Življenje in svet (1931): Že od leta 1885 so se drzni alpinisti trudili, da bi se povzpeli na visoki himalajski vrh Kamet. Smythe je s svojimi vrlimi dečki vendarle uspel.
Drugi najvišji* vrh na Zemlji premagan
Veliko pozornost je vzbudilo poročilo o angleški ekspediciji, ki se je pod vodstvom znanega alpinista Franka Smytha povzpela na goro Kamet v himalajskem gorovju, t. j. na drugi najvišji vrh na naši Zemlji. Frank Smvthe se je bil udeležil že vrste himalajskih ekspedicij, med drugim slovite odprave dr. Dyhrenfurtha.
Prva Smythejeva brzojavka je sporočila, da se je ekspedicija odpravila iz kraja Joshimat 26. maja in se utaborila pod Kuarijem. Obstoji iz šest Evropcev, 8 nosačev in kuharja ter ima s seboj 550 kg prtljage. Zelo težavna pot do Baijnatha je odpravi dobro uspela. Pomikala se je po nenavadno ozkih stezicah, visečih nad strašnimi prepadi. Z mrzle višave se je obrnila v široke doline, kjer je solnce neusmiljeno pripekalo. Ko je imela za seboj lepe doline, ki vodijo mimo bananskih plantaž v Gwaldam, je dospela v kraj Debal, kjer pa se od strahu pred malarijo ni mudila več, kot je bilo nujno potrebno.
Zelo težavna je bila zopet pot na Lohajang, kjer se je bilo treba povzpeti 2900 m visoko; tudi tu je ves čas pripekalo solnce. Zdaj se je pot ekspedicije obrnila v kraju Kanaul zopet v višino in sicer na pas gorovja, ki meri nekako 4000 m. Ta vzpon je spremljala huda nevihta s točo. Pri Ranni so člani ekspedicije prvič ugledali goro Kamet, ki je v jutranjem soncu nalik zlati piramidi kipela v nebo. Kakor zatrjuje vodja ekspedicije Smythe, je ta gora slikovita kot švicarski Weisshorn in mogočna kakor Mont Blanc.
Po daljšem počitku v Joshimatu je ekspedicija nadaljevala pot in prekoračila prag Himalaje. Nekajkrat so na poti srečali črne medvede. Sredi prekrasne flore (trobentice, rododendroni, svišč itd.) je odprava prešla Kuarajsko sedlo, s katerega se ji je odpiral diven razgled s Kametom v sredini. S sedla Kuari je krenila v Tapoban s krasnimi gozdovi smrečja in celimi polji trobentic in svišča. V dolinah so cvetele češplje, mandeljni, češnje in breskve.
Dne 30. maja je zapustila Tapoban in zavila v gorsko krajino Surais Thota. Doline, skozi katere je hodila, so čudovito lepe. Gorski vrhovi kažejo vse polno ozkih žlebov in strmih, divjih skal, ki se pno nad prepadi. Mostovi preko hudournikov so bili tako malo trdni, da je bila potrebna največja previdnost; ob vrveh so se drug za drugim pomikali preko njih. Ponekod so se nagrmadili ob poti ogromni plazovi, na drugih mestih pa so opustošeni gozdovi pričali o razdejanju snežnih plazov. Odkar so bili zapustili Tapoban, se je začel vihar, ki je trajal potem več dni.
Njegovo peklensko bučanje med rdečimi skalami, njegovi odmevi v gorah — je delovalo na ljudi skrajno mučno, vzbujajoč grozo tudi izkušenim turistom, zlasti če upoštevamo, da je ekspedicija bila nekajkrat v smrtni nevarnosti: trgale so se skale in se s strašnim ropotom valile po žlebu v dolino.
Pot v Nito je potekala ob pogledu na prekrasno panoramo himalajskih gora. Bližnji vrhovi so še bili tu in tam pokriti s snegom, na rebreh pa so že obilno cvele cvetlice. Nad vrhovi so vstajale vse višje in višje gore, vse v čarobnem blesku svojih večnih lednikov.
Ekspedicija je prispela v Nito dne 2. junija; odtod je imela po dveh vzponih priti do tabora, ki je bil narejen na podnožju gore Kamet. V dolini Niti, je brzojavil Smythe, je vladal prijeten hlad, ki se je po težkih in soparnih dneh kaj dobro prilegel. V Niti so raziskovalci ostali dva dni, ki so ju posvetili reorganizaciji svoje odprave. Predvsem so dosedanje nosače zamenjali z novimi.
Iz Nite so začeli prodirati proti Kametu v več skupinah. Obrnili so se proti severu in nato po prehodu reke Dhaoli naredili na podnožju ledenika Raikana operacijsko postajo, tako imenovani Base Camp. Po daljšem premoru se je ekspedicija počasi pomikala kvišku in pripravljala na glavni naskok. Prvo taborišče so si postavili sredi ledenika Cameta, drugega nekoliko stotin metrov višje, potem tretjega in četrtega že v višini 7000 m. Peto taborišče so postavili tik pod najvišjim vrhom. V posameznih taboriščih so kajpak počivali, zakaj vsak meter poti je tako utrujal kot v dolinah kilometer. Tu je vladala popolnoma zima z zelo nizko temperaturo. Izredno težavna je bila pot med tretjim in četrtim taboriščem. Naleteli so na težke ovire v ledovju; morali so si izsekati stopinje v led, da so lahko korakoma prišli naprej. Ponekod so morali prvotni načrt spremeniti zaradi snežnih ali kamnitih plazov. Vse te muke so se obilno poplačale s končno zmago: minuli teden je prišla vest, da je tudi na vrhu Kameta zavihrala zastava kot znak nove zmage človeka nad naravo.
Že od leta 1885 so se drzni alpinisti trudili, da bi se bili povzpeli na Kamet. Vsi dosedanji poizkusi so se izjalovili: Smythe je s svojimi vrlimi dečki vendarle uspel. Jeklena volja, vztrajnost, neustrašnost in znanje tudi v tem primeru triumfirajo nad slepimi prirodnimi silami, ki neomejeno vladajo v svetu himalajskih vrhov.
Življenje in svet, 19. julij 1931