) princ vendarle odpre? No, tudi Malega Zvoha, Malega Lemeža in še kakšnega korenjaka menda še niso našli, pa se zato nihče pretirano ne vznemirja. Hm, morda pa so vratca »mala« preprosto zato, ker je prehod tolikanj ozek, da jim kako drugače niti ne bi bilo spodobno reči ...
Pred ožino krenemo z markirane poti levo. Vzpenjamo se po prijetnem travnatem pobočju, kjer lahko sledimo stezici in na kakšni skali opazimo močno 
obledelo markacijo izpred stotih let. V lepem vremenu težav z orientacijo ne bo, saj je smer vzpona vseskozi dobro razvidna. Na desni strani svet strmo prepada na Velike Pode, kjer lahko opazimo nov Bivak pod Grintovcem, pred nami pa se nastavlja očem podoba naše »grinte« z Zgornjo jamo pod njo. Sčasoma zamenjamo podlago. Trave se vse bolj umikajo skali, svet pa postane zahtevnejši. Težavnost zgornjega dela vzpona je odvisna od tega, kako dosledno se držimo grebena. Če se težavam umikamo v levo, bomo še »enko« težko našli, kdor pa je trmast (pisec teh vrstic je že tak) in želi vztrajati na robu, pa bo potipal celo nekaj malega dvojke. V tem primeru nas greben »izpljune« na Streho le malo pod vrhom.
Sestop? Možnosti je obilo. Midva sva šla za nosom nekam proti severovzhodu. Megla je bila namreč do Mlinarskega sedla tako gosta, da so se še jeklenice 
poskrile in sva komaj določila najvišjo točko Malega Jezerskega Grintovca (in kasneje še stopila na njo). Vsaj med sestopom čez Velike Pode in prečenjem nad Jurjevcem nazaj na Mala Vratca in naprej v dolino se je malo bolje videlo. Daljnih razgledov na tej turi res nisva bila deležna, vendar je bilo toliko prikupnih in prisrčnih »mikro« srečanj, da sva na meglo kaj kmalu pozabila. Glavne zvezde so bile seveda številne gorske cvetlice, pa tudi drobcene ptice, ki jih je zaradi njihove majhnosti in urnosti (drugače povedano, zaradi počasnosti fotografa) zelo težko naprositi, da za trenutek postojijo pred objektivom …
*Bralec je sporočil na uredništvo, da Velika ali Kokrska vrata omenja Badjura (Vlasto Kopač: Iveri z Grintovcev, Krajevna imena na prisojni strani Grintovcev, op. 142 na strani 208), kot staro ime za Kokrskego sedlo.
