Na današnji dan, 10. januarja 1815, je na Dunaju umrl začetnik zgodovine turistike v Julijskih Alpah Baltazar Hacquet, ki sodi med utemeljitelje alpinizma ...

Baltazar Hacquet

Življenje in svet (1931) – Josip Wester: Njegovo življenje in delo. V zbirki »Große Bergsteiger«, ki jo izdaja Bergverlag Hud. Rother v Monaku, je pred kratkim izšla monografija: Belsazar Hacquet, Leben und Werke. Zanimivo delo je priredil dr. Georg Jakob, ki se že več let intenzivno bavi s študijem o Hacquetu, tem znamenitem prosvetljencu, ki je v teku svojega burnega življenja prepotoval vso Srednjo Evropo in velja za enega izmed prvih znanstvenih preiskovalcev Vzhodnih Alp. Polnih dvajset let je preživel v naši domovini, v Idriji in v Ljubljani (1766 do 1787); obhodil je vse slovenske pokrajine in je uspehe svojih znanstvenih preiskav, zlasti v prirodopisnem in etnografskem oziru, objavil v več knjigah in manjših spisih.
Iz omenjene najnovejše monografije hočemo posneti dve poglavji: Hacquetov življenjepis in opis njegove hoje na Triglav. Vmes pa vpletemo odstavke, ki smo jih povzeli iz Hacquetovih spisov, zlasti iz njegovega glavnega dela »Oryctographia Carniolica« (Rudopis Kranjske), ki je izšlo v 4 zvezkih v Lipskem v letih 1778 —1789. 
Pripominjamo, da je Hacqueta kot znanstvenega preiskovalca slovenskih pokrajin in opisovalca našega naroda ter tedanjih kulturnih razmer dr. A. Pirjevec po zasluženju sprejel v zbirko »Slovenski možje« (Mohorjeva knjižnica, št. 20). — Glej tudi Slov. biografski leksikon, zvez. 2., str. 284—287.

Baltazar (Belsazar) Hacquet (Hacquet, izg. Akké, gen. Akkéja) se je rodil l. 1740. (ali 1739.?) v primorskem mestecu Leconquet v Bretanji na Francoskem iz neznanega rodu. Svojih staršev ni nikoli poznal; dognal je le to, da mu je bil oče član stare plemenitaške rodbine, dasi je bil v poznejših letih razpisal nagrado 12 lujdorov za tistega, ki bi mu pojasnil njegovo pokolenje, se ni nihče oglasil. Neznani mu sorodniki so skrbeli zanj, da se je naučil v več jezikih brati in pisati.
V jezuitskem kolegiju v Pont-a-Mousson je dobil humanistično izobrazbo in dosegel doktorat filozofije. Nato je študiral v Parizu medicino ter potoval po Španskem in Angleškem. Ko se je leta 1757 vrnil v domovino, so ga potaknili v francosko mornarico Kot mornariški prostak se je udeležil osvojitve otoka Minorke (v Tirenskem morju). Pozneje je kot prostovoljec v francoski armadi prišel v angleško ujetništvo, kjer je vršil službo kot ranocelnik. Naslednje leto (1758) je prišel zopet nazaj v Francijo in se je kot kirurg udeležil bitke pri Krefeldu; tu je ranjen prišel Prusom v roke. V njih vojski se je boril pri Zorndorfu proti Rusom; odtod je dospel na Saksonsko, kjer so ga na češki meji ujeli Avstrijci. V armadi generala Laudona mu je v bitki pri Kunersdorfu (1759) oslabel vid. Čez zimo je ostal na Saksonskem, kjer se je začel zanimati za rudarstvo.
Leta 1760. je bil na podlagi lažnive ovadbe na tem, da ga ustrele. Nepojasnjeno je, s čim je dal povod za ta postopek. Izstopil je iz armade in se vrnil leta 1761. v Francijo, kjer je iz zanimanja za prirodoznanstvo in zdravilstvo obiskoval bolnice v Parizu in Montpellierju. Njegovemu narodu »prirojena nestanovitnost« (»mon inconstance national«) ga je l. 1762 zopet napotila k avstrijski armadi v Prago, kjer je v invalidski bolnici vršil službo polkovnega kirurga in učitelja anatomije, dokler niso po končani sedemdesetletni vojni (1763) kakor druge tujce tako tudi njega odpustili iz službe. Dejstvo, da so mu bili prej pismeno zagotovili stalnost v službi, a so ga vzlic temu odslovili, je Hacqueta tako ozlovoljilo, da je sklenil, »krščanstvu se za vedno odpovedati«; tega sklepa se ni docela držal. Odpotoval je v Carigrad, a je spotoma v Besarabiji obolel za kugo. Okreval je ter se vrnil malodušen in brez sredstev na Erdeljsko, kjer ga je betežnega sprejel k sebi neki prijatelj, portugalski polkovnik. Tu se je Hacquet duševno in telesno opomogel; spomin, ki mu je bil v bolezni opešal, si je zopet ojačil »z mrzlimi kopelmi in s knjižnico« svojega prijatelja. Leta 1764. se je vrnil na Dunaj in tu je leto dni poslušal na univerzi predavanja o medicini, fiziki, pravoznanstvu i.t.d. Seznanil se je s slovečim domačim zdravnikom cesarice Marije Terezije Gerhardom van Swietenom, po čigar posredovanju je bil sprejet v avstrijsko državno službo. S tem se je Hacquetu izpolnila srčna želja.

Leta 1766. je prišel kot rudniški zdravnik v Idrijo in tu se je poleg svojega poklica posvetil znanstvenemu raziskovanju kranjske dežele v mineraloškem, botaničnem in narodopisnem pogledu. V ta namen je porabil ves svoj prosti čas, ne manj tudi potem, ko je prišel l. 1773. kot profesor anatomije, kirurgije in babištva v Ljubljano.
Ob vsakoletnih počitnicah, t. j. v poletnih mesecih, je potoval ter prehodil vse gorske predele od Švice preko Tirolov in Dolomitov do skrajnih odrastkov na Pohorju, Gorjancih in Snežniku; znan mu je bil ves Kras od Nanosa do Velebita in Dinare. Uspehe svojih znanstvenih raziskovanj je priobčeval v obsežnih spisih, katerih najimenitnejši so: Oryctographia Carniolica (v 4 delih, Lipsko, 1778—1789). Plantae alpinae carniolicae (Dunaj 1782), Mineralogisch-botanische Lustreise vom Berge Terglou . . . (Dunaj 1784), Physikalisch-politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen Alpen (v 2 delih, Lipsko, 1785) in končno glavno etnografsko delo: Abbildung und Beschreibung der sildwest und ostlichen Wenden, Illyrer und Slaven. Hacquet zasluži z vso pravico ime neumornega pionirja alpskega proučevanja in velja pač za enega izmed najpodjetnejših in najbolj veščih turistov vseh časov.

Že leta 1777 je poskusil svoj prvi vzpon na Triglav (Glej Hacauetov opis njegove hoje na Triglav v naslednjem poglavju tega članka), a je mogel tedaj dospeti le do Konjske planine, odnosno na Mali Triglav. Šele leta 1778 mu je uspelo, da je dospel na sam glavni vrh. Leta 1779 in 1781 se je vzpenjal tudi na Veliki Klek (Grossglockner), l. 1782. pa je bil drugič na vrhu Triglava.

Hacquet je bil kot priznan znanstvenik v živahnem dopisovanju z vsemi znamenitimi zastopniki zadevnih znanstvenih strok v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji in Rusiji; enajst učenih družb in akademij ga je imenovalo za svojega dopisujočega ali častnega člana. Za njegovega bivanja v Ljubljani so ga posetile odlične osebe, med njimi tudi cesar Jožef II. In njegova sestra nadvojvodinja Marijana. L. 1781 so ga predstavili tudi velikemu knezu, poznejšemu ruskemu carju Pavlu I. — Težka nesreča ga je zadela leta 1774., ko je veliki požar uničil ves šentjakobski okraj z jezuitskim samostanom vred - ogenj mu je pokončal velik del knjižnice in vso korespondenco imenitnih mož.
Že leta 1785 so ga pozvali kot profesorja na univerzo v Lvovu, a šele l. 1787 se je odzval častnemu vabilu, »ko je bil svoje raziskovanje v južnem delu monarhije dovršil«. Leta 1805 se je z univerzo vred preselil iz Lvova v Krakov. Leta 1810 je 70 let star, dal slovo akademičnemu delovanju ter se preselil na Dunaj, kjer je umrl dne 10. januarja 1815 za »onemoglostjo«.
Hacquet je ostal v dobi glavnega razmaha svoje znanstvene delavnosti samec, zvest načelu ki ga poudarja v »dodatku« k svojemu potopisu »Neueste physikalisch - politische Reisen durch die Karpathen« (str, 226); Popotni prirodopisec da mora biti neoženjen, zakaj če ima svojo ženo rad, kakor to zakonski stan zahteva, utrpi pri ločitvi dosti svojega poguma; oženjenec se manj upa, ker se kot oče nedoraslih otrok ne mara in ne more rad spuščati v nevarnosti, in naposled, ker ima dolgotrajna in pogostna odsotnost za posledico, da se lepi spol navzame odvratnega mišljenja ... Šele v starosti 60 let, ko se je moral že odreči napornejšim potovanjem, je Hacquet vzel za ženo »krepostno deklico, čedno, staro 20 let, ter je živel z njo v popolni harmoniji kot poštenjak (»Biedermann«)«. Leta 1809 mu je ljubljena žena umrla. L. 1812 je še pisal svojemu prijatelju z Dunaja »Tu živim povsem zadovoljen v družbi edine krščenice (posla) in psa ter se ne brigam za ves svet, ker nimam s šolmaštrijo (»Schulfuehserey«) nič več opraviti in mi ni treba za nekaj sto goldinarjev ob žrtvovanju vsega svojega premoženja vpiti, da bi tepcem kaj v glavo vbil. Ker pa sem zdaj kot peto kolo (»fünftes Rath«) pri rudarskem kolegiju s 1000 tolarji upokojen, mi ni treba nič delati in se pri tem nič slabo ne počutim ...«

O Hacquetovem značaju pričajo razne izjave, vpletene v njegovih spisih, ter še deloma ohranjena korespondenca. Hacquet je bil samobitna osebnost močne volje in malce koleričnega temperamenta. Odlikovala ga je skoraj špartanska preprostost, strogost do samega sebe, nepodkupljiva pravičnost, brezobzirna resnicoljubnost, poštenost in samostojnost prepričanja. Povsod je skušal le resnico dognati. Ni se dal slepiti po pridobljenem ugledu veljakov. »Najbolj vzvišeni veleum na tem svetu je podvržen človeški slabosti, da se lahko moti; zakaj priroda ni vedno nagnjena, da bi se ravnala po domnevnem merilu nekaterih učenjakov … Javno moram priznati in povedati, da ljubim resnico, zakaj vedno mi je bil pred očmi stari rek: Amicus Plato, sed magis amica veritas. (»Ljub mi je Platon, toda še ljubša mi je resnica.«). Kot odločen pristaš francoskih racionalistov in tipičen predstavitelj tedanje prosvetljene dobe je zlasti v naših krajih naletel često na hud odpor duhovščine, ki ga je smatrala za nevarnega rovarja in novotarja, dasi je imel prijatelje tudi med visokim klerom. Naravno, da je odobraval dalekosežne reforme cesarja Jožefa II. V svoji avtobiografiji piše o njem: »Jožef je edini veliki mož, ki ga je imela avstrijska cesarska hiša in se moramo le čuditi da je mogel to veličino doseči navzlic slabi vzgoji, ki so mu jo dajali nevešči učitelji in preklicana duhovščina.«

Kot znanstveni preiskovalec je bil Hacquet neumoren delavec. Skozi dvajset let je žrtvoval vsakokratne poletne počitnice le za študijska potovanja, ki so bila v tisti dobi, ko ni bilo ne gladkih cest ne gorskih poti. Združena z velikim telesnim naporom, z znatnimi stroški in z vsakršnimi neprilikami. Potoval je večidel sam, s svojim konjičem prepuščen usodi; tako je žrtvoval svoje premoženje in svoje moči znanosti in blaginji države, za plačilo pa mu je često bilo le zaničevanje in posmeh (Oryct. carn., predgovor k IV. delu). Slovenskemu jeziku, ki se je proti koncu 18. stoletja začel uveljavljati v kulturnem življenju, je Hacquet, dasi tujec in vnet zagovornik dunajskih absolutističnih reform, iskreno priznaval prvo mesto v naših pokrajinah. Kako pozornost je moralo v nemškem znanstvenem in političnem svetu zbuditi dejstvo, da je na čelo svojega glavnega dela »Oryctographia« zapisal pomembno geslo edino v slovenskem jeziku: »Brez vse želje enega dobička inu brez neresnice, ampak iz zgolj nagnjenja, to povedati, kar se je videlo in izkusilo, iz ljubezni proti eni deželi tega najmogočnejšega in najbolj razširjenega folka od tega starega sveta.« Če za nič drugega, bi morali Slovenci in Slovani sploh biti Hacquetu hvaležni za to vzneseno posvetilo. In na zemljevidu slovenskega ozemlja, ki se nahaja v treh listih kot priloga »Oriktografiji«, to so obenem prvi kartografski dokument alpinskega preiskovanja, je Hacouet rabil zgolj slovenska imena in je le redkokje pristavil tuji naziv. Tako čitamo na Hacquetovem zemljevidu imena: Lublana, Loka, Krain (Kranj), Radolza, Bleid, Goriza, Koper, Pazna (Pazin), Reka, Nou mesto, Gotzlieuife (Kočevje, brez nemškega imena), Kamelk (Kamnik), Ublnch (Beliak), Celautz oder Clagenfurt; doline rečna imena: Saua, Lublanshza, Kerka, Sozha; gore: Terglou (tudi Terklou), Golza (Golica), Utzhka itd. Sploh pri teh je Hacquetu zasluga in priznanje, da je takratno še v razvoju se nahajajočo kartografijo on kot prvi postavil v službo alpinskega raziskovanja.
Zgolj znanstveni nagibi so dajali Hacquetu pobudo, da je dobršen del svojega življenja posvetil mineraloškemu in botaničnemu preiskovanju naših Alp. Hacquet je prvi zasledil v triglavskem okrilju glasovito cvetko »Scabiosa Trenta«, ki je vse naslednike botanike in prirodoljube kakor »roža mogota« mikala in vabila na skalnata pobočja našega Triglava Kaj čuda, da je prav ta čudežna cvetka postala najbolj navdušenemu alpinistu, Homerju Julijskih Alp, Juliju Kugyju, tajnostni simbol njegovega planinskega hrepenenja! Najiskrenejši ljubitelj naših veleplanin, dr Kugy, je pač z vso pravico zatrdil, »da se zgodovina turistike v Julijskih Alpah kakor sploh zgodovina vzponov na njih visoke vrhove začenja z Baltazarjem Hacquetom. Kar pomeni Saussure (Horacij Benedikt Saussure - izg. Sosür, profesor v Ženevi, je raziskoval zlasti Savojske in Vališke Alpe ter se je kot drugi povzpel na vrh Montblanca leta 1787. Njegovo glavno delo so: »Voyages dans les Alpes« - »Potovanja po Alpah« v 4. zvezkih (1779—1796) za Montblanc, to je Hacquet za Triglav.«

Življenje in svet, 11. januar 1931 - Josip Wester